VSRS Sodba I Up 314/2014

Jedro

Samo na podlagi splošnih in pavšalnih navedb prosilca o položaju neke narodnosti (katere pripadnik je prosilec) v prosilčevi izvorni državi, tožena stranka ni dolžna ugotavljati situacije v tej državi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo, št. 2142-177/2014/2 (1312-12) z dne 14. 7. 2014, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka kot razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite izrecno navedla razloge iz 2. in 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), vendar pa je v obrazložitvi odločbe hkrati opisno navajala tudi razloge iz 3. in 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po presoji prvostopenjskega sodišča obstajajo razlogi za zavrnitev prošnje po 3., 5. in 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, ne pa tudi razlogi po 2. točki. Tožena stranka je natančno obrazložila, kako je prišla do zaključka, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in tudi ne pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Ni bilo potrebno pridobivati informacije o stanju v izvorni državi, saj iz prošnje očitno izhaja, da tožnik v BiH ni bil preganjan. Strah pred preganjanjem in tveganje izpostavljenosti resni škodi morata biti individualno utemeljena. Ni mogoče utemeljiti prošnje za mednarodno zaščito zgolj na trditvi, da so v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju BiH) Romi na splošno preganjani. Če prosilec dalj časa živi bodisi v Sloveniji ali kakšni drugi državi in ne vloži prošnje za mednarodno zaščito, potem pa jo vloži takoj ko izve, da se je začel postopek njegove odstranitve, je logično sklepanje, da je tak prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev in države. Zavrne tožbeni ugovor, da tisti, ki ima legalizirano bivanje v tuji državi, ne čuti potrebe po iskanju mednarodne zaščite, in se opredeli do ugovora glede postavitve izvedenca psihiatra.

3. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik po svojem pooblaščencu pritožbo. Sodišče prve stopnje je sicer na tožbene ugovore odgovorilo, vendar nezakonito. Sklicuje se na Priročnik UNHCR in njegovo pravilno uporabo. Zavrača navedbe sodišča prve stopnje, da ni zatrjeval preganjanja v BiH, in stališče, da ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, če prosilec konkretno ne izkaže, da se je preganjanje nanašalo prav nanj. Čeprav je sodišče navedlo, da pogoj po 2. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ v obravnavanem primeru ni izpolnjen, pa so razlogi skrajno nesmiselni in temeljijo na napačni uporabi materialnega prava. Tožnik je tipičen primer begunca „sur place“. Ugotavljati bi bilo treba utemeljen strah pred preganjanjem, ne pa konkretne in neposredne grožnje. To pa bi bilo možno samo v rednem ugotovitvenem postopku. Da napačni razlogi ne bi postali del pravnomočne odločbe, tožnik sodbo tudi v tem delu izpodbija. Pogoj iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ je lahko podan samo v primeru, kadar prosilec razlogov za svoj utemeljen strah pred vrnitvijo v izvorno državo bodisi sploh ne navaja bodisi navaja očitno nepomembne, zanemarljive ali neresnične navedbe. Brž ko navaja za svoj prošnjo razloge, je uporaba 6. točke logično izključena. Tudi pogoj po 5. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Sodišče prve stopnje je nezakonito zavrnilo tudi subsidiarno zaščito in nezakonito zavrnilo predlog za postavitev izvedenca. Pooblaščenec meni, da mu za zastopanje v upravnem sporu ne bi bilo treba predložiti novega pooblastila. Tožnik smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane prvostopenjske sodbe.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku iz razlogov po 2., 3., 5. in 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so v obravnavanem primeru podani razlogi iz 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ in s to ugotovitvijo se Vrhovno sodišče strinja.

7. Pristojni organ lahko v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, (med drugim) če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona (3. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ); če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (5. točka); če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države (6. točka). V 26. členu ZMZ so navedene lastnosti dejanja preganjanja v skladu z 1A. členom Ženevske konvencije, v 28. členu pa, kaj zajema resna škoda.

8. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnik rojen leta 1970 v BiH. Leta 1976 je skupaj s starši odšel v Republiko Slovenijo, kjer je obiskoval osnovno šolo. Ko je bil star 15 let je odšel na Nizozemsko, kjer se je poročil. Ima šest otrok. Vrnil se je v Slovenijo, pa zopet odšel na Nizozemsko, kjer so ga nizozemski varnostni organi prijeli in zaradi nezakonitega bivanja večkrat vrnili v BiH. Tam si je uredil osebno izkaznico, nato pa odšel na Hrvaško, kjer so ga na podlagi mednarodne tiralice slovenskih organov prijeli hrvaški policisti. V Sloveniji je prestal petletno zaporno kazen ter bil 27. 6. 2014 izpuščen iz zapora. Ko mu je bilo pojasnjeno, da je zanj izrečen ukrep „zavrnitev vstopa na schengensko območje“ in da bo vrnjen v BiH, je zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnik ni član nobene politične stranke ali organizacije. Večkrat je bil v psihiatrični bolnici. Kot razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, je navedel, da je Rom in da pripadnike romske narodnosti, ki stalno prebivajo na območji BiH, preganjajo in diskriminirajo pripadniki drugih narodov v BiH; v BiH nima nikogar od ožjih družinskih članov; že od otroških let živi v Republiki Sloveniji; razmere v BiH so za pripadnike romske narodnosti bistveno slabše, kot so bile v obdobju, ko so jo njegovi starši zapustili.

9. Tožnik kot razlog za utemeljen strah pred preganjanjem navaja diskriminacijo in preganjanje Romov v BiH. Sam konkretnih slabih izkušenj nima. Navedel tudi ni nobenega primera zatrjevane diskriminacije kogarkoli drugega njegove narodnosti v BiH.

10. Strah je vedno subjektiven, vendar, kot izhaja iz 38. točke Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca (v nadaljevanju Priročnik UNHCR), duševno stanje samo po sebi ne določa begunskega statusa, ampak mora biti to duševno stanje pogojeno z objektivno situacijo. Pojem „utemeljenega strahu“ vsebuje tako subjektivni kot tudi objektivni element, pri oceni obstoja utemeljenega strahu pa je treba upoštevati oba.

11. Iz 42. točka Priročnika UNHCR izhaja, da je glede objektivnega elementa treba preučiti prosilčeve izjave uradnim osebam in ni treba ocenjevati razmer v prosilčevi izvorni državi, vendar se njegovih izjav ne sme jemati teoretično, ampak jih je treba upoštevati v kontekstu ustreznega okolja, od koder prosilec izhaja. Na splošno se prosilčev strah lahko šteje za utemeljen, če je v razumnih mejah mogoče ugotoviti, da je prosilčevo nadaljnje bivanje v izvorni državi zanj postalo neznosno oziroma bi bilo neznosno, če bi se tja vrnil.

12. Diskriminacija (na to se tožnik sklicuje) postane preganjanje samo v določenih okoliščinah (glej 54. točko Priročnika UNHCR). To se zgodi v primerih, ko imajo diskriminacijski ukrepi za prizadeto osebo izrazite škodljive posledice, npr. resne omejitve pravice do možnosti, da si sam zasluži za življenje, ali do prakticiranja ver, oziroma do dostopnosti javnim izobraževalnim ustanovam (ista točka Priročnika UNHCR).

13. V obravnavanem primeru tožnik ni navedel nobenih dejstev ali okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je bil on sam kdajkoli in na kakršenkoli način v BiH diskriminiran ali preganjan. To samo po sebi ne more biti razlog, da se njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrne (na to pritožba utemeljeno opozarja). Utemeljen strah namreč lahko temelji tudi na negativnih izkušnjah drugih (glej 43. točko Priročnika UNHCR).

14. Vendar pa v obravnavanem primeru tožnik tudi glede morebitnih negativnih izkušenj drugih pripadnikov romske narodnosti (ki so prebivali ali prebivajo) v BiH, ni navajal ničesar. Samo na splošno je izjavil, da so pripadniki romske narodnosti v BiH diskriminirani, ni pa povedal za kakšne oblike diskriminacija naj bi šlo in kdo jih diskriminira, in tudi ne, kako ali na kakšen način bi bil on sam (diskriminatorno) omejen v primeru vrnitve v izvorno državo. Na podlagi takšnih splošnih in pavšalnih navedb tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka ni bila dolžna ugotavljati situacije v tožnikovi izvorni državi.

15. To (da tožena stranka ni dolžna ugotavljati situacije v prosilčevi izvorni državi) velja po presoji Vrhovnega sodišča tudi za zatečene begunce (69. člen ZMZ), če izrecno ne navajajo dogodkov in dejavnosti, ki so se zgodili po prosilčevi zapustitvi izvorne države. Tožnik sicer z navedbo, da je sedaj „za njih (Rome) situacija slabša, kot je bila“ očitno meni na situacijo po vojni v BiH, vendar pa ne navede, v čem se je situacija za Rome v BiH po vojni spremenila, in tudi ne, da bi sam sodeloval pri dogodkih ali dejavnostih, ki so se zgodili po njegovi zapustitvi izvorne države (v smislu 69. člena ZMZ) in ki bi lahko predstavljali podlago za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno nevarnost, da utrpi resno škodo.

16. Zgolj navedba, da so pripadniki romske narodnosti v BiH preganjani oziroma diskriminirani in da je situacija (po vojni v BiH) za njih slabša kot je bila, tudi ne ustrezajo definiciji dejanj preganjana v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije, ki morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali, ki predstavljajo zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoči, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.

17. Kot je bilo že navedeno, tožnik ni navajal nobenih dejstev ali okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je on sam ali drugi pripadniki romske narodnosti preganjan v smislu navedene definicije oziroma da so njemu ali drugim pripadnikom romske narodnosti hudo kršene človekove pravice. Zato tudi tožnikov eventualni subjektivni strah nima objektivne podlage.

18. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno zavrnilo tožbene navedbe (delno ob sklicevanju na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1) glede možnosti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tožnik ni navajal nobenih dejstev ali okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da mu grozi smrtna kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali, da bi obstajala resna in individualna grožnja za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

19. Iz pritožbe izhaja, da tožnik očita sodišču prve stopnje in toženi stranki, da sta se v okviru subsidiarne zaščite omejila samo na varnostno situacijo v BiH, ki da ni takšna, da bi predstavljala utemeljen razlog za priznanje te oblike zaščite, nista pa upoštevala nevarnost za hude kršitve katerihkoli temeljnih človekovih pravic. Ta pritožbeni ugovor ni utemeljen, saj glede na tožnikove navedbe o dejanjih preganjanja ni jasno, katere „hude kršitve temeljih človekovih pravic“ naj bi tožena stranka ugotavljala. Ni pa mogoče pričakovati, da bo tožena stranka ob kakršnikoli izjavi prosilca o preganjanju ugotavljala in analizirala celotno situacijo v določeni državi. Za določitev begunskega statusa se namreč bolj zahteva ocenitev prosilčevih izjav, ne pa mnenje o stanju, ki prevladuje v prosilčevi izvorni državi (glej 37. točko Priročnika UNHCR).

20. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato tožena stranka pravilno v pospešenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, iz istih razlogov (v delu, ki se nanaša na očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določa 28. člen) pa tudi subsidiarno obliko zaščite. Pravilno pa je storilo tudi sodišče prve stopnje, ki je tožbo zavrnilo.

21. Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča glede razlogov iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Na podlagi 35. člena ZMZ mora tujec, ki je zakonito ali nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Kot je tožnik sam izjavil, so ga nizozemski varnostni organi večkrat vrnili v BiH zaradi nezakonitega bivanja na Nizozemskem. Tožniku je bila situacija v BiH (čeprav je ni opisal) znana. Večkrat se je vrnil na Nizozemsko, vendar ni zaprosil za mednarodno zaščito. Za mednarodno zaščito tudi ni zaprosil v Republiki Sloveniji, kjer je prestajal petletno zaporno kazen.

22. Glede na okoliščine obravnavanega primera ni jasno pritožbeno vztrajanje na stališču, da „človek, ki ima legalizirano bivanje v tuji državi na kakršnikoli drugi podlagi, ne čuti potrebe po iskanju mednarodne zaščite, dokler si lahko bivanje v tujini zagotavlja na drug način“. Kot izhaja iz upravnega spisa tožnik namreč na Nizozemskem ni imel urejenega statusa prebivanja (zato je bil iz Nizozemske tudi izgnan), dejstvo, da je v Sloveniji prestajal zaporno kazen, pa se ne more šteti za „legalizirano bivanje“ (v smislu Zakona o tujcih), kakršnega je imel verjetno v mislih tožnik, ne glede na to, da je na zakoniti podlagi (pravnomočni sodni odločbi) prebival v zaporu in imel tam urejeno začasno prebivališče. ZMZ (pa tudi drug predpis ne) pa ne preprečuje zaporniku, da v času prestajanja zaporne kazni zaprosi za mednarodno zaščito.

23. Vrhovno sodišče tudi nima pomislekov glede uporabe 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ v obravnavanem primeru. Ni sporno, da je tožnik v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito po tem, ko je bil izpuščen iz zapora in ko je bil seznanjen z dejstvom, da bo zaradi izrečenega ukrepa „zavrnitve vstopa na schengensko območje“ vrnjen v BiH. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je treba pri ugotavljanju tega razloga upoštevati vsa dejanja prosilca. Tožnik je v obravnavanem primeru zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko je izvedel, da bo vrnjen v BiH, v prošnji pa je navedel samo splošno in pavšalno navedbo o diskriminaciji Romov v BiH. V takih okoliščinah je razlog iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ podan in Vrhovno sodišče glede uporabe te določbe v obravnavanem primeru nima pomislekov.

24. Vrhovno sodišče meni, da pritožbeno stališče, da je pravilna interpretacija 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ lahko samo ta, da je na tej zakonski podlagi možno razglasiti kot očitno neutemeljeno samo tisto prošnjo, kjer prosilec razlogov za svoj utemeljeni strah pred vrnitvijo v izvorno državo bodisi sploh ne navaja bodisi navaja očitno nepomembne, zanemarljive ali očitno neresnične navedbe. Tudi v primeru, kot je obravnavani, kjer sta sodišče prve stopnje in tožena stranka pravilno ugotovila, da je na podlagi tožnikovih izjav očitno, da ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča mogoče prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrniti tudi na podlagi 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Smiselno enako je Vrhovno sodišče že presodilo v zadevah, v katerih so bile zavrnjene tožbe zoper odločbe, izdane v pospešenem postopku (s katerimi so bile prošnje za mednarodno zaščito zavrnjene), ki so temeljile (tudi) na 5. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ (npr. sodbe I Up 477/2012, I Up 150/2011, v povezavi s prvostopenjskima sodbama I U 810/2012 in I U 193/2011).

25. Sodišče prve stopnje je pravilno pritrdilo razlogom tožene stranke, s katerimi se je posebej opredelila do pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite v smislu tretjega odstavka 2. člena v povezavi z 28. členom ZMZ. Ti pogoji so bili obravnavani tudi že v okviru presoje razlogov iz 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ (glej tudi 18. in 19. točko obrazložitve te sodbe), ko je bilo ugotovljeno, da je očitno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito niti po 28. členu tega zakona, ki določa, kaj zajema resna škoda, ki je lahko podlaga za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZMZ.

26. Glede zavrnitve tožnikovega predloga za postavitev izvedenca se v pritožbi navaja samo to, da „vseh natančno navedenih tožbenih ugovorov v tej točki sploh nima smisla tu ponovno citirati - sodba se je v 14. točki obrazložitve izognila popolnoma vsem“. Na take pritožbene ugovore Vrhovno sodišče ne more odgovarjati, saj ni razvidno, s katerimi navedbami sodišča prve stopnje glede tožnikove zahteve za postavitev izvedenca se tožnik ne strinja, oziroma, na katere tožbene ugovore naj sodišče prve stopnje ne bi odgovorilo.

27. Enako velja tudi za pritožbeni ugovor glede (kot navaja pritožba) „skrajno nesmiselne“ utemeljitve prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na (uporabo) določbe 2. alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ (prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da v obravnavanem primeru ni podan razlog iz 2. alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ in je torej v tem delu sodba tožniku v „korist“). Iz zadnjega odstavka a) točke na drugi strani pritožbe (ki se nanaša na zatrjevano napačno uporabo navedene materialne določbe v izpodbijani sodbi) ni razvidno, s katerim delom obrazložitve prvostopenjskega sodišča se tožnik ne strinja, oziroma, katere konkretne navedbe sodišča naj bi kazale na „nelogičnost“ in „nesklepčnost“ obrazložitve. Ker pa je izpodbijana sodba v tem delu tožniku v korist, se Vrhovno sodišče do tega dela pritožbe vsebinsko ne opredeljuje.

28. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da svetovalcu za begunce, ki je v postopku pred upravnim organom predložil pooblastilo prosilca za mednarodno zaščito, v sodnem postopku ni treba predložiti novega pooblastila. V drugem odstavku 13. člena ZMZ je sicer res določno, da svetovalci za begunce dajo podporo in pravno pomoč prosilcem v zvezi s postopkom za pridobitev mednarodne zaščite na prvi stopnji ter v zvezi s postopki po tem zakonu na Upravnem sodišču Republike Slovenije in Vrhovnem sodišču Republike Slovenije. Vendar navedena določba ne pomeni, da pooblaščencu tožnika ob vložitvi tožbe ni treba predložiti novega pooblastila. Upravni spor v postopku mednarodne zaščite je sodni postopek, ki se ne razlikuje od drugih področij do te mere, da bi bilo utemeljeno izključevati določbe glede obvezne predložitve pooblastila za zastopanje tožnika v sodnem postopku.

29. Ker niso podani razlogi, ki jih tožnik navaja v pritožbi, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Datum zadnje spremembe:

10.02.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 68/2009
• Sodba I Up 89/2009
• Sodba I Up 188/2010