VSRS sodba II Ips 308/2012

Jedro

Čeprav je bilo toženkino ravnanje protipravno, ker je kršila pravico upravičenca do nakupa delnic po že objavljeni ceni, pa je upravičenec z (v obrazložitvi sodbe) omenjenima dopisoma in s sklenitvijo pogodbe o prenosu delnic po višji ceni to sprejel in s tem izključil protipravnost toženkinega ravnanja in protipravnost škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh povrniti toženki 1.413,60 EUR stroškov revizijskega odgovora, od 16. dne dalje pa plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za plačilo 37.599,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2007 dalje in tudi tako imenovani prvi podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo iste glavnice, vendar z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (2. 4. 2010). Zavrnilo je še drugi podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti dela določbe pogodbe s 5. 4. 2007 o prenosu delnic A., d. d., v obsegu, ki presega znesek 147,88 EUR za delnico oziroma za kupnino v skupni (presežni) višini 37.265,67 EUR. Presodilo je, da tožbeni zahtevki za plačilo razlike v ceni delnice, do katere je prišlo z izdajo druge upravne odločbe, niso utemeljeni niti na obogatitveni niti na odškodninski podlagi, podani pa tudi niso zatrjevani razlogi za ničnost dela pogodbene določbe o višji ceni delnice.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Za razliko od prvostopenjskega sodišča je sicer štelo, da je bila cena za delnico, objavljena v javnem pozivu, za toženko zavezujoča. Ker je bila pogodbo pripravljena skleniti le po višji ceni, je njeno ravnanje protipravno, vendar pa je upravičenec na tako ceno pristal in podpisal pogodbo, kar pomeni privolitev oškodovanca v smislu 140. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pojasnilo je tudi, zakaj pogodbena določba o višji ceni ni nična in zakaj ni utemeljen niti tožbeni zahtevek na obogatitveni podlagi.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 528/2011 s 24. 5. 2012 na tožnikov predlog dopustilo revizijo glede uporabe 140., 86., 87. in 88. člena OZ.

4. Tožnik v pravočasni reviziji uveljavlja napačno uporabo navedenih zakonskih določb in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ob ugoditvi njegovi pritožbi prvostopenjsko sodbo spremeni in njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Po opisu zakonske ureditve in poteka pravdnega postopka v tej zadevi tožnik povzema tudi razloge pritožbene sodbe, ki jih delno interpretira po svoje, nato pa zatrjuje, da uporaba 140. člena OZ o privolitvi oškodovanca v konkretnem primeru ne pride v poštev. Pravdni stranki nista bili v enakopravnem položaju. Toženka je pri izdaji upravnih odločb nastopala kot oblastni organ, saj je bila nosilka javnih pooblastil in je zato imela močnejšo pozicijo. Navedba višje cene v drugi odločbi je bila protizakonita in zato podpis pogodbe pod takimi pogoji ne utemeljuje uporabe navedene zakonske določbe. V primeru vložitve pravnega sredstva bi lahko potekel prekluzivni rok. Toženkino protipravno ravnanje pa je bilo tudi nemoralno, saj za novo cenitev kapitala zavarovalnice ni bilo podlage v zakonu, poleg tega pa je samovoljno spremenila v javnem pozivu že objavljeno ceno. Vse to rezultira v ničnost sporne pogodbene določbe. Tožnik trdi, da je pravna podlaga za ceno delnic objavljeni javni poziv, zato meni, da je po izdaji prve upravne odločbe prišlo do soglasja volj obeh strank. V drugi odločbi je tožena stranka spremenila ceno delnic, čeprav ta ni bila predmet odločanja v upravnem postopku. Z opisanim ravnanjem je upravičencu onemogočila, da bi sklenil pogodbo po objavljeni ceni, čeprav bi morala varovati interese upravičencev do lastninjenja. Toženkino avtoritativno ravnanje je bilo posledica politične odločitve na ministrstvu, o čemer revident reviziji prilaga zapisnik o zaslišanju priče v drugi identični zadevi.

5. Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Zakon o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (v nadaljevanju ZLPZ-1; Ur. l. RS 44/2002 z 21. 5. 2002) je uredil, kako se določi delež nenominiranega kapitala v kapitalu šestih konkretnih zavarovalnic, kako se prenese delnice, ki so izdane za nenominirani kapital, na skrbnika, kako se določijo upravičenci do teh delnic in kako se delnice prenesejo v njihovo last (prvi in drugi odstavek 1. člena navedenega zakona). Slovenska odškodninska družba oziroma sedanja toženka je imela v navedenih postopkih različne vloge in naloge. Med drugim je na podlagi 16. člena zakona od dneva dokončnosti odločbe vlade iz 11. člena tega zakona do dneva prenosa novih delnic lastninskim upravičencem kot skrbnik varovala njihove interese in koristi ter uresničevala pravice iz novih delnic v njihovo korist. Po četrtem odstavku 24. člena ZLPZ-1 je skrbnik med priznanimi mednarodnimi podjetji za ocenjevanje vrednosti zavarovalnic izbral ocenjevalca, njegova cenitev pa je bila podlaga za določitev cene delnice konkretne zavarovalnice. Po 26. členu ZLPZ-1 je skrbnik v javnem pozivu upravičencem za vložitev zahtev za pridobitev delnic med drugim navedel tudi na opisani način ugotovljeno ceno delnice. Upravičenci so morali zahtevke vložiti v šestih mesecih od objave (27. člen zakona), o utemeljenosti zahtevkov pa je skrbnik moral odločiti tudi v nadaljnjih šestih mesecih (27. člen zakona) z odločbami v upravnem postopku (30. člen zakona). S pravočasnostjo pozitivne odločbe so upravičenci pridobili terjatev do skrbnika na izročitev delnic in so morali te delnice odkupiti najkasneje v roku enega leta po pravnomočnosti odločbe, sicer je njihova terjatev ugasnila. Prenosi delnic in koristi ter plačilo stroškov so se uredili s posebno pogodbo med skrbnikom in upravičencem (prvi in drugi odstavek 29. člena zakona).

8. V obravnavani zadevi je šlo za lastninsko preoblikovanje A. d. d., upravičenec pa je bil B. d. d., ki je kasneje svojo terjatev cediral tožniku. Toženka je v javnem pozivu (objavljenem v letu 2003) med drugim navedla tudi ceno v višini 27.057,00 SIT za eno delnico. Družbi B. d. d. je 30. 9. 2004 izdala odločbo, po kateri je bila družba upravičena do odplačnega prevzema 252 delnic po objavljeni ceni. Vendar pa je toženka v obnovitvenem postopku to odločbo odpravila in jo nadomestila z novo odločbo z 29. 8. 2006, v kateri pa je bila določna cena za delnico v višini 54.348,00 SIT. V vmesnem času je namreč pridobila novo cenitev (istega ocenjevalca), nato pa odpravila in spremenila številne izdane upravne odločbe ter v novih, tako kot pri družbi S. d. d., tudi pri drugih upravičencih določila višjo ceno delnice. Mnogi od upravičencev so se pritožili, kasneje so sprožili tudi upravne spore. Tako je vrhovno sodišče v številnih istovrstnih zadevah(1) odločilo, da je bilo toženkino ravnanje nepravilno, saj bi morala v upravnem postopku odločiti le o strankinih zahtevah (da ima vlagatelj status upravičenca in do koliko in kakšnih delnic je upravičen), cena za delnico pa je bila določena že v predhodnem postopku ugotavljanja vrednosti nenominiranega kapitala, nato pa objavljena v javnem pozivu in zato za toženko zavezujoča. Ker cena ni bila predmet odločanja v upravnem postopku, torej tudi ni mogla biti predmet obnovitvene odločbe. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbam ugodilo in odpravilo upravne odločbe drugostopenjskega in prvostopenjskega organa. Pritožbeno sodišče je v tej pravdni zadevi pojasnilo, da so upravičenci nato dosegli, da so jim bile delnice prodane po objavljeni ceni. Tožnikov pravni prednik pa ni ravnal tako. Ne samo, da ni vložil pritožbe, z dvema dopisoma je toženki sporočil, da njeno odločbo iz obnovitvenega postopka sprejema kot dokončno, da se ne bo pritožil in kasneje še urgiral pripravo pogodbe o prenosu delnic.

9. V revizijski fazi postopka je sporno, ali opisano ravnanje tožnikovega pravnega prednika pomeni privolitev oškodovanca v pomenu 140. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem tisti, ki v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da je bilo toženkino ravnanje protipravno, ker je na opisani način kršila pravico upravičenca do nakupa delnic po objavljeni ceni, vendar pa je upravičenec z omenjenima dopisoma in s sklenitvijo pogodbe o prenosu delnic po višji ceni to sprejel in s tem izključil protipravnost toženkinega ravnanja in protipravnost škode.

10. Na revizijskim podobne pritožbene trditve o tem, da je tožnikov pravni prednik ravnanje toženke razumel kot oblastveni akt, je pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo. Tudi aktu take narave (upravni odločbi) se ni bil dolžan brezpogojno podrediti. Bil je v enakem položaju kot nekateri drugi upravičenci, ki pa so vložili pritožbe in na koncu v revizijskem postopku uspeli, nato pa pogodbe sklenili po zanje bolj ugodni ceni. Za vse je prekluzivni rok iz drugega odstavka 29. člena ZLPZ-1 tekel na enak način, torej šele od pravnomočnosti odločbe. Tožnik pa je imel tudi druge možnosti. Glede na revizijsko stališče, da je prišlo do soglasja volj glede predmeta (število delnic) in cene (javni poziv) že kmalu po izdaji prve upravne odločbe, bi lahko kupnino za delnice položil na sodni depozit, kar so naredili nekateri drugi upravičenci(2) in uveljavljali stališče, da ima pogodba o prenosu delnic iz drugega odstavka 29. člena ZLPZ-1 le naravo razpolagalnega dela pravnega posla. Nenazadnje pa bi tožnik lahko vložil tudi tožbo za sklenitev pogodbe. Ravnati bi torej moral aktivno, ne pa da se je izrecno odpovedal pravici do pritožbe in zahteval čimprejšnjo sklenitev pogodbe pod novimi pogoji. Pritožbeno sodišče je pravilno poudarilo, da se je v postopku lastninskega preoblikovanja zavarovalnic zahtevalo aktivno ravnanje ne samo toženke kot skrbnika, temveč tudi upravičencev do lastninjenja pri delitvi nenominiranega kapitala zavarovalnice. Odsotnost nedopustnosti ravnanja ima za posledico neobstoj odškodninske odgovornosti (člen 131 OZ).

11. Revizijskih trditev o razlogih za toženkino ravnanje pri izdaji obnovitvenih odločb, ki da so bili politične narave, ter dokaza o tej trditvi revizijsko sodišče ne more upoštevati, saj gre za nedovoljene revizijske novote.

12. Tožnik v reviziji delno ničnost sporne pogodbene določbe v obsegu med nižjo in višjo ceno delnice utemeljuje z vsebinsko enakimi razlogi kot trditve o toženkini odškodninski odgovornosti zaradi protipravnega ravnanja, dodaja pa, da je toženka kljub temu, da je bila organ z javnimi pooblastili, ravnala v nasprotju s tistim, kar ji je bilo dovoljeno. Zakon ji ni dajal pooblastila za ponovno cenitev in za samovoljno spreminjanje v javnem pozivu objavljene cene. Zato je njeno ravnanje nemoralno. Opozarja tudi, da bi toženka morala varovati predvsem interese upravičencev do lastninjenja.

13. Vloga toženke v postopku lastninskega preoblikovanja zavarovalnic je bila večplastna, na njene različne vloge in naloge je revizijsko sodišče opozorilo že v 7. točki te odločbe. V razmerjih, v katera je vstopala, so se prepletali javnopravni (upravni) in zasebnopravni (pogodbeni) elementi. Tožnik se v reviziji sklicuje na toženkino obveznost varovanja pravnih interesov upravičencev, vendar je tudi sam še v pritožbi (6. stran) priznaval, da je bila toženka dolžna upoštevati še javne interese. Pravice preverjati pravilnost prve cenitve ji zato ni mogoče odrekati, čeprav je zakon ni izrecno predvidel (pa tudi prepovedal ne), saj je šla kupnina v državni proračun (peti odstavek 24. člena ZLPZ-1). Res ni bila upravičena spreminjati cene delnic v ponujenih pogodbah, vendar ta protipravnost sama po sebi še ne povzroča ničnosti. Pritožbeno sodišče je pravilno opozorilo, da je šlo pri lastninjenju zavarovalnic za zahtevna pravnoekonomsko opravila in postopek, da je bil zakon glede toženkine vloge precej ohlapen oziroma skop, saj se je šele z razlago zakonskih določb v postopku pred vrhovnim sodiščem izkazalo, da pri izdaji upravnih odločb ni bila pooblaščena za opredelitev ne nižje in tudi ne višje cene, ker to ni bil predmet upravnega odločanja. Nepravilna uporaba ohlapnih zakonskih določb ne privede do sankcije ničnosti. Po prvem odstavku 86. člena OZ je namreč nična le tista pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, pa še to pod pogojem, da namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Enako velja za razloge delne ničnosti po 88. členu OZ. V opisani situaciji ni mogoče zaključiti, da je toženka ravnala v direktnem nasprotju s katerokoli določbo zakona, zato tudi ne, ali je šlo za določbo kogentne narave, njenega ravnanja pa tudi ni mogoče opredeliti kot nasprotnega moralnim načelom, ker naj kljub svoji skrbniški vlogi ne bi ravnala v korist upravičencev. Uporaba 87. člena OZ o posledicah ničnosti ne pride v poštev, saj ničnost sporne pogodbene določbe ni bila ugotovljena.

14. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo, o stroških toženkinega revizijskega odgovora pa je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in odvetniške tarife.

---.---

Op. št. (1): X Ips 567/2007 in druge.

Op. št. (2): Sklep VSL II Cp 2840/2011.

Datum zadnje spremembe:

21.01.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 383/2016-12
• VSRS sodba III Ips 129/2014
• Sklep III Ips 92/2011