VSRS sodba II Ips 97/2012

Jedro

Kljub temu, da zakon ne predvideva možnosti odpovedi kot načina prenehanja trajnega upniško-dolžniškega razmerja pri pogodbah, pri katerih je čas trajanja določen, ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da tudi v primeru razmerij, v katerih je čas trajanja določen, ena drugi omogočita prenehanje pogodbenega razmerja še pred potekom roka z odpovedjo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo, katere spremembo je sodišče s sklepom dovolilo, od toženca primarno zahtevala plačilo pogodbene kazni v višini 72.000,00 EUR, podredno pa plačilo odškodnine (izgubljenega dobička) v višini 39.061,44 EUR. Z izpodbijano sodbo je sodišče odločalo le o primarnem zahtevku in ga zavrnilo; tako odločitev je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

2. Tožeča stranka v reviziji uveljavlja procesno kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker naj bi bili razlogi sodbe pritožbenega sodišča v medsebojnem nasprotju, nasprotje pa naj bi obstajalo tudi med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter temi dokazi. Revidentka se zavzema za širše in logično razmišljanje sodišča o dejanskem stanju, in sicer, da je toženec kot najemodajalec zlorabil določbo najemne pogodbe o predčasni odpovedi, ker se je odločil, da bo ograjo oddal v najem boljšemu ponudniku. Po sklepanju tožeče stranke je imel toženec že ob odpovedi najemne pogodbe sklenjen dogovor s konkurenčno družbo za namestitev drugih oglasnih panojev. Ker je namen izigravanja pogodbe s strani toženca jasno izkazan, bi toženec kot pogodbi nezvesta stranka moral plačati zahtevano pogodbeno kazen. Navedba iz pripravljalne vloge, da je toženec že ob odpovedi pogodbe imel namen skleniti pogodbo s konkurenčno družbo, v sebi skriva logično trditev, da je bil takrat že sklenjen dogovor o sodelovanju, saj toženec sicer ne bi z lažnivim razlogom odpovedoval pogodbe tožeči stranki. V zvezi z dokazovanjem tega namena je tožeča stranka predlagala predložitev pogodbe s konkurenčno družbo, vendar sodišče dokaza ni izvedlo. Ob tem revidentka opozarja še na nelogičnost razlogov nižjih sodišč, saj konkurenčna prepoved v času trajanja pogodbe ne bi imela nobenega smisla, saj na ograji ni bilo prostora še za druge kot tožničine panoje.

3. Toženec na revizijo ni odgovoril.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da sta pravdni stranki januarja 2003 sklenili najemno pogodbo, s katero je toženec dal tožeči stranki v najem del objekta (zid - ograjo ob Cesti ...), na katerem je tožeča stranka postavila oglasne objekte. Pogodba je bila sklenjena za čas desetih let. V 3. členu pogodbe se je najemodajalec zavezal, da v času trajanja pogodbe s tretjo osebo ne bo sklepal pogodb o zakupu zemljišča oziroma objekta, katerih namen bi bil omogočanje postavljanja oglasnih površin. Za primer kršitve te obveznosti sta stranki dogovorili plačilo pogodbene kazni v višini treh pogodbenih vrednosti. V 10. členu pogodbe pa sta stranki dogovorili tudi možnost predčasne odpovedi, in sicer z odpovednim rokom treh mesecev. Toženec je najemno pogodbo odpovedal z dopisom 5. 6. 2007. Odpovedni rok je skladno s pogodbenimi določili pričel teči 1. 7. 2007 in se je iztekel konec septembra 2007. Tožeča stranka je trdila, da je 19. 11. 2007 opazila, da so bili njeni oglasni panoji odstranjeni, na njihovo mesto pa v naslednjih dneh postavljeni oglasni panoji konkurenčne družbe.

6. Temeljna principa obligacijskega prava sta med drugim tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij in dispozitivna narava zakonskih določb. Trajno dolžniško razmerje po zakonski določbi 332. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) preneha, ko poteče rok, ki je bil dogovorjen. Če pa trajanje dolžniškega razmerja ni določeno oziroma je časovno neomejeno, ga vsaka stranka lahko prekine z odpovedjo po določbi 333. člena OZ. Odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določen odpovedni rok (če pa slednji ni določen, pa s potekom zakonskega, običajnega ali primernega roka). Po določbi 614. člena OZ najemna pogodba, ki je bila sklenjena za določen čas, preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Po določbi 616. člena OZ pa najemna pogodba, katere trajanje ni določeno ali določljivo, preneha z odpovedjo, ki jo vsaka stranka lahko da drugi, spoštujoč odpovedni rok.

7. Odpoved pogodbe je enostransko oblikovalno upravičenje, ki je namenjeno temu, da stranki prekineta trajno dolžniško razmerje. Kljub temu, da zakon ne predvideva možnosti odpovedi kot načina prenehanja trajnega upniško-dolžniškega razmerja pri pogodbah, pri katerih je čas trajanja določen, ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da tudi v primeru razmerij, v katerih je čas trajanja določen, ena drugi omogočita prenehanje pogodbenega razmerja še pred potekom roka z odpovedjo.

8. Po ugotovitvah nižjih sodišč je toženec šele po preteku odpovednega roka, torej po prenehanju najemne pogodbe na enega od vnaprej dogovorjenih načinov, sklenil in realiziral pogodbo s konkurenčnim podjetjem. Zato ni izpolnjen dejanski stan, ki sta ga stranki predvideli za plačilo pogodbene kazni. Te ugotovitve so procesno brezhibne in razlogi nižjih sodišč niso v nikakršnem nasprotju s samimi seboj ali z izvedenimi dokazi. Pritožbeno sodišče je pravilno odgovorilo na pritožbene očitke o vsebini tožbenih trditev in nezamenljivosti trditev z (informativnimi) dokaznimi predlogi (5. in 6. točka izpodbijane sodbe). Zahtevek za plačilo pogodbene kazni je tako pravilno zavrnjen, saj predpostavke njene zapadlosti niso bile izpolnjene.

9. V reviziji se tožeča stranka sklicuje na razloge, ki se nanašajo na ugotovitev protipravnosti ravnanja toženca ob podaji odpovedi in ob nespoštovanju prednostne pravice tožeče stranke za sklenitev nove pogodbe, kar bi lahko bila relevantna okoliščina glede utemeljenosti podrednega (odškodninskega) zahtevka, ki pa ni predmet izpodbijane sodbe.

10. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče po določbi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

21.01.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba III Ips 29/2019
• VSL Sodba I Cpg 508/2018
• VSL Sklep I Cp 1476/2021