VSRS Sodba I Up 345/2014

Jedro

Glede na to, da tožeča stranka uveljavlja priznanje mednarodne zaščite zaradi nasilja njenega (nekdanjega) moža in njegovega brata oziroma strahu pred tem nasiljem, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dejansko zatrjuje, da je subjekt preganjanja ali resne škode nedržavni subjekt. Vendar pa se nedržavni subjekti štejejo za subjekte nasilja, če je mogoče dokazati, da drugi subjekti, predvsem država, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

Po stališču Vrhovnega sodišča je sicer možno podeliti mednarodno zaščito tudi osebi, preganjani zaradi družinskega nasilja, nastalega iz narodnostnih, verskih in rasnih razlogov ali zaradi pripadnosti političnemu prepričanju oziroma določeni družbeni skupini, vendar pod pogojem, da izvorna država takega nasilja ne preganja ali ga celo spodbuja.

V obravnavani zadevi pa gre dejansko za nasilje, ki ga izvajata nekdanji mož prve tožnice (ki je sicer musliman), s katerim ne živi skupaj (uradno se je razvezala in sin je bil dodeljen njej), saj živi v Moskvi (torej v nemuslimanskem okolju), in njegov brat, in sodi na področje kaznivih dejanj oziroma prekrškov, zoper katere pa izvorna država nudi ustrezno varstvo, policija se odziva in ustrezno ukrepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi pravega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, ki so jo vložili V. A., roj. ... v Salovatu, D. A., roj. ... v Moskvi, in S. A., roj. ... v Ljubljani (tožniki), zoper odločbo, št. 2142-50/2014/7 (1312-12) z dne 30. 5. 2014, s katero je tožena stranka (s sklepom je postopke združila) njihovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnila na podlagi prve alineje 53. člena ZMZ, ker je ugotovila, da ne izpolnjujejo pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe ter se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje nanjo. Iz izjav prve tožnice, ki jih je podala v prošnji in na osebnem razgovoru (in ki po stališču prvostopenjskega sodišča nimajo bistvenih nekonsistentnosti, zato tožena stranka ni bila dolžna postaviti izvedenca psihiatra zaradi ugotovitve verodostojnosti oziroma ocene njenega stanja pri podajanju izjav), tudi po presoji sodišča izhaja, da ni bila podvržena preganjanju, opredeljenem v prvem odstavku 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), saj groženj in nadlegovanja, ki jih je izvajal nekdanji mož, ni bilo mogoče opredeliti za dovolj resne ali ponavljajoče se, da bi predstavljale hudo kršitev človekovih temeljnih pravic. Pristojni organi v izvorni državi (policija) nudijo ustrezno zaščito, saj so se na tožničine klice odzvali. Tožniki niso uspeli dokazati, da je v obravnavanem primeru intenziteta preganjanja, ki ga je izvajal nekdanji mož oziroma oče otrok takšna, da bi zadostila pogoju iz 26. člena ZMZ. Pritrjuje odločitvi, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca pa tudi ne za priznanje statusa subsidiarne oblike. Tretja tožnica je bila v času vložitve tožbe stara komaj mesec dni in naj bi že zaradi humanitarnih razlogov bilo neprimerno, da se ji ne nudi subsidiarne zaščite vsaj za leto dni, vendar ZMZ za to ne daje podlage. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, saj tožniki v tožbi z ničemer niso utemeljili, kako bi lahko zaslišanje prve tožnice na glavni obravnavi pomembno vplivalo na odločitev.

3. Tožniki so zoper navedeno sodbo vložili pritožbo ter Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje ali upravnemu organu v ponovno odločanje. Pritožbo vlagajo zaradi nekaterih očitnih nezakonitosti oziroma nestrokovnega pristopa k zapletenim vprašanjem azilnega prava. Najbolj napačna je navedba v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje početje nekdanjega moža v obliki groženj in nadlegovanja šteje za ravnanje nedržavnega subjekta, vendar kot ne dovolj resne ali ponavljajoče se, da bi predstavljale hudo kršitev človekovih temeljnih pravic. Ta presoja je napačna tako zaradi napačno ugotovljenega oziroma povzetega dejanskega stanja kot zaradi napačne uporabe materialnega prava.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo pravilno materialnopravno podlago za odločanje v obravnavni zadevi. Pri presoji se je najprej oprlo na določbo 2. člena ZMZ, po kateri mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona.

7. Iz podatkov v izpodbijani odločbi in sodbi sodišča prve stopnje, kar potrjujejo podatki v upravnem in sodnem spisu, med drugim izhaja, da je tožnica izvorno državo zapustila 25. 2. 2014 in potovala s špansko vizo z letalom preko Beograda. V Republiko Slovenijo je vstopila 25. 2. 2014 na letališču Jožeta Pučnika Ljubljana. Pripotovala je z mamo, ki se je kasneje vrnila v Moskvo, in sinom. Z letališča so odšli v hotel v Ljubljani, kjer so ostali do 27. 2. 2014, ko je odšla na policijsko postajo in izrazila namero, da zaprosi za mednarodno zaščito.

8. Tožnica je kot razlog za priznanje mednarodne zaščite navajala, da je bila s sinom prisiljena pobegniti iz izvorne države zaradi groženj njenega (nekdanjega) moža. Leta 2009 se je poročila z B. B., ki je musliman, po narodnosti Čečen. Že pred poroko jo je večkrat pretepel, vendar ji je vedno prisegel, da se to ne bo ponovilo. Po rojstvu prvega otroka decembra 2009 pa so se pričele težave, saj ni smela nikamor, mož pa je zahteval, da se oblači in pokriva po muslimanskih običajih. Mož ni veliko časa živel z njo, domov je prihajal nepričakovano ter preverjal tudi to, kdo jo je klical. Ko je bil sin star dve leti in pol in je šla ponovno v službo, so se začeli najhujši problemi. Mož je prišel domov in vzel sina ter ga odpeljal v Grozni (avgusta 2012). Tam je bil teden dni, potem pa ga je na njeno prošnjo pripeljal nazaj. Pozimi 2012 - 2013 jo je po tem, ko je zvedel, da se je s sinom udeležila prireditve v službi, pretepel in sina odpeljal v Arhangelsk. Tam je bil en mesec in pol, ko pa je sin zbolel in mu ni priskrbel zdravniške pomoči, je odšla sama ponj. Marca 2013 jo je mož ponovno pretepel in razbil vrata ter pohištvo, sina pa je odpeljal v Grozni. Sin je tam ostal dva meseca, potem je hudo zbolel, dobil virozo in bruhal. Tožnica je spet odšla v Grozni in čez dva dneva so odšli iz Groznega. Zaradi tega se je obrnila na policijo, vendar ta ni ukrepala, ker ni šlo za kaznivo dejanje - prijavila ga je, a niso prišli niti domov, saj ji je bilo rečeno, da gre za družinska nesoglasja. Po razvezi 27. 4. 2013 jo je junija 2013 v službi pred sodelavci ponovno pretepel. Julija 2013 je dala v službi odpoved ter na zahtevo nekdanjega moža s sinom odšla k njemu v Arhangelsk, kjer sta bila dva meseca. Septembra 2013 je izvedela, da pričakuje drugega otroka in bivši mož je dovolil, da sta se vrnila v Moskvo. Tja je k njej prišel starejši brat nekdanjega moža ter ji grozil z odvzemom sina, če ne bo živela po islamskih pravilih. Grozil ji je, da bo sin živel z očetom, tudi če se bo obrnila po pomoč na kakšno inštitucijo. Za razvezo se je odločila, ker po uradni razvezi nekdanji mož sina ne bi mogel odvzeti brez njenega soglasja. Po uradni ločitvi je bil namreč sin dodeljen njej.

9. Vrhovno sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke in sodišča prve stopnje, ki je to še dodatno poudarilo, da dogodki, ki jih je tožnica opisala, ne dosegajo kriterijev preganjanja. V 26. členu ZMZ (lastnosti dejanj preganjanja) je določeno, da morajo biti dejanja preganjanja v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ni mogoče omejiti (prva alineja), ali morajo predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave, ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije so predvsem (med drugim) dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke. V skladu s 15. členom EKČP pa ni mogoče omejiti (razveljaviti) niti začasno pravice do življenja (2. člen), prepovedi mučenja (3. člen), prepovedi suženjstva (prvi odstavek 4. člena) ter načela zakonitosti (7. člen). Razlogi preganja pa so: pripadnost določeni rasi ali etnični skupini; pripadnost določeni veroizpovedi; narodna pripadnost; pripadnost posebni družbeni skupini; politično prepričanje (prvi odstavek 27. člena ZMZ).

10. V skladu s 24. členom ZMZ se kot subjekti preganjanja ali resne škode v postopku po tem zakonu lahko štejejo: država; politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; in tudi nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

11. Glede na to, da tožeča stranka uveljavlja priznanje mednarodne zaščite zaradi nasilja njenega (nekdanjega) moža in njegovega brata oziroma strahu pred tem nasiljem, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dejansko zatrjuje, da je subjekt preganjanja ali resne škode nedržavni subjekt. Vendar pa se nedržavni subjekti štejejo za subjekte nasilja, kot je bilo že navedeno, če je mogoče dokazati, da drugi subjekti, predvsem država, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

12. Po stališču Vrhovnega sodišča (ki ga je sprejelo že v drugih zadevah, npr. I Up 477/2007) je sicer možno podeliti mednarodno zaščito tudi osebi, preganjani zaradi družinskega nasilja, nastalega iz narodnostnih, verskih in rasnih razlogov ali zaradi pripadnosti političnemu prepričanju oziroma določeni družbeni skupini, vendar pod pogojem, da izvorna država takega nasilja ne preganja ali ga celo spodbuja. Tako je možno podeliti mednarodno zaščito zaradi nasilja nad ženskami (kot posebno družbeno skupino) v primerih, ko gre za nasilje nad njimi in ga država ne preprečuje oziroma ga tolerira (npr. posilstva in spolne zlorabe, prisilne sterilizacije, pohabljanje ženskih spolovil). Tako je npr. v zadevi Islam (A.P.) v. Secretary of State for the Home Department Regina v. Immigration Appeal Tribunal and Another Ex PArte Shah (A.P.) šlo za diskriminacijo oziroma nasilje nad ženskami v Pakistanu na splošno ter opredelitev žensk v Pakistanu kot posebne družbene skupine, ki je država ne zaščiti. V obravnavani zadevi pa gre dejansko za nasilje, ki ga izvajata nekdanji mož prve tožnice (ki je sicer musliman), s katerim ne živi skupaj (uradno se je razvezala in sin je bil dodeljen njej), saj živi v Moskvi (torej v nemuslimanskem okolju), in njegov brat, in sodi na področje kaznivih dejanj oziroma prekrškov, zoper katere pa izvorna država nudi ustrezno varstvo, policija se odziva in ustrezno ukrepa.

13. Sodišče prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno pritrdilo toženi stranki, da v obravnavani zadevi izvorna država nudi zaščito v primeru tovrstnih kaznivih dejanj. Kot izhaja iz tožničinih navedb in dokazil, ki jih je predložila, se je, kadar je bila obveščena, policija odzvala in posredovala. Tako je tožnica povedala, da se je večkrat obrnila na policijo, ta se je odzvala in prišla na njen dom ali vikend, običajno so ga odpeljali iz stanovanja. Tako je bilo tudi pozimi 2012 – 2013, ko se je sprl z njeno materjo, prišla je policija in ga odpeljala. Nazadnje je klicala policijo jeseni 2013 oziroma jo je poklicala njena mati, ker je grozil, da bo odpeljal sina, in policija se je odzvala. Iz vseh teh izjav izhaja tudi po presoji Vrhovnega sodišča, da se država – policija odzove, da posreduje in da tovrstno nasilje preganja. Tožena stranka je glede tega preučila dostopne informacije o izvorni državi, iz katerih izhaja, da je družinsko nasilje velik problem, vendar je iz poročil razviden napredek oziroma spremembe na bolje. Zagotovljena je ustrezna zaščita tako na ravni zakonodaje kot dejanskega delovanja organov in ni mogoče trditi, da država ne nudi zaščite.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno povzelo dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani odločbi (tako v 1. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko povzema vsebino izpodbijane odločbe, kot v 8. in 9. točki, ko povzema navedbe tožnice iz prošnje in osebnega razgovora), tako v zvezi s fizičnim nasiljem nad tožnico kot v zvezi z otrokom. Res je v 13. točki obrazložitve pri subsumpciji pod pravno normo navedlo le „grožnje in nadlegovanja“, vendar se je izrecno sklicevalo na navedbe tožnice, ki jih je podala v prošnji in na osebnem razgovoru, torej je upoštevalo vse okoliščine, ki so bile ugotovljene v izpodbijani odločbi. Zato so pritožbeni ugovori glede tega neutemeljeni.

15. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni ugovori glede obsega oziroma ponavljanja „groženj in nadlegovanj“, saj naj bi jih bilo toliko, da to že samo pomeni hudo kršitev temeljnih človekovih pravic, zoper katere država ni nudila učinkovitega varstva. Res je tožnica navedla precej primerov nasilja (konkretno številčno neopredeljeno), vendar kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, je tudi po mnenju Vrhovnega sodišča izvorna država tožnici nudila ustrezno varstvo, saj se odzvala na njene klice in ukrepala, kar je pojasnila tožnica sama.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede napačne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je presojalo pogoje za izpolnjevanje oziroma dosego kriterija preganjanja v okviru tožničinih navedb, torej dejanskega stanja, ki ga je na podlagi tožničinih navedb in predloženih dokazov v postopku ugotovila tožena stranka. V sodbi je povzelo določbo 26. člena ZMZ, ki (primeroma) določa, katera dejanja so dejanja preganjanja („predvsem“ ta), in kakšne lastnosti morajo dejanja imeti, da gre za dejanja preganjanja, nato pa je, glede na ugotovljeno dejansko stanje, zaključilo, da intenziteta dejanj ni taka, da bi zadostila prej citiranim zakonskim pogojem. Še posebej je poudarilo, da tožnica živi v Moskvi, da se je razvezala in je bil sin dodeljen njej, da ji je nekdanji mož sicer grozil, da ji bo sina vzel, vendar groženj ni uresničil, če ga je odpeljal, ga je prišla iskat in ji ga je izročil, torej ji ni preprečil, da bi ga odpeljala s seboj. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je torej zaključilo, da zatrjevana intenziteta preganjanja (torej sama dejanja in njihova pogostost) ni takšna, da bi zadostila pogojem po citiranem 26. členu ZMZ, prav tako pa tožniki niso uspeli izkazati nemožnosti države, da jih zaščiti.

17. Glede na navedeno torej Vrhovno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje in tožena stranka, meni, da tožnica ni izkazala izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca.

18. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je pravilna tudi odločitev glede izpolnjevanja pogojev za subsidiarno obliko mednarodne zaščito. Status subsidiarne oblike zaščite se, kot je bilo že navedeno, prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

19. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnica ni izkazala, da bi ji v primeru vrnitve v izvorno državo grozila resna škoda. Tožnica ni zatrjevala, da bi ji grozila resna škoda iz prve ali tretje alineje, torej smrtna kazen ali usmrtitev oziroma resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Kot je bilo navedeno, je uveljavljala preganjanje s strani nedržavnega subjekta – njenega nekdanjega moža in njegovega brata. Glede tega je bilo že pojasnjeno, da ji je izvorna država sposobna nuditi zaščito pred osebami, ki jo ogrožajo oziroma ji grozijo, in s svojimi navedbami tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazala, da bi bila v primeru vrnitve v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da bi bila podvržena mučenje ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni.

20. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

26.01.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 477/2007
• sodba I U 15/2013
• UPRS sodba I U 1439/2012