VSRS sodba II Ips 304/2012

Jedro

Ker glavna kupna pogodba ni bila sklenjena, toženka nima več pravnega temelja za zadrževanje plačanega dela kupnine, za katerega je na tožničino škodo neupravičeno obogatena. Zato ga mora vrniti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo glavnemu tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora tožnici vrniti 114.000,00 EUR in plačati zakonske zamudne obresti od 20. 5. 2009. Navedeni znesek je tožnica plačala na podlagi predpogodbe, pa do sklenitve glavne pogodbe ni prišlo iz razlogov na toženkini strani oziroma zaradi njene manjše zainteresiranosti. Presežno zahtevano glavnico in drugače zahtevane zakonske zamudne obresti je zavrnilo. O podrejenem tožbenem zahtevku za sklenitev kupoprodajne pogodbe, za odpravo v zahtevku opredeljenih napak, za plačilo manjvrednosti in pogodbene kazni je odločilo s sodbo na podlagi odpovedi in ga zavrnilo, ker se je tožnica po neuspelem dogovarjanju za mirno rešitev spora podrejenemu tožbenemu zahtevku odpovedala.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje, da je obrazložitev drugostopenjske sodbe nekonkretna, brez vsebine, povsem arbitrarna, kar onemogoča njen preizkus in pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Napačno ali vsaj preozko je stališče pritožbenega sodišča, da naj pravdni stranki na naroku 31. 1. 2011 ne bi sklenili sodne poravnave. Sicer pa je šlo vsaj za dogovor, ki pomeni spremembo (novacijo) predhodnega razmerja in ga je treba spoštovati. Ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih trditev o novaciji, je podana enaka procesna kršitev. Tudi do pritožbenih trditev, da prvostopenjsko sodišče ni izvajalo ponujenih dokazov, da je tožnica kriva za nesklenitev glavne kupne pogodbe, se pritožbeno sodišče ni opredelilo in spet zagrešilo enako procesno kršitev. Toženka ugovarja opredelitvi pritožbenega sodišča o nedovoljeni pritožbeni novoti pri razlagi pravne narave predpogodbe, ki ima po toženkinem prepričanju vse elemente glavne pogodbe. Važna je vsebina pogodbe in ne njen naziv. Toženka je le opozarjala na napačno razlago pogodbe in ni navajala nič novega. Zato pritožbenemu sodišču spet očita enako procesno kršitev. V nadaljevanju toženka na treh straneh dobesedno prepisuje večino svojih pritožbenih navedb in v zadnjem stavku pritožbenemu sodišču očita absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do pritožbenih trditev o tožničinem ravnanju v zvezi z odpravo napak in o neizvajanju dokazov v tej smeri.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da sta pravdni stranki 14. 8. 2007 v obliki notarskega zapisa sklenili predpogodbo o sklenitvi prodajne pogodbe za zemljišče na dveh parcelah (ki sta ju kasneje zamenjali), na katerih se je toženka zavezala zgraditi energetsko varčno stanovanjsko hišo po določenem načrtu za ceno 127.000,00 EUR. Rok za sklenitev glavne pogodbe sta določili do 31. 3. 2008, ko mora biti dokončana tudi gradnja hiše. Vendar do sklenitve glavne pogodbe ni prišlo niti v dogovorjenem roku niti kasneje, ker je tožnica ugovarjala številnim napakam gradnje. Zaradi toženkine pasivnosti je vložila tožbo, s katero je primarno zahtevala vrnitev plačanega dela kupnine, podrejeno pa odpravo napak, sklenitev glavne pogodbe in še plačilo določenih zneskov zaradi manjvrednosti hiše in pogodbene kazni. Tudi zaradi toženkinega načina obrambe je postopek potekal najprej glede razčiščevanja vprašanja, ali in kakšne napake gradnje so res podane. Po pridobitvi izvedenskega mnenja sta pravdni stranki na naroku 31. 1. 2011 zaradi poskusa sporazumne rešitve zadeve na zapisnik podali soglasno izjavo, da se bo tožnica preselila v določeno stanovanje, kamor ji bo toženka prepeljala pohištvo in da bo toženka po tožničini izselitvi pristopila k sanaciji napak na podlagi izpiska z 6. 1. 2011, kar bo naredila do 20. 5. 2011, sodeloval pa bo tožničin nadzorni organ. Po uspešno izvedeni sanaciji (sedma alineja zapisa) sta se zavezali skleniti tudi sodno poravnavo, na podlagi katere bo možen prenos lastninske pravice na tožnico ob vrednosti 115.000,00 EUR. V postopku je bilo med pravnima strankama sporno, ali je bila tako dogovorjena sanacija res v celoti in pravilno izvedena, zaradi česar je tožnica umaknila podrejeni tožbeni zahtevek in se mu zaradi toženkinega upiranja tudi odpovedala. Zato je bila v tem delu izdana zavrnilna sodba na podlagi odpovedi, glede glavnega tožbenega zahtevka pa ugodilna sodba za vrnitev plačanega dela kupnine.

7. Toženka neutemeljeno graja razloge pritožbenega sodišča, da so njena izvajanja o drugačni naravi predpogodbe, da gre namreč že za glavno pogodbo, nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Res je opredelitev, za kakšno vrsto pravnega posla gre, pravne narave, vendar so podlaga te materialnopravne presoje dejanske ugotovitve o vsebini konkretnega posla, ki pa jih je toženka začela opredeljeno uveljavljati šele v pritožbi, in sicer na koncu četrte in začetku pete strani pritožbe. Toženka takih trditev ni uveljavljala niti v odgovoru na tožbo niti na prvem naroku, pa tudi ne v kasnejših vlogah ali na kasnejših narokih. Če pa bi napravila tako analizo pogodbenih določb, kot jo je prvič v pritožbi, bi s trditvijo, da gre vsebinsko že za glavno pogodbo, prišla v nasprotje z lastnimi navedbami na zadnjem naroku, ko je potrdila, da hiša ni zgrajena na parcelah, ki sta navedeni v predpogodbi, pač pa na dveh drugih parcelah, ki ju je pridobila s kasnejšo menjalno pogodbo (razlogi prvostopenjske sodbe v točkah 9 in 10). To pa pomeni, da že predmet predpogodbe ni enak tistemu, ki bi moral biti predmet glavne pogodbe, saj gre za različni zemljišči.

8. Po prvem odstavku 33. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je predpogodba pogodba, s katero se prevzame obveznost, da bo kasneje sklenjena glavna pogodba. Po tretjem odstavku istega člena pa predpogodba veže le, če vsebuje sestavine glavne pogodbe. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da tem pogojem ustreza tudi pogodba, ki sta jo stranki v obliki notarskega zapisa sklenili 14. 8. 2007. Sklenitev glavne pogodbe se po petem odstavku 33. člena OZ lahko zahteva v šestih mesecih od izteka roka, ki je bil določen za njeno sklenitev. Ta rok je prekluzivne narave, nanj mora sodišče po 274. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti. Prekluzivnost roka ima za posledico, da pravica zahtevati sklenitev glavne pogodbe preneha z iztekom šestmesečnega roka.(1) Zato postavitev zahtevka za vrnitev plačane kupnine kot glavnega zahtevka ni bila tako zgrešena, kot še v reviziji skuša prikazati toženka. Drugi del tožbe s podrejenim tožbenim zahtevkom za sklenitev glavne pogodbe bi sodišče, če bi najprej zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, glede na omenjene zakonske določbe moralo zavreči (da je ta rok iztekel že dosti pred vložitvijo tožbe, je sodišče prve stopnje navedlo v točki 11 svoje sodbe, pritožbeno sodišče pa v točki 29 svoje odločbe). Zato je bilo uveljavljanje podrejenega tožbenega zahtevka smiselno le za primer, če bi se pravdni stranki uspeli dogovoriti, saj pogodbeniki lahko svoje razmerje uredijo s sodno poravnavo ali novacijo drugače, kot določa zakon, če ne gre za kogenten predpis. Vendar pravdni stranki takega dogovora nista uspeli doseči.

9. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da zapis soglasne izjave strank na naroku 31. 1. 2011 ne pomeni sodne poravnave, temveč le pripravo zanjo (glej sedmo alinejo navedenega zapisa). Ne gre niti za prenovitev ali novacijo, pri kateri mora glede na definicijo iz prvega odstavka 323. člena OZ iti za dogovor, da se obstoječa obveznost (v konkretni zadevi odprava napak) nadomesti z novo (spet odprava istih napak) in da ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. Tem pogojem zapis soglasnih izjav z 31. 1. 2011 očitno ne ustreza. Zato poseben odgovor pritožbenega sodišča na v pritožbi navrženo drugačno opredelitev niti ni bil potreben.

10. V taki situaciji sta sodišči lahko odločili le še o tožbenem zahtevku za vrnitev plačanega dela kupnine. Tožnica je v tožbi navedla, da do sklenitve glavne pogodbe ni prišlo po krivdi toženke, zaradi česar zahteva vrnitev kupnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse potrebne elemente iz 190. člena OZ za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve. Pritožbeno sodišče je med drugim v točki 26 povzelo trditveno podlago glavnega tožbenega zahtevka. Zato je težko razumljivo revizijsko vztrajanje, da ta zahtevek ni imel nobene trditve podlage. Ker glavna kupna pogodba ni bila sklenjena, toženka nima več pravnega temelja za zadrževanje plačanega dela kupnine, za katerega je na tožničino škodo neupravičeno obogatena. Zato ga mora vrniti. To mora storiti ne glede na krivdo za nesklenitev glavne pogodbe, saj je to vprašanje pomembno le glede vprašanja začetka teka zakonskih zamudnih obresti od dolžnega zneska, ki pa je v tej zadevi določen od dneva vložitve tožbe kot pri poštenem pridobitelju (193. člen OZ). Zato so neutemeljena vsa tista revizijska izvajanja, ki obema sodiščema očitajo procesne in materialnopravne kršitve v zvezi z vprašanjem krivde za nesklenitev glavne pogodbe. Tudi če bi bila tožnica tista, ki bi zakrivila nesklenitev glavne pogodbe, toženka njenega denarja ne bi smela obdržati. Zato revizijsko sodišče le pripominja, da toženkino ugotovljeno obnašanje pred vložitvijo tožbe, pa tudi kasnejše obnašanje, ne potrjuje njenih revizijskih izvajanj o tožničini krivdi (29. točka razlogov pritožbene sodbe).

11. Toženka neutemeljeno uveljavlja procesne kršitve pred obema nižjima sodiščema. Pritožbena sodba vsebuje zadostne razloge, da jo je mogoče preizkusiti. V točki 27 se sklicuje na pravilne in zadostne razloge prvostopenjske sodbe, v točkah 25 do 29 odgovarja na pritožbene trditve in dodaja svoje razloge, v točki 25 pa zavrača tudi uveljavljane procesne kršitve. Drugačne revizijske trditve ne držijo in jih je pripisati dejstvu, da je toženka prepisala pretežni del pritožbe in se z odgovorom pritožbenega sodišča na te trditve v reviziji niti ni ukvarjala.

12. Ker uveljavljani razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženkino neutemeljeno revizijo.

---.---

Op. št. (1): N. Plavšak et al.: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran 268, GV Založba, Ljubljana 2004.

Datum zadnje spremembe:

21.01.2015

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 535/2007
• Sodba II Ips 295/2008
• VSL sklep I Cp 4165/2010