VSRS sodba II Ips 58/2012

Jedro

/

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se odločba sodišča druge stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se pritožbi prvega in tretjega tožnika delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je prva toženka dolžna plačati tožeči stranki znesek 177.249,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2005 dalje do dneva plačila.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugi toženki njene stroške odgovora na revizijo v znesku

837,2 EUR

z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Obrazložitev

1. Tožniki, ki so skupaj s stranskimi intervenienti pravni nasledniki denacionalizacijske upravičenke pokojne M. E., so od sodišča zahtevali, naj razsodi, da sta jim prvo tožena občina in drugo tožena država solidarno dolžni plačati 177.249,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje delne odločbe o denacionalizaciji dne 13.2.2003 dalje, kot odmeno zaradi nemožnosti uporabe denacionalizirane nepremičnine na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDEN).

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo državo. Ugotovilo je namreč, da iz 2. točke izreka delne odločbe o denacionalizaciji z dne 13. 2. 2003 jasno izhaja, da je zavezanec za vračilo nepremičnine le prva tožena občina. Zato je tožbenemu zahtevku zoper prvo toženko v pretežnem delu ugodilo in je tožnikom prisodilo zahtevani znesek, vendar z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2010 dalje, od dneva po tem, ko je pooblaščenec prve toženke prejel izvedensko mnenje. V obrestnem delu je tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo drugega tožnika zavrglo, pritožbi drugih dveh tožnikov in tudi pritožbo prve toženke pa je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper takšno odločitev tožniki vlagajo revizijo. Poudarjajo, da je iz izreka delne odločbe o denacionalizaciji pomotoma izostala druga tožena država, kar je razvidno iz obrazložitve odločbe o denacionalizaciji na strani 3, kjer je navedeno, da je za vračilo poslovnih prostorov v pritličju zgradbe v izmeri 40,75 m2 zavezana Republika Slovenija. Poudarjajo, da v denacionalizacijskem postopku niso imeli interesa za pritožbo glede razmejitve zavezancev za vrnitev, saj je bil z izrekom o vrnitvi nepremičnine v naravi njihov namen dosežen. Tožniki menijo, da pa bi to okoliščino moralo upoštevati pravdno sodišče pri odločitvi o utemeljenosti zahtevka zoper drugo toženko. Tožniki tudi poudarjajo, da so ocenjeni vrednosti vlaganj nasprotovali že v vlogi z dne 20. 5. 2010, ko so pod točko XV izrecno navedli, da je šlo le za tekoče vzdrževanje skupne kurilne naprave in vodov in da zato sodišče ne bi smelo neto najemnine znižati za 20%. Zatrjujejo, da je iz izvedenskega mnenja izvedenca K. razvidno, da se je vrednost objekta zaradi nerednega vzdrževanja znižala in so bili celo oškodovani. Tožniki tudi navajajo, da so že v pritožbi ugovarjali, da se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, pritožbeno sodišče pa je v točki 10 obrazložitve odgovorilo le pavšalno. Poudarjajo, da je sodišče prve stopnje o vlaganjih tožene stranke odločilo ne da bi druga toženka sploh navedla trditve v zvezi z višino vlaganj. Tožniki tudi menijo, da bi jim sodišče moralo prisoditi zakonske zamudne obresti vsaj od vložitve tožbe dalje, saj so takrat natančno specificirali zahtevek, ne pa da je sodišče šele po petih letih angažiralo izvedenca in jim nato prisodilo obresti šele od izdelave izvedenskega mnenja dalje. Tožniki menijo, da sta obe sodišči zagrešili kršitev iz 11. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 7., 13., 285. in 286. členom ZPP.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženkama in druga toženka je nanjo odgovorila. Poudarja, da je bila zavezanka za vrnitev lahko le prva toženka, ker je bila zemljiškoknjižna lastnica te nepremičnine in opozarja, da mora sodišče pravnomočno upravno odločbo spoštovati. Poudarja, da bi morali morebitno zmanjšanje vrednosti nepremičnine tožniki uveljavljati že v denacionalizacijskem postopku.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Neutemeljen je revizijski očitek, da bi moralo sodišče k solidarnemu plačilu odmene zaradi nemožnosti uporabe denacionalizirane nepremičnine zavezati tudi drugo toženo državo. Po uveljavljeni sodni praksi je pasivno legitimiran za plačilo odmene zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja

denacionalizacijski zavezanec. Glede tega, kdo je denacionalizacijski zavezanec, pa je sodišče vezano na izrek denacionalizacijske odločbe(1). Če je bil izrek denacionalizacijske odločbe v nasprotju z obrazložitvijo, bi tožniki to napako morali odpraviti s pravnimi sredstvi v denacionalizacijskem postopku.

8. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da upravičenec na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen lahko uveljavlja korist, ki bi jo sam dosegel, če bi nepremičnino takoj ob uveljavitvi ZDen dobi v last. Izhodišče je najemnina, zmanjšana za stroške upravljanja in stroške vzdrževanja, med katere spadajo tudi vzdrževalne investicije, če jih je kril zavezanec. Druga toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je na račun vzdrževanja opravila investicijska vlaganja leta 1981 z udeležbo za gradnjo centralne kurjave, leta 1982 za kurilno napravo in 1985 za obnovo električnih vodov in predložila dokaze. Izvedenec A. K. je po dopolnitvi izvedenskega mnenja na naroku 13. 9. 2010 ocenil, da ta vlaganja predstavljajo 20% ocenjene vrednosti. Tožniki so po pridobitvi izvedenskega mnenja ugovarjali le, da iz izvedenskega mnenja ni razvidno, ali je izvedenec odbil kakšne stroške in da ni opredelil nominalnega zneska v EUR za čas od 1. 1. 1992 do 28. 2. 2003. Po zaslišanju izvedenca pa tožniki niso podali nobenih pripomb na njegovo razlago v zvezi z ugotovljeno višino najemnine in ocenjeno vrednostjo vzdrževalnih investicijskih del v deležu 20%. Navedli so le, da predlagajo postavitev novega izvedenca, sodišče prve stopnje pa jim je naložilo plačilo predujma. Tega predujma v postavljenem roku 30 dni niso založili ampak so v pripravljalni vlogi z dne 11. 11. 2010 izrecno navedli, da sprejemajo višino najemnine, kar je sodišče tudi ugotovilo uvodoma na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Glede na opisani potek postopka je sodišče druge stopnje odločilo prav, ko je kot neutemeljene zavrnilo vse pritožbene navedbe v zvezi z ocenjeno višino odmene za nemožnost uporabe vrnjene nepremičnine, upoštevanje stroškov v zvezi z vzdrževalnimi investicijami pa je bilo tudi materialnopravno pravilno.

9. Imajo pa tožniki prav, da sta sodišči napačno odločili, ko sta jim prisodili zakonske zamudne obresti šele od 14. 4. 2010, ko je tožena stranka prejela izvedensko mnenje. V starejših odločbah je Vrhovno sodišče še prisojalo zakonske zamudne obresti šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, po sprejetem načelnem pravnem mnenju z dne 26. 6. 2002 glede zamudnih obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo in denarnih odškodnin za povrnitev premoženjske škode, odmerjene po cenah na dan sodne odločbe (Pravna mnenja, št. I/2002, str. 11) pa se je uveljavilo stališče, da v zamudo v primeru neposlovnih obveznosti, pri katerih izpolnitveni rok ni določen, dolžnik pride, ko upnik nanj naslovi zahtevo za izpolnitev obveznosti. Tako imajo tožniki prav, ko v reviziji opozarjajo, da jim gredo zakonske zamudne obresti že od vložitve tožbe dalje.(2)

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da je bilo glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti materialno pravo zmotno uporabljeno, zato je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP delno ugodilo reviziji in v tem delu sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je zakonske zamudne obresti prisodilo od vložitve tožbe, torej od dne 3. 12. 2005 dalje. Sicer pa je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev, da tožniki sami krijejo svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in tretjem odstavku 154. člena ZPP, saj so tožniki z revizijo uspeli le v neznatnem delu. Zato morajo na podlagi navedenih določb tudi povrniti drugi toženki njene stroške odgovora na revizijo v skupnem znesku 837,2 EUR (1800 točk za odgovor na revizijo in 20 točk za PTT in druge materialne stroške). Glede na prehodno določbo 41. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) je Vrhovno sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov uporabilo prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003).

---.---

Op. št. (1):

Glej odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 281/2008.

Op. št. (2): Glede tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 354/2012 in II Ips 313/2009.

Datum zadnje spremembe:

21.01.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1231/2015
• VDSS sodba Pdp 169/2011
• UPRS Sodba I U 2444/2017-24