<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba X Ips 20/2013

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2014:X.IPS.20.2013
Evidenčna številka:VS1014938
Datum odločbe:11.12.2014
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS I U 884/2012
Senat:Peter Golob (preds.), Martina Lippai (poroč.), Marko Prijatelj
Področje:DAVKI
Institut:dovoljena revizija - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine -vrednost kapitala ob pridobitvi - vrednost na nepremičnini opravljenih investicij - priznavanje stroškov - zniževanje davčne osnove - trditveno in dokazno breme davčnega zavezanca - izvedba dokazov v davčnem postopku - računi izdani na drugo ime - neizkazanost plačila - lastno delo zavezanca - neizkazanost nastanka stroškov - načelo enakosti pred zakonom

Jedro

Davčni zavezanec mora, če želi uveljaviti stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja ter s tem znižati davčno osnovo, dokazati, da so ti stroški dejansko nastali in pri tem tudi izkazati, da gre za tako vrsto stroška, ki ga je mogoče priznati, in da ga je tudi plačal.

Da se lahko stroški obravnavajo kot priznani stroški pri odmeri davčne osnove za davek od dobička od kapitala, morajo nastati davčnemu zavezancu, ki je kapital odsvojil in kateremu se dohodnina odmerja.

Ker revidentka za delo v lastni režiji (s pomočjo sorodnikov in prijateljev) ni nič plačala, ji stroški za povečanje vrednosti nepremičnine v ocenjeni višini 43.270,00 EUR niso nikoli nastali. Gre namreč za neplačano delo, ki se sicer ovrednoti pri višji vrednosti nepremičnine ob odsvojitvi, ni pa lastnega dela mogoče šteti kot investicijo ali strošek v smislu ZDoh-2.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor, št. DT-0610-613/2010-16-0905-39 z dne 4. 3. 2011, s katero je ta prvostopenjski organ v obnovljenem postopku spremenil prvotno odločbo o odmeri dohodnine in revidentki dodatno odmeril dohodnino od dobička iz kapitala v znesku 24.214,85 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 1.744,11 EUR. Revidentkino pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. DT-499-05-49/2011-2-09-210-13 z dne 26. 4. 2012.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom, s katerimi sta davčna organa prve in druge stopnje utemeljila svoji odločbi, in se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje kot na razloge sodbe. Glede na tožbene ugovore še dodaja, da je v tem primeru davčna osnova (razlika med nakupno in prodajno vrednostjo nepremičnine) pravilno ugotovljena in da za upoštevanje zatrjevanih investicijskih stroškov ni pravne podlage, saj revidentka ni izkazala, da je zatrjevane investicijske stroške po predloženih računih dejansko sama plačala, oziroma da so sploh bili plačani.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revidentka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (97. in 98. člen Zakona o dohodnini, v nadaljevanju ZDoh-2, ter 76. in 77. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2) in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni odgovorilo na velik del tožbenih navedb, štelo pa je, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, čeprav tožena stranka na večino njenih pritožbenih navedb ni odgovorila. Sklicuje se na 14., 22., 33., 147. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v združenih zadevah C 80/11 in C 142/11. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter toženi stranki naloži v plačilo priglašene revizijske stroške, podredno pa, da reviziji ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev iz razlogov, navedenih v upravnih odločbah.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarju, presega 20.000 EUR. V obravnavanem primeru vrednost spornega predmeta presega navedeni znesek.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi tudi opravilo revizijski preizkus.

8. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo tudi prvostopenjsko sodišče, in na katero je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je revidentka s pogodbo z dne 1. 9. 2006 kupila stanovanjsko stavbo na naslovu ..., s pritiklinami in pripadajočim zemljiščem za kupnino 187.781,67 EUR (45 mio SIT); da je bil od te vrednosti odmerjen in plačan davek na promet nepremičnin; da je revidentka nato stanovanjsko stavbo adaptirala in jo v letih 2008 in 2009 prodala, in sicer tako, da je prodala pet od šestih novoustvarjenih stanovanjskih enot na parc. št. 446/1, nepremičnina parc. št. 447/1 pa ni bila odsvojena; da je revidentka kot dokaz izvršenih adaptacijskih del predložila tri račune, ki jih davčni organ ni priznal, ker ni bilo izkazano, da so dela opravile družbe, ki so račune izstavile, revidentka pa tudi ni predložila dokaza, da bi te račune plačala; da je revidentka kot dokaz izvršenih investicij predložila tudi račune, ki jih davčni organ ni priznal, ker so bili izdani bodisi na ime njenega sina A. A. bodisi na ime družbe C., d. o. o.; da je revidentka kot dokaz opravljenih zidarskih del, za katera ni imela računov, ker so bila opravljena v lastni režiji s pomočjo sorodnikov in prijateljev, predložila izračun cenilca za gradbeništvo, ki je vrednost lastnega dela ocenil na 43.270,00 EUR.

9. V revizijskem postopku ostaja sporna davčna osnova za odmero dohodnine od dobička iz kapitala oziroma višina stroškov, ki se glede na 98. člen ZDoh-2 vštevajo v nabavno vrednost kapitala ob pridobitvi. Revidentka namreč meni, da ji prvostopenjski davčni organ neupravičeno ni priznal stroškov opravljenih investicij v letih 2006, 2007 in 2008 v skupni višini 136.824,65 EUR, ki jih je dokazovala z računi, izdanimi na ime A. A. oziroma na ime družbe C., ter stroškov, ki jih je dokazovala z računi družb D., F. in E., za katere je davčni organ ugotovil, da so neplačujoči gospodarski subjekti. Prav tako pa revidentka meni, da bi se kot stroški, ki zmanjšujejo davčno osnovo, morali priznati ocenjeni stroški dela v lastni režiji v višini 43.270,00 EUR.

10. Davčna osnova od dobička iz kapitala je razlika med vrednostjo kapitala (nepremičnine) ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi (prvi odstavek 97. člena ZDoh-2). V vrednost kapitala ob pridobitvi se vštevajo nabavna vrednost kapitala in stroški (prvi odstavek 98. člena ZDoh-2). Za nabavno vrednost kapitala se praviloma šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala v času pridobitve. Če kapital ni bil pridobljen na podlagi pogodbe, ali če vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe, se za nabavno vrednost kapitala šteje vrednost kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili (drugi odstavek 98. člena ZDoh-2). V 1. točki sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2, je določeno, da se v vrednost kapitala ob pridobitvi kot strošek všteva (in tako zmanjšuje davčno osnovo) vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec (to je fizična oseba, ki kapital odsvoji).

11. Ob upoštevanju tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2, ki določa, da mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša, če ZDavP-2 ali zakon o obdavčenju ne določata drugače, mora davčni zavezanec, če želi uveljaviti stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja ter s tem znižati davčno osnovo, dokazati, da so ti stroški dejansko nastali in pri tem tudi izkazati, da gre za tako vrsto stroška, ki ga je mogoče priznati, in da ga je tudi plačal.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v izpodbijani odločbi izhodiščna vrednost kapitala ob pridobitvi (pred zmanjšanjem za priznane stroške) zgolj z upoštevanjem kupnine za tisti del nepremičnin, ki je bil kasneje prodan, ugotovljena pravilno. Pri ugotavljanju davčne osnove za plačilo davka od dobička od kapitala se namreč ne more upoštevati celotna kupnina, ki jo je revidentka plačala, temveč le tisti del, ki odpade na nepremičnine, ki jih je kasneje prodala, to pa je njen cenilec ocenil na 167.732,00 EUR, kar je prvostopni davčni organ tudi upošteval kot nabavno vrednost kapitala.

Glede nepriznavanja računov, izdanih na revidentkinega sina A. A. oziroma na družbo C.:

13. Revidentka je del investicijskih stroškov (nabava gradbenega materiala in oprava storitev), ki naj bi jih imela v letih 2006, 2007 in 2008 dokazovala z računi družb M.(174 računov), N. (23 računov) in K. (34 računov). Prvostopenjski davčni organ je kot dokaz, da so revidentki nastali investicijski stroški in da jih je sama tudi plačala, upošteval le 1 račun družbe N., ki je bil izdan na revidentkino ime, ter polovičen znesek 33 računov družbe K., ki so bili izdani skupaj na revidentkino ime in na ime njenega sina.

14. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in davčnih organov, da računov, ki so bili izdani bodisi na ime revidentkinega sina bodisi na ime družbe C. ni mogoče upoštevati kot dokaz, da so investicijski stroški, ki izhajajo iz predloženih računov, nastali revidentki in da jih je revidentka tudi plačala.

15. Res je sicer, da zakon ne predvideva, da se lahko nastanek in plačilo stroškov dokazujeta samo z računom, prav tako pa ne postavlja zahteve, da mora davčni zavezanec (fizična oseba) imeti račun, izdan na njegovo ime, na kar v reviziji utemeljeno opozarja tudi revidentka. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, dokazovanje z listinami v davčnem postopku ni izključno, ima pa zaradi ekonomičnosti postopka prednost, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Pomanjkanje listin – računov (kadar listine niso formalni pogoj za uveljavljanje pravic) je načeloma mogoče nadomestiti z drugimi dokaznimi sredstvi, če je predlagan dokaz v konkretnem primeru ustrezen in primeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva, dokazni predlog pa ustrezno substanciran. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi je namreč predvidena ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni (razen, če so listine formalni pogoj za uveljavljanje pravic). Sodišče mora dokaznemu predlogu praviloma ugoditi in dokaz izvesti, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če sta njegov obstoj ter pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti.(1)

16. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za situacijo, ki jo želi prikazati revidentka, ko davčni zavezanec računov za opravljene investicije nima, zato vprašanje dopustnosti drugih dokaznih sredstev niti ni pravno pomembno. Revidentka je namreč kot dokaz opravljenih storitev sama predložila račune družb M., N. in K., za katere pa je davčni organ pri navzkrižni kontroli pri izdajateljicah računov ugotovil, da so bili izdani bodisi na ime revidentkinega sina bodisi na ime družbe C., česar revidentka v reviziji niti ne izpodbija. Takšni računi pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča dokazujejo, da so bili zaračunani zneski kvečjemu strošek revidentkinega sina oziroma družbe C., in ne revidentkini stroški.

17. Revidentka bi sicer lahko dokazovala, da je zaračunane zneske dejansko sama plačala (npr. z izpiski iz transakcijskega računa ali potrdili o gotovinskih pologih), vendar pa v davčnem postopku drugih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je stroške plačala sama, ni predložila. Revidentka se sicer sklicuje na predloženo cenitev pooblaščenega cenilca, vendar pa takšna cenitev tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni primeren dokaz za dokazovanje, da je revidentka sama plačala stroške, saj iz cenitve izhaja zgolj ocenjena povečana vrednost nepremičnine, zato revidentka z ugovori, ki se nanašajo na neupoštevanje cenitve, ne more uspeti.

18. Neutemeljen je revizijski ugovor, da ni pomembno, kdo plača stroške, če so ti stroški nesporno nastali in bili tudi plačani. Dohodnina je namreč strogo osebni davek, kar pomeni, da jo plačuje vsak posameznik zase in za plačilo prevzema odgovornost. Odvisna je od vsakega posameznika, od višine njegovih dohodkov in drugih okoliščin v zavezančevi sferi. Da se lahko stroški obravnavajo kot priznani stroški pri odmeri davčne osnove za davek od dobička od kapitala, morajo nastati davčnemu zavezancu, ki je kapital odsvojil in kateremu se dohodnina odmerja.

19. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje in davčnih organov glede nepriznanja računov, na katerih ni navedena revidentka, ampak nekdo drug, tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilna in zakonita.

Glede nepriznavanja stroškov dela v lastni režiji:

20. Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljen revizijski ugovor, da bi moral davčni organ pri določanju nabavne vrednosti nepremičnine upoštevati tudi stroške lastnega dela. Prvostopenjski davčni organ je ugotovil (česar revidentka v reviziji ne izpodbija), da je bilo lastnih del (zidarska dela, polaganje keramike, tlakov, ometov, estrihiov ter elektro in vodovodnih inštalacij) po oceni cenilca za 43.270,00 EUR. Po 1. točki sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 se v vrednost kapitala ob pridobitvi vštevajo le stroški v vrednosti na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki jih je plačal zavezanec. Zakon torej jasno določa, da se investicije in stroški, ki jih zavezanec ni plačal, v vrednost kapitala ob pridobitvi ne vštevajo. Stroški dela v lastni režiji, za katera revidentka ne zatrjuje, da jih je plačala, se tako ne vštevajo. Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v sodbi X Ips 349/2011 z dne 31. 5. 2012.

21. Navedeno stališče pa po presoji Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z 2., 14. in 33. členom URS, kot zatrjuje revidentka, pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-296/95 z dne 27. 11. 1997. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče med drugim sprejelo stališče, da mora zakonska norma zaradi narave ZDoh (dohodnina je po svoji naravi davek na povečano premoženje) zajeti in dopustiti vse vrste stroškov, ki so za pridobivanje dohodka v posameznem primeru potrebni, sicer bi lahko bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom (14. člen URS). Določba, ki zavezancu ne omogoča, da bi pri odmeri davka uveljavljal potrebne stroške kot odbitno postavko, je v tem delu v neskladju z načeli pravne države (2. člen URS).

22. Po presoji Vrhovnega sodišča je določba 1. točke sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 v skladu s predstavljenimi zahtevami Ustavnega sodišča RS, saj davčnemu zavezancu omogoča, da uveljavlja vse stroške investicij in vzdrževanja, ki so bili potrebni za pridobivanje dohodka (dobička od kapitala). Iz stališča Ustavnega sodišča pa ne izhaja, da bi morala biti zakonska določba taka, da bi davčnemu zavezancu brez vsakršnih omejitev zagotavljala, da se mu vsi stroški, ki jih uveljavlja, v davčnem postopku tudi priznajo. Zakon namreč lahko za priznavanje stroškov predpiše omejitve, če so te razumne.(2) V obravnavanem primeru takšno razumno omejitev ob upoštevanju tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2 predstavlja zahteva, da davčni zavezanec nastanek stroškov, ki jih uveljavlja, tudi dokaže.

23. Ker revidentka za delo v lastni režiji (s pomočjo sorodnikov in prijateljev) ni nič plačala, kot tudi sama zatrjuje, ji stroški za povečanje vrednosti nepremičnine v ocenjeni višini 43.270,00 EUR niso nikoli nastali. Gre namreč za neplačano delo, ki se sicer ovrednoti pri višji vrednosti nepremičnine ob odsvojitvi, ni pa lastnega dela mogoče šteti kot investicijo ali strošek. Strošek v smislu ZDoh-2 je namreč le nekaj, kar davčni zavezanec plača.

24. Smisel določbe 1. točke sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2, po kateri se kot strošek prizna samo tisto, za kar je davčni zavezanec plačal, je po presoji Vrhovnega sodišča tudi v tem, da se doseže, da davčni zavezanec ne plača davka od stroška, pri katerem je do obračuna davka (posredno ali neposredno) že prišlo, ko je bila plačana opravljena investicija. In obratno, da se prepreči, da se davčnemu zavezancu kot neobdavčen znesek prizna tisti strošek investicij, od katerega davek sploh ni bil plačan (ker ni bilo plačila, tudi davka od vrednosti dela, ki ga opravi zavezanec sam, ni treba plačati).

25. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje in davčnih organov, da se delo v lastni režiji v ocenjeni vrednosti 43.270,00 EUR revidentki ne prizna kot strošek, ki na podlagi 1. točke sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 povečuje nabavno vrednost nepremičnine.

Glede nepriznavanja računov neplačujočih gospodarskih subjektov:

26. Neutemeljen je revizijski ugovor, da bi moral prvostopenjski davčni organ revidentki kot stroške priznati tudi zneske, ki jih je revidentka dokazovala s tremi računi družb, za katere je davčni organ v ločenem postopku ugotovil, da so neplačujoči gospodarski subjekti. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za nepriznavanje računov sicer ne zadošča že ugotovitev, da navedene tri družbe, ki so račune izdale revidentki, dejansko niso mogle opraviti zaračunanih storitev, na kar je svojo odločitev oprl prvostopenjski davčni organ. Dejstvo, da te družbe storitev niso mogle opraviti, namreč še ne pomeni, da storitve niso bile opravljene (lahko bi jih navedene družbe opravile s podizvajalci ali neprijavljenimi delavci ali pa bi jih opravila revidentka sama). Vendar pa v postopku ni bilo ugotovljeno le to, da te družbe zaračunanih storitev niso mogle same opraviti, temveč je bilo na podlagi nadaljnjih preverjanj transakcijskih računov družb in revidentke ugotovljeno, da revidentka z ničemer ni uspela izkazati, da je zaračunane storitve plačala, oziroma da so sploh bile plačane. Revidentka je sicer v postopku zatrjevala, da je račune poravnala v gotovini (česar ji noben zakon ne prepoveduje), vendar pa tudi gotovinskih plačil z ničemer ni izkazala. Izkazanost plačila s strani revidentke pa je glede na dikcijo 1. točke sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 bistvena za upoštevanje stroškov pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine (stroški se vštevajo v vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine le, če jih je plačal zavezanec).

27. Pri tem pa Vrhovno sodišče pripominja, da je v obravnavanem primeru revidentka tista, ki mora izkazati, da so ji bile storitve opravljene s strani izvajalca, ki je račun izdal in da je račune tudi plačala, saj so ti računi podlaga za uveljavljeno znižanje davčne osnove (tretji odstavek 76. člen ZDavP-2). Revidentka je v postopku sicer predlagala zaslišanje delavcev, ki naj bi zaračunane storitve opravili in nekaj časa tudi bivali pri njej, vendar pa bi z zaslišanji teh delavcev lahko dokazala le, da so bile storitve res opravljene (kar niti ni sporno). Zaslišanje delavcev pa po presoji Vrhovnega sodišča ni primeren dokaz za dokazovanje izvedenega plačila s strani revidentke (tudi sama je pri substanciranju dokaznih predlogov navedla, da želi z delavci dokazati opravo storitev), zato neizvedba predlaganih dokazov v okoliščinah konkretne zadeve ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti iz 22. člena URS.

28. Po mnenju Vrhovnega sodišča stališča, ki jih je sprejelo SEU v združenih zadevah C 80/11 in C 142/11 v obravnavani zadevi niso relevantna, saj ne gre za primerljivo dejansko stanje zadev. V navedenih zadevah je SEU obravnavalo pogoje (med drugim tudi dokazno breme davčnega organa) za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV. Izhodiščni položaj je v teh zadevah drugačen kot v obravnavani zadevi, saj je pravica do odbitka temeljna pravica v sistemu DDV in je načeloma ni mogoče omejiti (razen izjemoma, če so izpolnjeni pogoji za zavrnitev). V obravnavani zadevi pa gre za zniževanje davčne osnove z upoštevanjem stroškov investicij in vzdrževanj. Zniževanje davčne osnove je izjema od osnovnega pravila, da je davčna osnova od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi, zato je na davčnem zavezancu dokazno breme, da dokaže nastanek in plačilo stroškov, ki znižujejo davčno osnovo.

29. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti.

30. Revidentka z revizijo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

(1) Prim. npr. sodbo VSRS X Ips 87/2012 z dne 29. 8. 2013.

(2) Prim. 13. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišče RS U-I-296/95 z dne 27. 11. 1997.


Zveza:

ZDoh-2 člen 97, 97/1, 98, 98/1, 98/2, 98/7-1.
ZDavP-2 člen 76, 76/3.
URS člen 2, 14.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.01.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc0MjYz