VSRS sodba II Ips 214/2012

Jedro

Upoštevajoč odločilno dejansko ugotovitev, da je bila tožnica (oz. njena pravna prednica) dejanska imetnica pravice uporabe na obeh spornih prostorih ob uveljavitvi ZLNDL (25. 7. 1997), je zaključek, da je tožnica lastninsko pravico na njih pridobila na podlagi 3. člena ZLNDL, materialnopravno pravilen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju s sodbo ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnine z identifikacijsko številko ..., vpisane v podvložku št. ..., k. o. ..., in nepremičnine z identifikacijsko številko ..., vpisane v podvložku št. ..., k. o. ... Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je bil njen ugovor z dne 25. 3. 2011 vložen pravočasno, ker je bila po razveljavitvi sodbe, s strani pritožbenega sodišča, zadeva vrnjena v fazo pred prvim narokom, in da bi zato sodišče moralo navedbe v njem upoštevati. Poudarja, da tožnica glede odplačne pridobitve pravice uporabe zatrjuje samo sklenitev prodajne pogodbe z dne 8. 1. 1990, ki dokazuje odplačno pridobitev poslovnega prostora (samo) v izmeri 120 m2, kako je tožnica odplačno pridobila preostalo površino (t. j. 415,12 m2), pa iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ne izhaja. Zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kršitev ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Trdi tudi, da je tu obravnavana tožba nesklepčna (ob tem se sklicuje na 4. točko prvega odstavka 318. člena ZPP). Na koncu še navaja, da po letu 1990 v Sloveniji ni bilo več družbene lastnine, zato je tožnica na podlagi pogodbe iz leta 1990 lahko pridobila samo lastninsko pravico, ki bi jo morala vpisati v zemljiško knjigo, ne pa pravice uporabe. Zato ne sprejema zaključka, da je tožnica lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi tožnica zatrjuje, da je kot imetnica pravice uporabe na spornih nepremičninah (skladiščnem prostoru št. 1 in zakloniščnem prostoru št. 3) z uveljavitvijo ZLNDL pridobila lastninsko pravico. V zemljiški knjigi pa je kot lastnica teh nepremičnin vknjižena toženka.

7. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da je vloga toženke z dne 25. 3. 2011 prepozna, in da so zato navedbe v njej, ki se nanašajo na površino spornih prostorov, neupoštevne (pravilni razlogi so navedeni v 5. točki drugostopenjske sodbe ter na 6. in 7. strani prvostopenjske sodbe). Tudi teza, da tožnica v tožbi ni zatrjevala pridobitve lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi ZLNDL, ne drži (primerjaj list. št. 2 in 3 spisa), pri čemer velja pojasniti, da mora sodišče vedno vse trditve strank presoditi z vidika vseh pravnih podlag. Glede revidentkinega sklicevanja na 4. točko prvega odstavka 318. člena ZPP pa zadostuje že odgovor, da v obravnavani zadevi ni bila izdana zamudna sodba. Zato zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka in ustavnih pravic niso podane.

8. Pravilno je tudi stališče sodišč prve in druge stopnje, da je bil vpis upravičenj na nepremičninah v družbeni lastnini v zemljiško knjigo le deklaratornega značaja, zaradi česar izostanek takega vpisa še ne pomeni, da tožnica ne bi mogla postati lastnica spornih nepremičnin na podlagi določbe 3. člena ZLNDL. Po tej določbi namreč nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov.

9. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da je pravni prednik tožnice pridobil pravico uporabe na skladiščnem prostoru št. 1 in pravico uporabe za namen marketa na zakloniščnem prostoru št. 3 odplačno, s pravnim poslom od toženke, kot dotedanje nosilke teh pravic; da najmanj od leta 1992 pravni prednici tožnice nihče ni oporekal pravice uporabe teh prostorov; ter da je pravna prednica tožnice sporna prostora (ves čas) posedovala in ob uveljavitvi ZLNDL (25. 7. 1997) na njiju dejansko izvajala pravico uporabe. Revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Upoštevajoč odločilno dejansko ugotovitev, torej da je bila tožnica (oz. njena pravna prednica) dejanska imetnica pravice uporabe na obeh spornih prostorih ob uveljavitvi ZLNDL (25. 7. 1997), je zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je tožnica lastninsko pravico na obeh spornih prostorih pridobila na podlagi 3. člena ZLNDL, materialnopravno pravilen.

11. Glede revizijske teze, da po letu 1990 v Sloveniji ni bilo več družbene lastnine, velja še pojasniti, da je do ukinitve družbene lastnine v Sloveniji prišlo postopoma, in sicer z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini in za vsako nepremičnino v družbeni lastnini je do tedaj, ko je bila olastninjena v skladu z relevantnim predpisom, veljal pravni režim družbene lastnine (primerjaj zadevo VS RS II Ips 184/2011).

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo toženke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

10.02.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 2849/2013
• Sklep II Ips 223/2009
• VSC sklep Cp 665/2007