VSRS Sklep I Up 379/2014

Jedro

Tudi za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 je pogoj, da tožnik izkaže težko popravljivo škodo, ki mu bo nastala zaradi izvršitve izpodbijanega akta.

Tožnica s svojimi zelo splošnimi, pavšalnimi in nekonkretiziranimi navedbami v zahtevi ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode, tega ni izkazala niti z zahtevi priloženimi dokazi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zoper Delno vodno dovoljenje Agencije RS za okolje, št. 35536-2/2012-10 z dne 2. 10. 2012, in sicer zoper 5., 6., 7. in 9. točko izreka navedene odločbe, ter predlagala sodišču, da izpodbijano odločbo v tem delu odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Z navedenim delnim vodnim dovoljenjem je bil tožnici dovoljen odvzem vode za tehnološke namene, med drugim tudi iz reke Ljubljanice, pod tam določenimi pogoji, med drugim da mora biti v času odvzema vode v naravni strugi vodotoka Ljubljanica dolvodno od mesta odvzema zagotovljen ekološko sprejemljiv pretok Qes 5,28 m3/s, v obdobju nizkih voda, ko je dejanski pretok vode v vodotoku nižji od Qes, pa odvzem vode ni dovoljen (5. točka izreka). Skupaj s tožbo je tožnica vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloči, da je „v času odvzema vode v naravni strugi vodotoka Ljubljanica dolvodno od mesta odvzema zagotovljen ekološko sprejemljiv pretok Qes 2,265 (0,3 x 7,55) m3/s. Začasna odredba naj začne veljati z dnem izdaje in velja ter učinkuje 30 dni po pravnomočno končanem upravnem postopku, v katerem bo sodišče odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke“.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Pojasnilo je, da tožnica ni verjetno izkazala pogoja za izdajo začasne odredbe, to je težko popravljive škode, ki naj bi ji nastala zaradi izpodbijane odločbe. Svojih navedb o možnosti nastanka materialne in nematerialne škode namreč ni z ničemer konkretizirala do te mere, da bi bilo mogoče sklepanje, da bi do škode lahko tudi dejansko prišlo. Zatrjevala je „dejstvo“, da lahko pride do tako nizkega pretoka Ljubljanice, da bo odvzem vode zaradi zagotavljanja določenega Qes prekinjen, proizvodnja pa ustavljena, vendar ni tega z ničemer utemeljila. Sama je navedla, da v sušnem obdobju obratuje na tehničnem minimumu, da je nadomestitev v sušnem obdobju sicer možna, a z okoljsko slabšimi tehnologijami, vendar tudi tega z ničemer ni pojasnila. Poleg tega zahteva izdajo začasne odredbe v času izjemne vodnatosti vseh vodotokov, kar je splošno znano dejstvo. Ker drugih razlogov ne navaja, ni mogoče sklepati, da ji bo zaradi izvrševanja obveznosti zagotavljanja ekološko sprejemljivega pretoka nastala zatrjevana škoda, niti ni verjetnosti nastanka take škode izkazala s predložitvijo kakršnihkoli dokazov.

3. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je tožnica pritožila. V pritožbi poudarja, da je sodišče zmotno, predvsem pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo določbe materialnega prava ter bistveno kršilo določbe postopka. Ni izvedlo relevantnih dokazov oziroma ni upoštevalo njenih navedb v predmetni zadevi, predvsem pa ni upoštevalo splošno znanih dejstev glede njenega poslovanja in delovanja. Spregledalo je, da je pogoj za izdajo začasne odredbe verjetnost, da bi izvršitev izpodbijanega akta stranki prizadela težko popravljivo škodo. Za ugotovitev verjetnosti pa je pomembno, da so razlogi, ki govorijo v prid, močnejši od razlogov, ki govore proti. Splošno znano dejstvo je, da je dobaviteljica toplotne in električne energije 57.000 odjemalcem (skoraj 50% stanovanj) v Mestni občini Ljubljana ter industrijskim odjemalcem (Saturnus, Yulon, Klinični center Ljubljana, ...). Glede na 5. točko izreka izpodbijane odločbe bi v primeru zagotavljanja ekološko sprejemljivega pretoka nesporno morala ustaviti proizvodnjo, kar bi pomenilo prekinitev oskrbe s toplotno in električno energijo. To pa je že nepopravljiva škoda. Predložila je dokaze in podala navedbe, da večkrat v letu pride do stanja v strugi reke Ljubljanice, ko bi morala zaradi nizkega vodostaja zaustaviti proizvodnjo. Tu gre za splošna znana dejstva, ki jih ni treba dokazovati. Tudi sodišče se je samo sklicevalo na splošno znana dejstva ter jih uporabilo - trenutna izjemna vodnatost vseh vodotokov. Ravno tako pa med letom pride do sušnih obdobij. Ne vzdrži resne presoje navedba oziroma utemeljitev sodišča, da odloča na podlagi trenutnega stanja vodotokov ter na podlagi tega splošno znanega dejstva zavrne zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno. Izdaja začasne odredbe pa je nujna, ker je ogrožen njen obstoj kot gospodarske družbe in ker bi bila z neupoštevanjem delnega vodnega dovoljenja sankcionirana, če ne bi ustavila proizvodnje v času nizkega pretoka, še bolj pa bi bili ogroženi odjemalci tako toplotne kot tudi električne energije. Že v tožbi je navajala dejstva in predložila dokaze, iz katerih je moč nesporno ugotoviti, da je izdaja začasne odredbe nujna. Poleg tega prvostopenjsko sodišče tudi ni ugotavljalo javne koristi in koristi nasprotnih strank. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Kot izhaja iz zahteve za izdajo začasne odredbe, je tožnica predlagala tako imenovano ureditveno začasno odredbo na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, s katero naj se začasno uredi stanje tako, da bi v času odvzema vode v naravni strugi vodotoka Ljubljanica dolvodno od mesta odvzema bil zagotovljen ekološko sprejemljiv pretok Qes 2,265 (0,3 x 7,55) m3/s, taka začasna ureditev pa naj bi veljala še 30 dni po izdaji pravnomočne odločbe.

8. Tudi za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa je, kot izhaja iz zgoraj citiranih določb ZUS-1, pogoj, da tožnik izkaže težko popravljivo škodo, ki mu bo nastala zaradi izvršitve izpodbijanega akta.

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnica s svojimi zelo splošnimi, pavšalnimi in nekonkretiziranimi navedbami v zahtevi ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode, tega ni izkazala niti z zahtevi priloženimi dokazi.

10. K tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe je tožnica kot dokaz priložila fotokopijo sklepa o vpisu sprememb v sodni register, fotokopijo izpodbijanega delnega vodnega dovoljenja, fotokopijo odločbe tožene stranke, fotokopijo zaprosila za opredelitev do ugotovljenih dejstev v postopku izdaje dovoljenja, fotokopijo pritožbe, fotokopijo fotografije odvzema in vračanja vode v Ljubljanico, redni izpis iz zemljiške knjige, dokaz o prejemu pritožbe, fotokopijo iz uradnega lista EU L 16/38 (priloge, označene z A3 – A11) ter predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika in priče. Navedena predložena dokazila po presoji Vrhovnega sodišča ne potrjujejo tožničinega zatrjevanja, da ji bo zaradi izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča se tožnica tudi ne more uspešno sklicevati na dejstva, ki naj bi bila splošno znana, kot je npr. navedba, koliko gospodinjstev ter industrijskih odjemalcev oskrbuje, in da večkrat na leto pride do stanja v strugi reke Ljubljanice, ko bi morala zaradi nizkega vodostaja zaustaviti proizvodnjo in podobno. Tožnica je sama povedala, na kar je opozorilo že prvostopenjsko sodišče, da v sušnem obdobju obratuje na tehničnem minimumu, torej obratuje, in tudi, da je nadomestitev sicer možna, a z okoljsko slabšimi tehnologijami, česar pa konkretno ni pojasnila. Tudi iz teh navedb oziroma „dejstev“, ki pa jih tožnica ni z ničemer izkazala, niti na stopnji verjetnosti ne izhaja, da bi v posledici izpodbijane odločbe tožnici nastala težko popravljiva škoda, ki jo zatrjuje.

12. Če pa ni izkazana verjetnost nastanka težko popravljive škode, ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe in zato se sodišču tudi ni treba opredeljevati do morebitne prizadetosti javne koristi in koristi nasprotnih strank.

13. Ker niso podani razlogi, ki jih tožnica uveljavlja, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

26.01.2015

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 154/2010
• VSRS Sklep I Up 266/2016
• Sklep I G 8/2013