<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS sklep II Ips 275/2014


pomembnejša odločba

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2014:II.IPS.275.2014
Evidenčna številka:VS0017368
Datum odločbe:11.12.2014
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 3262/2013
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Ana Božič Penko (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Karmen Iglič Stroligo, Aljoša Rupel
Področje:DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - oporoka - ugotovitev neveljavnosti oporoke - ničnost oporoke - izpodbojnost oporoke - pristnost oporoke - obstoj oporoke - tožba - tožbeni zahtevek - predhodno vprašanje - pasivna legitimacija - enotno sosporništvo - nujno sosporništvo - skupnost dedičev - razveljavitev oporoke
Objava v zbirki VSRS:CZ 2013-2015

Jedro

Za presojo veljavnosti oporoke kot (enostranskega) pravnega posla (za primer smrti) se uporabljajo splošna pravila OZ o pogojih za veljavnost pravnih poslov samo tedaj, če glede konkretno zatrjevanega razloga za neveljavnost ZD nima posebnih določb. OZ se uporablja na primer v zvezi z vprašanji dopustnosti podlage oporočnega razpolaganja ter možnosti, dopustnosti, določenosti ali določljivosti vsebine oporoke. In po določbah OZ je mogoče oporoko ali njen del izreči tudi za nično, ne pa je le razveljaviti na podlagi izpodbojnega zahtevka.

Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju je pravno vprašanje, ali je oporoka sploh nastala, predhodno vprašanje v pravdi, ki teče na podlagi tožbe po 224. členu ZD. Tudi pri »izpodbijanju« »nenastalih« oporok torej stranke niso vezane na zahtevek iz 61. člena ZD.

Stranka mora v primeru dvoma o veljavnosti oporoke sodno varstvo zahtevati tako, da postavi bodisi izpodbojni bodisi ničnostni zahtevek ne glede na to, da pojem neveljavnosti zaobjema obe navedeni obliki.

Glede sosporništva na pasivni strani so stališča v literaturi različna. Vsem je skupna dilema, ali mora zakoniti dedič, ki izpodbija oporoko, s tožbo zajeti vse oporočne dediče, da je tožena prava stranka (ali so oporočni dediči nujni sosporniki) ali ne (in so oporočni dediči enotni sosporniki ali pa sploh niso sosporniki), po nobenem pa se ne zahteva, da bi morali biti toženi tudi (tisti) zakoniti dediči (ki se niso pridružili tožniku).

Razveljavitev oporoke bo učinkovala tudi zoper tiste zakonite dediče, ki v pravdi niso sodelovali, vendar učinek zanje ne bo neugoden: pridobili bodo dediščino, ki je sicer ne bi, njim pa bo pridržana dispozicija o tem, ali jo bodo sprejeli in obdržali.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je ena od zakonitih dedičev po pokojnem N. N. V zapuščinskem postopku je bila napotena na pravdo. Tožbo je vložila zoper oporočno dedinjo B. B. in zoper zakonitega dediča J. B., ki je med postopkom umrl, zoper njegovo naslednico T. B. pa je tožbo umaknila.

2. S primarnim zahtevkom je tožnica uveljavljala ugotovitev, da »oporoka zapustnika z dne 1. 7. 1999 ni pristna in prava, to je ne obstoji in je neveljavna in se razveljavi« ter s podrednim zahtevkom, naj ugotovi, da navedena oporoka ne obstoji. Zahtevka je utemeljevala s trditvami, da je zapustnik z oporoko razpolagal s premoženjem, ki ga ob smrti sploh ni imel; da ta oporoka z dne 1. 7. 1999 ni samostojna, pač pa je sestavni del oporoke z dne 27. 10. 1997, ki pa jo je zapustnik preklical; da je bila oporočna dedinja oporočna priča; da je oporočna dedinja zapustnika spravila v zmoto in ga prevarala, da je sestavil oporoko v njeno korist ter da zapustnik oporoke ni sestavil pri polni zavesti in v razumnem stanju.

3. Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, naj ugotovi, da oporoka N. N. z dne 1. 7. 1999 ni prava in se kot taka razveljavi. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, naj ugotovi, da je oporoka z dne 1. 7. 1999 neobstoječa. Zaradi umika tožbe je postopek zoper drugo toženko ustavilo ter odločilo še o pravdnih stroških. Nosilna teza odločbe je bila, da so v sporu o veljavnosti oporoke, ki se tiče vseh dedičev in celotne zapuščine, vsi dediči nujni sosporniki. Ker v postopku niso nastopali vsi dediči kot pravdne stranke, ali na strani tožeče ali tožene stranke, tožnica ni zadostila materialnemu pravu in ni tožila prave stranke.

4. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Če kateri od dedičev niso imeli interesa za pravdo, bi morali biti s tožbo zajeti na pasivni strani. Kdo so zakoniti dediči, izhaja iz napotitvenega sklepa. Krog dedičev je bil tako ob vložitvi tožbe znan, sicer pa bi se začetno pomanjkanje pasivne legitimacije lahko saniralo tudi z naknadnim sosporništvom. Glede oblikovanja zahtevka je še navedlo, da 61. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD)jasno zahteva postavitev zahtevka za razveljavitev.

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije in revizija je bila s sklepom II DoR 140/2014 dopuščena glede pravnih vprašanj,(1) ali je dopusten zahtevek na neobstoj/ničnost oporoke, četudi takšnega zahtevka ne predvideva 61. člen ZD in (2) ali morajo biti pri tožbi glede neveljavnosti/ničnosti/neobstoja oporoke na pasivni strani hkrati zajeti oporočni in zakoniti dediči ali le oporočni dediči.

6. Tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, saj ta ne vsebuje obrazložitve, ampak le stališče sodišča glede dediščinske skupnosti. Sodišče namreč ne pojasni, kako je prišlo do ugotovitve obstoja dediščinske skupnosti zakonitih in oporočnih dedičev. Nadalje navaja, da je stališče pritožbenega sodišča, da vložitev tožbe na ugotovitev neobstoja oziroma ničnosti oporoke ni mogoča, ker 61. člen ZD take tožbe izrecno ne predvideva, materialnopravno zmotno, sodba pa naj v zvezi s tem tudi ne bi vsebovala nobenih pravnih razlogov. V konkretnem primeru tožeča stranka ni mogla podati oblikovalnega zahtevka, temveč le ugotovitveni zahtevek, saj se ne more razveljaviti neobstoječe oporoke. Takšno nerazumno stališče pritožbenega sodišča revidentki omejuje dostop do sodnega varstva, potemtakem pa ji krši tudi ustavne pravice. Prav tako v dednih sporih ni mogoče „a priori“ izhajati iz nujnega sosporništva, temveč je treba upoštevati specifiko posameznega primera in smiselno pojasniti, zakaj je v določenem primeru nujno sosporništvo potrebno. V predmetni zadevi med zakonitimi in domnevno edino oporočno dedinjo ne more priti do dediščinske skupnosti oziroma skupne lastnine, saj je navedeno pravno nemogoče. Zadeva je smiselno podobna položaju, ko lahko vloži tožbo na izpraznitev nepremičnine vsak skupni lastnik, pri čemer ni podano nujno sosporništvo, in mu torej ni treba hkrati tožiti tudi drugih skupnih lastnikov nepremičnine. Revidentka nadalje trdi, da vstop zakonitih dedičev, ki nimajo pravnega interesa za obstoj oporoke, na pasivni strani otežuje dostop tožnice do sodne odločbe, kar je še posebej očitno v konkretnem primeru, saj se število dedičev ves čas spreminja, med njimi pa so tudi tuji državljani, kar zahteva vročanje sodnih pošiljk v tujino in prevajanje sodnega spisa. Poudarja še, da se ne sodišče prve stopnje ne sodišče druge stopnje nista opredelili do vprašanja, ali ima dodatek k oporoki samostojno pravno veljavo, ki učinkuje tudi, če je oporoka uničena. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, odločbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške revizije.

7. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

8. Revizija je utemeljena.

9. Po stališču izpodbijane sodbe sta torej oba zahtevka neutemeljena zaradi zgrešene pasivne legitimacije, ničnostni zahtevek oziroma zahtevek za ugotovitev, da oporoka ne obstoji, pa tudi zato, ker naj bi bilo mogoče oporoko izpodbijati le z oblikovalno tožbo za razveljavitev oporoke.

Glede pravilnosti zahtevka za ugotovitev ničnosti oporoke

10. Stališče, da je mogoče neveljavnost oporoke uveljavljati le s tožbo za razveljavitev oporoke ali njenega dela po 61. členu ZD, je materialnopravno zmotno.

11. Dedno pravo je skup pravil, ki urejajo organiziran prehod premoženjskih vrednot od umrlega posameznika na njegove naslednike(1) in je del civilnega prava.(2) Prehod premoženja od zapustnika na dediča ima podlago v zakonu ali v oporoki. Oporoka je pravni posel civilnega prava. Predpostavke za veljavnost pravnih poslov so določene v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ). Ta namreč izrecno določa, da se njegove določbe, ki se nanašajo na pogodbe, smiselno uporabljajo tudi za druge pravne posle(3) ter da se za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni, uporablja le glede vprašanj, ki niso urejena v takem (drugem) zakonu.(4) Neveljavne pravne posle OZ glede na karakteristike, razloge, ki neveljavnost povzročijo, krog oseb, ki jo lahko uveljavljajo, roke za uveljavljanje in pravne posledice, rangira v dve kategoriji: v kategorijo ničnih in v kategorijo izpodbojnih pravnih poslov.(5) Stopnjevanje sankcij je posledica različnosti pomena posameznih predpostavk, ki ob sklepanju pravnega posla niso bile podane(6) in od interesov, ki so bili s kršitvijo predpisanih predpostavk prizadeti.(7) Čeprav jih v poglavju o neveljavnosti pogodb ne omenja, pa OZ vsebuje tudi določbe, ki se nanašajo na pravne posle, ki jih teorija obravnava kot neobstoječe.(8)

12. Če v ZD ne bi bilo specialnih določb o neveljavnosti oporoke, bi se ta načeloma v celoti presojala po določbah OZ o neveljavnosti pravnih poslov.(9) Vendar take določbe v ZD so: to so določbe o neveljavnosti oporoke zaradi kršitve pravil o oporočni sposobnosti,(10) o oporočiteljevi volji in njenih napakah(11) in o obličnostnih zahtevah.(12) Zato se za presojo veljavnosti oporoke kot (enostranskega) pravnega posla (za primer smrti) uporabljajo splošna pravila OZ o pogojih za veljavnost pravnih poslov samo tedaj, če glede konkretno zatrjevanega razloga za neveljavnost ZD nima posebnih določb.(13) OZ se uporablja na primer v zvezi z vprašanji dopustnosti podlage oporočnega razpolaganja(14) ter možnosti, dopustnosti, določenosti ali določljivosti vsebine oporoke.(15) In po določbah OZ je mogoče oporoko ali njen del izreči tudi za nično, ne pa je le razveljaviti na podlagi izpodbojnega zahtevka. Zahtevek za ugotovitev ničnosti je torej dopusten, čeprav z 61. členom ZD ni predviden. Ob analogni uporabi OZ je tako na primer nična simulirana oporoka,(16) oporoka, s katero je oporočitelj razpolagal z nemogočim, nedovoljenim, nedoločenim in nedoločljivim predmetom(17) (18) ali s tujim premoženjem.(19)

13. ZD nima določb o (ne)veljavnosti nepristne oporoke, kar je predmet enega od zahtevkov v tej pravdi. Nepristnost (neavtentičnost, ponarejenost) oporoke pomeni nenastanek oporoke(20)(za razliko od ničnih in izpodbojnih oporok, ki nastanejo, a so zaradi kršitve ali pomanjkanja predpostavk neveljavne). Ponarejena oporoka ni oporoka in na njeni podlagi ni mogoče dedovati.(21) Če pravni posel ne nastane, ni objekta izpodbijanja. Ker pa listina kljub temu obstaja, je treba preprečiti, da bi iz nje nastale protipravne posledice. Pred zaključkom zapuščinskega postopka je tako mogoče vložiti tožbo za ugotovitev njene (ne)pristnosti po določbi prvega odstavka 181. člena ZPP(22). Zapuščinsko sodišče pravnomočno sodbo o ugotovitvi nepristnosti oporoke upošteva enako, kot sicer upošteva nesporna dejstva(23): materialnopravno presojo o pravnih posledicah nepristnosti oporoke opravi samo (ponarejene oporoke ali njenega dela ne upošteva). Skladno s stališčem, da za neobstoječ obligacijskopravni posel pridejo v poštev enake sankcije kot pri ničnem obligacijskopravnem poslu,(24) bi bila ustrezna oblika varstva tudi tožba z ničnostnim zahtevkom (katerega uspeh bo odvisen od uspeha dokaza ponarejenosti oporoke). Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju je pravno vprašanje, ali je oporoka sploh nastala, predhodno vprašanje v pravdi, ki teče na podlagi tožbe po 224. členu ZD.(25) Tudi pri »izpodbijanju« »nenastalih« oporok torej stranke niso vezane na zahtevek iz 61. člena ZD.(26)

14. Tožnica zahteva (med drugim) tudi ugotovitev neveljavnosti oporoke. Tak zahtevek ni pravilen. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, mora stranka v primeru dvoma o veljavnosti oporoke sodno varstvo zahtevati tako, da postavi bodisi izpodbojni bodisi ničnostni zahtevek ne glede na to, da pojem neveljavnosti zaobjema obe navedeni obliki.(27)

Glede pasivne legitimacije

15. Namen vložene tožbe je doseči neveljavnost oporoke in s tem nastop zakonitega dedovanja.

16. Namen nujnega sosporništva v pravdah o obsegu zapuščine je preko enotnosti postopanja za vse udeležence materialnopravnega razmerja zagotoviti enako rešitev spora; do delitve zapuščine so pravice dedičev enotne in nedeljive – dediči imajo le svoje deleže v skupnosti dedičev.(28) Dediščinska skupnost nastane z uvedbo dedovanja, a le, kadar je dedičev več in oporočitelj ni že sam opravil delitve vseh stvari in pravic iz zapuščine med njih.(29) V konkretnem primeru argument dediščinske skupnosti kot razlog za nujno sosporništvo na pasivni strani odpade že zato, ker še ni mogoč zaključek, da bi dediščinska skupnost sploh nastala: na podlagi oporoke ni nastala, ker je oporočna dedinja ena sama, na podlagi zakona pa ni nastala zato, ker v sporu o izpodbojnosti, ničnosti in neobstoju oporoke še ni odločeno, oporoka glede zapuščine, glede katere je napravljena, pa izključuje dedno pravico zakonitih dedičev (zapuščino N. N., ki je z oporoko razpolagal z vsem svojim premoženjem, torej lahko dedujejo v celoti ali oporočna dedinja ali zakoniti dediči, ne pa oboji).

17. V pravdi po tožbi o neveljavnosti oporoke so zakoniti dediči kot tožniki enotni sosporniki; o tem ni spora. Če eden od njih izpodbije oporoko, ta razveljavitev učinkuje tudi proti ostalim zakonitim dedičem, ki se tožniku v pravdi niso pridružili.(30)

Glede sosporništva na pasivni strani pa so v literaturi stališča različna.(31)

Vsem je skupna dilema, ali mora zakoniti dedič, ki izpodbija oporoko, s tožbo zajeti vse oporočne dediče, da je tožena prava stranka (ali so oporočni dediči nujni sosporniki) ali ne (in so oporočni dediči enotni sosporniki ali pa sploh niso sosporniki), po nobenem pa se ne zahteva, da bi morali biti toženi tudi (tisti) zakoniti dediči (ki se niso pridružili tožniku). Ker tudi analiza položaja oporočnih in zakonitih dedičev v pravdah za razveljavitev oporoke ne narekuje sklepanja, da bi morali biti poleg oporočnih dedičev s tožbo na pasivni strani zajeti tudi zakoniti dediči (razen tistih, ki so vložili tožbo), Vrhovno sodišče na drugo vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija, odgovarja nikalno. Razveljavitev oporoke bo sicer učinkovala tudi zoper tiste zakonite dediče, ki v pravdi niso sodelovali, vendar učinek zanje ne bo neugoden: pridobili bodo dediščino, ki je sicer ne bi, njim pa bo pridržana dispozicija o tem, ali jo bodo sprejeli in obdržali.

18. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

19. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Gavella, N., Nasljedno pravo, Informator, Zagreb 1990, stran 1; Rijavec, V., Dedovanje, Procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, stran 11; Zupančič, K. in Žnidaršič Skubic, V., Dedno pravo, Tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list, Ljubljana 2009, stran 25.

Op. št. (2): Gavella, N., Nasljedno pravo, Informator, Zagreb 1990, stran 1.

Op. št. (3): 14. člen OZ.

Op. št. (4): Drugi odstavek 1. člena OZ.

Op. št. (5): Po določbah 34 do 38 člena mora obstajati dopusten in mogoč predmet obveznosti, po 39. in 40. členu mora biti podlaga dopustna, po 40. do 44. členu morata biti pogodbeni stranki poslovno sposobni, po 45. do 50. členu mora biti volja pogodbenih strank brez napak volje, po 51. do 58. členu mora biti pogodba sklenjena v dogovorjeni ali predpisani obličnosti. Glej Polajnar Pavčnik, A., Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. Knjiga, stran 504.

Op. št. (6): Glej Vizner, B., Komentar Zakona o obveznim odnosima, 1. knjiga, Zagreb 1978, stran 451.

Op. št. (7): Polajnar Pavčnik, A., navedeno delo, stran 505.

Op. št. (8): Polajnar Pavčnik, A, navedeno delo, stran 504, kot primer navaja nesporazum iz 16. člena OZ; ki določa, da kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti, se šteje, da pogodba ni bila sklenjena. V sodni praksi (na primer v zadevi II Ips 13/99) se kot neobstoječe obravnavajo pogodbe, ki jih sklenejo poslovno popolnoma nesposobne osebe.

Op. št. (9): Primerjaj Vedriš, M. in Klarič, P., Građansko pravo, X. izdanje, Narodne novine, Zagreb 2006, stran 749.

Op. št. (10): Po prvem odstavku 61. člena se razveljavitev oporoke lahko zahteva zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje, nedopolnjene starosti 15 let; neveljavnost se torej upošteva na zahtevo, ne gre za ničnost.

Op. št. (11): Po prvem odstavku 60. člena je neveljavna oporoka, ki jo je zapustnik napravil zaradi sile ali grožnje, zvijače ali zmote; po drugem odstavku 61. člena je taka oporoka izpodbojna (z zahtevkom za razveljavitev).

Op. št. (12): Po prvem odstavku 76. člena so tudi napake v obličnosti sankcionirane z izpodbojnostjo in ne z ničnostjo. Stališča teorije, ali je oporoka izpodbojna tudi v primerih, ko gre za tako hudo obličnostno hibo, da je na prvi pogled jasno, da oporoka ni nastala, na primer pisna oporoka brez podpisa oporočitelja, pisna oporoka pred pričami, ki jo kot oporočna priča podpiše oporočni dedič in podobno, ali pa je v takih primerih nična, so deljena. Tako Zupančič, K. in Žnidaršič Skubic, V., navedeno delo, stran 123 zagovarjata stališče o ničnosti in s tem upoštevnosti po uradni dolžnosti, stališče o (»le«) izpodbojnosti take oporoke pa zastopajo Finžgar, A., Dedno pravo Jugoslavije, 1962, stran 87, Kreč, M. in Pavić, Đ., Komentar zakona o nasljedjivanju, 1964, stran 230 in Gavella, N., navedeno delo, stran 176, meni, da je zakonodajalec sprejel rešitev, da so obličnostno hibne oporoke izpodbojne, sam pa kot izjemo izpostavlja ponarejeno oporoko, češ da je dilema, ali je nična ali izpodbojna, nepotrebna in izvira iz materialnopravno zmotne opustitve razlikovanja med vprašanjem obstoja oporoke in vprašanjem veljavnostim oporoke; oporoka s tako pomembno obličnostno hibo sploh ni nastala in vprašanja njene veljavnosti sploh ne more biti – sodišče take oporoke ne sme upoštevati.

Op. št. (13): Glej Zupančič, K. in Žnidaršič Skubic, V., Dedno pravo, Tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, stran 114 in naslednje. Enako Gavella, N. in Belaj, V., Nasljedno pravo, III. bitno izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2008, stran 175.

Op. št. (14): Prvi odstavek 39. člena OZ.

Op. št. (15): 34. člen OZ.

Op. št. (16): Po prvem odstavku 51. člena OZ navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama.

Op. št. (17): 35. člen OZ.

Op. št. (18): Zupančič, K. in Žnidaršič Skubic, V., navedeno delo, stran 124 do 126.

Op. št. (19): Gavella, N. in Belaj, V., navedeno delo, stran 175.

Op. št. (20): Gavella, N., navedeno delo, stran 176, meni, da oporoka v takem primeru sploh ni nastala in vprašanja njene veljavnosti zato niti ne more biti – sodišče take oporoke ne sme upoštevati.

Op. št. (21): Ibidem. Enako Zupančič, K. in Žnidaršič Skubic, V., navedeno delo, stran 143.

Op. št. (22): Božič Penko, A., Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten 2/2003, str. 99 in naslednje.

Op. št. (23): Vprašanje pristnosti oporoke je dejansko vprašanje; tožba za ugotovitev pristnosti listine je izjema od pravila, da je mogoče z ugotovitveno tožbo zahtevati le ugotovitev pravice ali pravnega razmerja – primerjaj 181. člen ZPP.

Op. št. (24): Primerjaj Cigoj, S., Teorija obligacij, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1981, stran 355. Tako tudi sodna praksa, na primer odločba II Ips 13/99, ki jo povzemajo tudi kasnejše odločbe, nazadnje sklep II Ips 240/2012.

Op. št. (25): Tožba po pogojih za obnovo postopka.

Op. št. (26): Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 240/2012 zavzelo stališče, da kadar je očitek usmerjen v neobstoj oporoke (v navedenem primeru naj bi bila oporoka neobstoječa, ker naj bi bila falsificirna), ne pridejo v poštev določila ZD o njenih vsebinskih ali oblikovnih pomanjkljivostih po 61., 63. oziroma 76. členu.

Op. št. (27): Glej sodbo II Ips 336/2009.

Op. št. (28): Glej Zobec, J., Nekaj pogledov na enotno sosporništvo, Pravosodni bilten 3/1985, stran 157.

Op. št. (29): Primerjaj Rijavec, V., v Juhart, M. in soavtorji, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 372.

Op. št. (30): Glej Juhart, J., Pravdni postopek, Ljubljana 1974, strani 242 in 243 in Galič, A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, stran 176 in 177.

Op. št. (31): Najstrožje je stališče, da so vsi oporočni dediči nujni sosporniki (tako Ude, L., Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, stran 184 in Betetto, N., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, stran 258). Po drugem je treba tožiti vse, ki jim po oporoki pripada kakšna korist (poleg oporočnih dedičev tudi volilojemnike), ki pa so enotni in ne nujni sosporniki (Kreč, M. in Pavić, Đ., navedeno delo, stran 195). Po tretjem stališču dediči iz izpodbijane oporoke niso nujno niti enotni sosporniki: niso tedaj, če se oporoka izpodbija samo glede posameznih dedičev, ker je po materialnem pravu mogoče oporoko razveljaviti tudi samo glede teh (posameznih) dedičev in sodba o razveljavitvi učinkuje samo zoper njih (glede sosporništva glej Galič, A., navedeno delo, stran 176, glede materialnopravne možnosti, da je oporoka lahko neveljavna samo deloma oziroma so neveljavne le njene posamezne določbe glej Zupančič, K. in Žnidaršič Skubic, V., navedeno delo, stran 123).


Zveza:

ZD člen 60, 60/1, 61, 76, 76/1, 224. OZ člen 1, 1/1, 14, 34 - 58. ZPP člen 181, 181/1, 380, 380/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.04.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc0ODk0