VSRS Sodba X Ips 34/2014

Jedro

V skladu z ustaljeno sodno prakso se (veljavni) ZDavP-2 uporablja za tek zastaralnih rokov vseh davčnih obveznosti, ki po prejšnjih predpisih oziroma do njegove uveljavitve še niso zastarale (npr. VS RS v sodbi X Ips 401/2012 z dne 4. 4. 2013). Določba 126. a člena tako, ob odsotnosti drugačne ureditve v noveli ZDavP-2B, po mnenju Vrhovnega sodišča velja tudi za davčne obveznosti, ki jih je davčni organ pred uveljavitvijo novele ZDavP-2B zavaroval z vknjižbo hipoteke, če je pred nastopom zastaranja pravice do izterjave vložen pri sodišču predlog za izvršbo na obremenjeno nepremičnino, kot je to v obravnavanem primeru. Torej, če pravica do izterjave do začetka veljavnosti ZDavP-2B (ki velja od 30. 12. 2009) ni zastarala, se za tek zastaralnih rokov uporabi 126. a člen ZDavP-2, ne glede na to, kdaj je bila hipoteka za zavarovanje nezastaranih terjatev ustanovljena.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Generalnega davčnega urada, Uprave za davčno računovodstvo in finance, št. DT 4296-163/2013-182(01-1122-04) z dne 19. 3. 2013, s katero je davčni organ (po uradni dolžnosti) ugotovil, da je pravica do izterjave revidentovega davčnega dolga iz naslova zamudnih obresti, obračunanih od akontacije dohodnine, v skupnem znesku 10.093,30 EUR absolutno zastarala ter da se navedeni davčni dolg šteje za neizterljivega in se odpiše. Tožena stranka je z odločbo, št. DT-499-31-163/2013-4 z dne 5. 6. 2013, pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi in razlogom davčnih organov in navedlo, da kršitve določb postopka v zvezi s preizkusom bistvenih sestavin odločb niso podane. Pri osnovnem pravnem položaju predmetne nepremičnine je pri revidentovem deležu do ½ vknjižena hipoteka in ne drži tožbeni ugovor, da je bila izbrisana. Ni podana nedopustna retroaktivna uporaba določbe 126. a člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi o tem vprašanju ni enotnosti.

7. Revident postavlja pomembno pravno vprašanje: ali je bil, glede na okoliščine obravnavane zadeve, 126. a člen ZDavP-2 uporabljen retroaktivno in v nasprotju z Ustavo RS (v nadaljevanju URS). Ker gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, odločitev pa je pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe oziroma za razvoj prava preko sodne prakse, je revizija dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi tudi opravilo revizijski preizkus.

9. Pravna podlaga, relevantna v obravnavni zadevi, je 126. a člen ZDavP-2 (vsebovan v

Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku, ZDavP-2B, objavljenem 29. 12. 2009, ki je začel veljati 30. 12. 2009). Ta

določa, da

ne glede na določbo

petega (sedaj šestega) odstavka 126. člena (po katerem ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna

obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči) tega zakona

davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino. Po drugem odstavku 126. a člena ZDavP-2 ta davčna obveznost preneha s poplačilom iz prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku.

10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v davčnem postopku, ki je bilo podlaga za odločanje sodišča prve stopnje in upravnih organov, na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da revident ni poravnal zapadlih davčnih obveznosti iz naslova zamudnih obresti, ki so navedene v I. točki izreka davčne odločbe. Ker je za te obveznosti poteklo več kot 10 let od trenutka, ko je zastaranje prvič začelo teči, je v skladu s 126. členom ZDavP-2 pravica do izterjave zastarala in se davčni dolg v skladu s 107. členom ZDavP-2 odpiše, razen v primeru 126. a člena tega zakona.

Revidentove obveznosti so zapadle v letih 2000 do 2003. Davčni organ je svojo terjatev še pred nastopom zastaranja pravice do izterjave glavnice (torej še pred potekom 10 let od zapadlosti obveznosti) in pred začetkom veljavnosti ZDavP-2B zavaroval s hipoteko. Med postopkom ni bilo sporno, da so izpolnjeni drugi pogoji, ki jih določa 126. a člen ZDavP-2.

11. V obravnavani zadevi ostaja sporno, ali so bile določbe 126. a člena ZDavP-2 uporabljene retroaktivno in v nasprotju z URS.

Vprašanje je namreč, ali se te določbe uporabljajo tudi za primere, ko je bila hipoteka ustanovljena še pred

spremembo ZDavP-2B,

kot v obravnavani zadevi.

Sporno je tudi, ali ima obrazložitev davčne odločbe vse bistvene sestavine, in ali je mogoč njen preizkus ter ali obstaja nasprotje med ugotovitvami sodišča prve stopnje in listinami v spisu glede zaključka, da na revidentovem lastniškem deležu na nepremičnini (še) obstaja hipoteka.

12. Vrhovno sodišče ocenjuje, da so davčna organa in sodišče prve stopnje pravilno šteli, da je na revidentovem ½ lastniškem deležu na nepremičnini (ID znak 1727-578-913) vknjižena hipoteka in torej hipoteka ni izbrisana. Navedeno izhaja iz predloženega zemljiškoknjižnega izpiska, iz listin v spisu, ki so v zemljiškoknjižnem izpisku navedene, pa je razviden potek sprememb pri pravnem položaju nepremičnine. Nepremičnina je bila prvotno v celoti last revidenta, kasneje pa se je vknjižil izbris hipoteke le pri deležu ½, ki je sedaj vknjižen na lastnico A. A. Hipoteka torej pri revidentovem deležu ni bila izbrisana. Ker ni nasprotja med listinami v spisu in ugotovljenim dejanskim stanjem, bistvena kršitev določb postopka ni podana.

13. Vrhovno sodišče meni, da 126. a člen ZDavP-2 ni bil uporabljen v nasprotju z načelom prepovedi retroaktivnosti predpisov, določenem v 155. členu URS, kot navaja revident. V skladu z ustaljeno sodno prakso se (veljavni) ZDavP-2 uporablja za tek zastaralnih rokov vseh davčnih obveznosti, ki po prejšnjih predpisih oziroma do njegove uveljavitve še niso zastarale (npr. VS RS v sodbi X Ips 401/2012 z dne 4. 4. 2013). Določba 126. a člena tako, ob odsotnosti drugačne ureditve v noveli ZDavP-2B, po mnenju Vrhovnega sodišča velja tudi za davčne obveznosti, ki jih je davčni organ pred uveljavitvijo novele ZDavP-2B zavaroval z vknjižbo hipoteke, če je pred nastopom zastaranja pravice do izterjave vložen pri sodišču predlog za izvršbo na obremenjeno nepremičnino, kot je to v obravnavanem primeru. Torej, če pravica do izterjave do začetka veljavnosti ZDavP-2B (ki velja od 30. 12. 2009) ni zastarala, se za tek zastaralnih rokov uporabi 126. a člen ZDavP-2, ne glede na to, kdaj je bila hipoteka za zavarovanje nezastaranih terjatev ustanovljena. Stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu II Ip 132/2013 z dne 23. 1. 2013, ki je sicer pravnomočen, Vrhovnega sodišča ne zavezuje, ker na Vrhovnem sodišču ni bilo preizkušeno, zato se revident na to stališče ne more uspešno sklicevati.

14. Glede spremembe zastaralnih določb ZDavP-2 je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče (npr. sodba X Ips 197/2011 z dne 7. 6. 2012), da ne gre za retroaktivnost, ki jo prepoveduje 155. člen URS, temveč gre za t. i. nepravo retroaktivnost, ki jo doktrina obravnava v okviru 2. člena URS, iz katerega se izpeljuje načelo zaupanja v pravo. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-125/05 z dne 8. 12. 2005 izhaja, da načelo zaupanja v pravo zagotavlja, da zakonodajalec posameznikovega položaja ne bo poslabšal arbitrarno, brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. To pa ne pomeni, da se lahko posameznik zanaša na nespremenljivost pravne ureditve (tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-39/99 z dne 3. 2. 2000, VS RS v sodbi X Ips 349/2011 z dne 31. 5. 2012 in VS RS v sodbi X Ips 197/2011 z dne 7. 6. 2012). V primeru konflikta med več ustavnimi načeli je treba v t. i. tehtanju dobrin presoditi, katera izmed ustavno zavarovanih dobrin ima prednost v posameznem spornem primeru. Pri načelu zaupanja v pravo je zlasti pomembno, da so spremembe na pravnem področju relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali, ter kakšna je teža spremembe. Posamezniki v zvezi s tem ne morejo delovati v prepričanju, da se zakonodaja ne bo spremenila, saj se mora zakonodajalec odzivati in prilagajati spremembam in razvojnim gibanjem družbe. Nespremenljivosti sistemske ureditve še zlasti ni mogoče pričakovati na davčnem področju (enako VS RS v sodbi X Ips 349/2011 z dne 31. 5. 2012).

15. Glede na to, da je bil namen ZDavP-2B,(1) s katerim je bil uzakonjen 126. a člen ZDavP-2, izenačitev položaja vseh hipotekarnih upnikov, saj pri civilnopravnih razmerjih za poplačilo dolga, zavarovanega s hipoteko, podobno ureditev vsebuje 343. člen Obligacijskega zakonika, sprememba po mnenju Vrhovnega sodišča ni arbitrarna. Zato ni utemeljen revizijski očitek kršitve načela enakosti pred zakonom iz 14. člena URS in načela pravne države, kot ga določata 2. in 67. člen URS.

16. V obravnavani zadevi tudi niso podane bistvene kršitve določb postopka, ker naj bi bila odločba pomanjkljiva. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, namreč ne gre za odmerno odločbo, ampak za odločbo, kjer je v revidentovo korist ugotovljeno, da je pravica do izterjave davčnega dolga iz naslova zamudnih obresti zastarala. V izreku odločbe so navedene posamezne obveznosti iz naslova zamudnih obresti in njihovi izvršilni naslovi ter datumi zapadlosti, preizkus izreka pa je mogoč z vpogledom v uradne davčne evidence, na katere se sklicuje davčni organ v obrazložitvi odločbe. Seveda pa v izreku ni navedenih zneskov glavnic, zavarovanih s hipoteko, saj pravica do izterjave le teh ni zastarala.

17. Ker revident z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

(1) Kot izhaja iz Predloga zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku, št. 123/2009 z dne 30. 9. 2009.

Datum zadnje spremembe:

26.02.2015

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1346/2013
• VSL sklep II Ip 3694/2015
• UPRS Sodba II U 461/2019-10