VSRS Sklep I Up 354/2014

Jedro

Ker sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v zvezi s predhodno odločitvijo Vrhovnega sodišča ni upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča in tega ne obrazložilo, je absolutno bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in bi jo bilo treba razveljaviti že iz tega razloga.

Pri odločanju o predaji prosilcev za mednarodno zaščito odgovorni državi mora odločujoči organ (tožena stranka oziroma sodišče prve stopnje), če prosilci izrazijo sum, da v odgovorni državi obstojajo sistemske napake oziroma pogoj za prosilce, ki bi lahko pomenili kršitev njihovih temeljnih pravic iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (objektivni razlogi), ali navajajo, da odgovorna država zanje ni varna, ker jim tam grozi kršenje temeljnih pravic (subjektivni razlog) ali da s predajo ne bodo upoštevane največje otrokove koristi, raziskati relevantne okoliščine in odločiti o predaji, upoštevaje te okoliščine. Če tega ne stori, krši materialno pravo, posledično pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Če teh kršitev tožene stranke sodišče prve stopnje ne odpravi, je treba njegovo sodbo razveljaviti, izpodbijani akt tožene stranke pa odpraviti.

Pri odločanju o predaji odgovorni državi je treba upoštevati tudi 6 mesečni rok za predajo, in je predaja dopustna le še, če za to obstojajo predpisane izjeme.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1388/2014-40 z dne 1. 10. 2014 se razveljavi, sklep Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-203/2013/43 /1313-05) z dne 24. 2. 2014, se odpravi in se zadeva vrne v odločanje temu ministrstvu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke, št. 2142-203/2013/43 /1313-05) z dne 24. 2. 2014, zavrnilo kot neutemeljeno. Z navedenim sklepom je tožena stranka v 1. točki izreka odločila, da se združijo zadeve tožnikov v en postopek, v 2. točki pa, da ne bo obravnavala ponovnih prošenj tožnikov za mednarodno zaščito, ker bodo na podlagi določb Uredbe (EU), št. 604/2013, Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki v eni od držav članici vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III), predani Republiki Madžarski, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihove prošnje za mednarodno zaščito.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnjuje, da je v ponovljenem postopku v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča z dne 21. 8. 2014 ugotovilo, da je za obravnavanje prošnje tožnikov za mednarodno zaščito odgovorna država Madžarska, kar je pojasnila tožena stranka v izpodbijanem sklepu, in da se na te razloge prvostopenjsko sodišče na podlagi drugega odstavka 71. čelna ZUS-1 izrecno sklicuje kot na svoje razloge. Nadalje je ugotovilo, da na Madžarskem ne obstojajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s prosilci in postopki za mednarodno zaščito. Pri tem se je sklicevalo tudi na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice ESČP v zadevah Mohammed proti Avstriji (2283/12 z dne 6. 6. 2013) in Mohammadi proti Avstriji (71932/12 z dne 3. 7. 2014) in zaključilo, da ni sistemskih ovir za predajo tožnikov Madžarski. Tožniki so bili po lastnih navedbah na Madžarskem obravnavani hitro in v postopku ni bilo nič posebnega. Po tem, ko so bili 6. 2. 2014 iz Slovenje v zvezi z njihovo prvo prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo s Sloveniji, predani v obravnavanje Republiki Madžarski kot odgovorni državi, Madžarsko še isti dan zapustili in se ponoči 7. 2. 2014 vrnili v Slovenijo. Navedbe, da na Madžarsko ne smejo biti predani zaradi subjektivnega strahu prosilcev, zlasti prvega tožnika, pred preganjanjem, ki naj bi ga povzročali njihovi preganjalci iz izvorne države, ki naj bi jih srečal na Madžarskem, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljene, saj naj bi te ljudi srečal leta 2013, torej pred več kot enim letom, srečanje pa je bilo golo naključje, torej ni verjetnosti, da bi se po njihovi predaji Madžarski lahko ponovilo. Kot neutemeljen pa je zvrnilo tudi tožbeni ugovor, da na Madžarskem ne bi bile spoštovane največje koristi otrok, saj je Madžarska enako kot Slovenija dolžna spoštovati Listino EU o temeljnih pravicah.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov. Navajajo, da je materialno pravo (Uredba Dublin III) kršeno, ker v postopku niso bile upoštevane največje koristi otrok, ki so v tem, da ostanejo v Sloveniji, saj starejša dva tu obiskujeta šolo, kjer sta uspešna in imata krog prijateljev, tudi mlajša hči in starša razumejo slovenščino, tu imajo celo sorodnike. Nihče od njih ne razume madžarščine. Glede njihovih tožbenih ugovorov v zvezi s tem pa izpodbijana sodba nima razlogov. Če bodo tožniki predani Madžarski, bodo tam zaprti v nehumanih razmerah. Poznajo sodbe ESČP, na katere se sklicuje izpodbijana sodba, toda na razpolago so nove informacije o stanju na Madžarskem, ki kažejo na sistemske pomanjkljivosti, do katerih pa se izpodbijana sodba ni opredelila. Ni jim treba izkazati, da so bili na Madžarskem že izpostavljeni kršitvam iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pavicah - EKČP, da se jih ne bi vrnilo na Madžarsko. Na Madžarskem so ogroženi zaradi krvnega maščevanja. Ta njihov ugovor je sodišče prve stopnje zavrnilo pavšalno in neargumentirano. Glede tega, kaj tožnikom grozi na Madžarskem, je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje in ni opravilo glavne obravnave, na kateri bi se tožniki o njegovih ugotovitvah lahko izjavili. S tem pa je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka. Tudi sicer pa je dejansko stanje ugotovljeno napačno, kar izhaja tudi iz informacij o Madžarski, na katere se tožniki sklicujejo. Dne 10. 11. 2014 so vložili še dopolnitev pritožbe, v kateri s sklicujejo na nove informacije o stanju na Madžarskem, ki dokazujejo sistemske pomanjkljivosti postopka mednarodne zaščite v navedeni državi. Sklicujejo se tudi na sodbo ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici z dne 4. 11. 2014. Trdijo, da bi njihova predaja Madžarski pomenila kršitev njihovih človekovih pravic iz 3. člena EKČP. Predlagajo, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter izpodbijani upravni akt odpravi, oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Ta zadeva je tretjič pred Vrhovnim sodiščem. Ves čas je predmet presoje sklep tožene stranke z dne 24. 2. 2014, s katerim je odločila, da ne bo obravnavala prošenj tožnikov za priznanje mednarodne zaščite, ker bodo predani Republiki Madžarski kot odgovorni državi v smislu Uredbe Dublin III. S prvo sodbo v tej zadevi I U 440/2014-14 z dne 11. 4. 2014 je prvostopenjsko sodišče tožbo tožnikov zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je s svojim sklepom I Up 191/2014 z dne 18. 6. 2014 na podlagi 77. člena ZUS-1 navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nato je sodišče prve stopnje s sodbo I U 1035/2014-20 z dne 9. 7. 2014 na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, to sodbo pa je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 razveljavilo s svojim sklepom I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Vendar sodišče prve stopnje tudi v izpodbijani sodbi ni sledilo odločitvi in napotkom Vrhovnega sodišča iz sklepa z dne 21. 8. 2014, temveč je tožbo zavrnilo, ne da bi opravilo glavno obravnavo in ne da bi se konkretno opredelilo do nekaterih ključnih tožbenih in drugih navedb strank, zlasti pa do subjektivnih razlogov tožnikov, ki jih navajajo kot razlog, da se jih ne bi predalo Madžarski kot odgovorni državi v smislu Uredbe Dublin III.

7. Ker sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom Vrhovnega sodišča iz sklepa z dne 18. 6. 2014, ni pa se niti opredelilo, zakaj toženi stranki očitanih kršitev pravil postopka ni samo odpravilo, je ponovno bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu, kar je vplivalo na odločitev (1. točka prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Če bi sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z napotki Vrhovnega sodišča in v ponovljenem postopku samo začelo odpravljati napake, ki jih je v predhodnem postopku storilo samo oziroma jih je storila tožena stranka, in bi spoznalo, da jih zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ne more odpraviti, pa bi moralo v skladu s 75. členom ZMZ opraviti glavno obravnavo. Vendar ničesar od tega ni storilo.

8. V izpodbijani sodbi pa je prvostopenjsko sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III (v povezavi z 31. in 33. členom), 13. uvodno izjava in 6. člen Uredbe Dublin III, posledično pa je ostalo dejansko stanje glede navedenega v celoti nepopolno ugotovljeno.

9. V drugem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je med drugim določeno, da predaja drugi državni članici ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstojajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listne EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). V 4. členu Listine pa je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

10. Sodišče prve stopnje je sicer pridobilo dopis pristojnih madžarskih oblasti o sprejemu tožnikov, na katerega se sklicuje v izpodbijanem sklepu tožena stranka (ki pa očitno nosi napačen datum, namreč 18. 2. 2013 in ne pravilno letnico 2014), vendar kljub temu verjetno upravni spis ni popoln (na neurejenost in na domnevno nepopolnost upravnega spisa je Vrhovno sodišče opozorilo že v svojem sklepu z dne 21. 8. 2014). Ali je spis popoln, ni mogoče preveriti, ker ni popisa spisa, spis ni zvezan, ni kronološko urejen in nima nobenih listin, iz katerih bi izhajal potek postopka v zvezi s predajo tožnikov pred izdajo navedenega sklepa (kot na primer: kako in kdaj so biti tožniki seznanjeni s tem, da bodo ponovno predani Madžarski, kot je to zahtevano v 4. členu Uredbe Dublin III; da je bil z njimi pred izdajo izpodbijanega sklepa opravljen osebni razgovor, kot ga zahteva 5. člen Uredbe Dublin III, ipd.).

11. Zaradi navedenih razlogov Vrhovno sodišče ne more rešiti spora in je zato bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

12. Vendar so med upravnim sporom, ki poteka že od vložitve tožbe 11. 3. 2014, nastopile nove dejanske in pravne okoliščine, ki pa narekujejo tudi odpravo izpodbijanega sklepa tožene stranke. Med drugim je potekel 6 mesečni rok, odkar je tožena stranka prejela odgovor madžarskih oblasti, da so pripravljene sprejeti tožnike, ta dopis ima datum 18. 2. 2013 (pravilno je 2014), določen v 29. členu Uredbe Dublin III. Glede na določbe 29. člena navedene uredbe zaradi preteka šest mesečnega roka predaja tožnikov Madžarski, ki je sicer odgovorna država, praviloma ni več dopustna, razen če za podaljšanje tega časa obstojajo v navedeni določbi predpisani razlogi. Enako to izhaja iz sodne prakse SEU (med drugim v združenih zadevah C-411/10 in C-493/10), v kateri je sprejeto stališče, da mora država članica, v kateri je prosilec za azil, paziti, da ne poslabša položaja tega prosilca glede kršenja njegovih temeljnih pravic z nerazumno dolgim postopkom določitve odgovorne države; po potrebi mora v takem primeru sama obravnavati prošnjo za azil.

13. Pa tudi sicer je tožena stranka v tem primeru zmotno uporabila materialnopravne in procesne določbe Uredbe Dublin III. Niti iz izpodbijanega sklepa niti iz predloženih upravnih spisov (ki o neurejeni in verjetno nepopolni, kot je opozorjeno že v 8. točki te obrazložitve) namreč ne izhaja, da bi tožena stranka v postopku odločanja o predaji tožnikov Madžarski pred izdajo izpodbijanega sklepa tožnike obvestila o predaji na način iz 4. člena oziroma da bi dala tožnikom možnost, da se izjavijo glede predaji Madžarski, kot je to zahtevano v 5. členu Uredbe Dublin III, in tudi ne glede varovanja največjih otrokovih pravic iz 13. uvodne izjave k uredbi in 6. člena Uredbe Dublin III. S tem pa ni kršila le postopkovnih pavic tožnikov, temveč je zmotno uporabila materialno pravo, to je določbe 4., 5. in 6. (pa tudi 31. in 33. člena) ter tudi drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Prav tako pri svojem odločanju ni upoštevala ustaljene sodne prakse ESČP in Sodišča EU, ki sicer temeljita na Uredbi Dublin II, da je treba pred predajo prosilca, če ta uveljavlja objektivne (sistemske napake azilnega postopka in ravnanja s prosilci v odgovorni državi) oziroma subjektivne (odgovorna država zanj ni varna država, varnost pa mu jamčijo določbe 3. v povezavi s 13. členom EKČP ) razloge, da ne bi bil predan v obravnavo določeni odgovorni državi, ugotoviti, ali taki razlogi obstajajo. Zaradi navedenih kršitev je tudi dejansko stanje glede okoliščin (objektivnih in subjektivnih), navedenih v drugem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III in glede največjega varstva otrokovih pravic (glede največjih koristi otrok je ESČP sprejelo novo stališča v svoji sodbi v zadevi Tarakhel proti Švici z dne 4. 11. 2014), ki bi jih tožniki lahko uveljavljali že pred izdajo izpodbijanega sklepa, v upravnem postopku povsem neugotovljeno.

14. Kot izhaja iz predloženih spisov, so tožniki te ugovore v postopku predaje odgovorni državi lahko prvič uveljavljali šele v tožbi. Navedenih kršitev oziroma pomanjkljivosti ni odpravilo niti prvostopenjsko sodišče, kljub temu, da je o tožbi odločalo že trikrat, niti se v svojih sodbah do tožbenih ugovorov ni konkretno opredelilo.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 79. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča in odpravilo izpodbijani upravni akt tožene stranke ter vrnilo zadevo v odločanje toženi stranki. Ta bo morala, če je glede na časovne ovire oziroma omejitve pri odločanju o predaji prosilcev za mednarodno zaščito odgovorni državi, določene v 29. členu Uredbe Dublin III, še mogoče odločati o predaji odgovorni državi, izpeljati ta postopek in odločiti v skladu z Uredbo Dublin III, zlasti določb, ki so v tem sklepu posebej navedene. Če pa bo ugotovila, da odločanje o predaji odgovorni državi zaradi časovnih ali vsebinskih razlogov ni mogoče, pa bo morala prošnjo tožnikov za mednarodno zaščito obravnavati sama.

Datum zadnje spremembe:

10.02.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba U 485/93-9
• VSL sklep II Cp 3160/2009
• Sklep VIII Ips 250/98