VSRS sklep II DoR 366/2014

Jedro

Glede zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava toženca nista definirala pomembnega pravnega vprašanja, niti nista natančno in konkretno navedla pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno. Tudi glede zatrjevane bistvene kršitve določb postopka toženca nista definirala pomembnega pravnega vprašanja, prav tako nista navedla okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost. Zatrjevano procesno kršitev torej nista podkrepila s stališči sodne prakse oziroma izkazala odstopa od sodne prakse ali njeno neenotnost, niti nista navedla, da sodne prakse ni.

Tak predlog torej ne zadosti četrtemu odstavku 367.b člena ZPP

.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo:

- da sta toženca dolžna nerazdelno opustiti vsakršno poseganje v solastninsko pravico tožečih strank na delu nepremičnine parc. št. 3074/0 k.o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanje v pritličju stavbe št. 6037, številka dela stavbe 1, uporabne površine 28,10 m2, na naslovu D., s pripadajočim dvoriščem, še posebej pa sta dolžna prenehati uporabljati stanovanje v pritličju stavbe št. 6037, številka dela stavbe 1, uporabne površine 28,10 m2, na naslovu D., kot svoje prebivališče;

- da sta toženca dolžna nerazdelno v roku 8 dni izprazniti stanovanje v izmeri 28,10 m2, na naslovu D., ki predstavlja del nepremičnine parc. št. 3074/0 k.o. ... in ga v takšnem stanju, kot je, izročiti v soposest tožnikov;

- da sta se toženca dolžna tudi v prihodnje vzdržati kakršnega koli poseganja v solastninsko pravico tožečih strank na nepremičnini – stanovanje v pritličju stavbe št. 6037, številka dela stavbe 1, uporabne površine 28,10 m2, na naslovu D., ki predstavlja del nepremičnine parc. št. 3074/0 k.o. ...;

- da sta toženca nerazdelno dolžna tožnikom v roku 8 dni plačati uporabnino v višini 12.200,00 EUR, za znesek 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 24. 10. 2008 dalje do plačila, za znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2011 dalje do plačila, za znesek 4.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2014 dalje do plačila, kar pa tožniki glede zakonskih zamudnih obresti zahtevajo več, pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da v tem postopku ni bilo sporno, da sta toženca garažo preuredila v bivalne prostore brez dovoljenja tožnikov in da v teh prostorih bivata, oče oziroma dedek pa živi v stanovanju nad garažo. Odločitev je oprlo na 100. v zvezi s 92. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Vsak solastnik (neodvisno od drugih solastnikov) lahko sam proti osebi, ki zaseda nepremičnino brez pravnega naslova, vloži tožbo na izselitev oziroma izpraznitev. Oče oziroma dedek tožencev je manjšinski solastnik, vendar je nerelevantno, ali je tožencem podal soglasje za bivanje, saj gre za posel, ki presega okvire rednega upravljanja (določitev načina rabe nepremičnine), za kar je potrebno soglasje vseh solastnikov (peti odstavek 67. člena SPZ). Kot prepozno je sodišče druge stopnje štelo pritožbeno trditev, da toženca garažo uporabljata kot družinska člana enega od solastnikov, s katerim živita v skupnem gospodinjstvu (337. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Posledično pa je nerelevantno, ali toženca uporabljata nepremičnino preko vrednosti solastnega deleža njunega dedka oziroma očeta. Za odločitev v tej zadevi ni relevantno, da nepremičnina v naravi ni razdeljena.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženca vlagata predlog za dopustitev

revizije zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navajata, da je sodišče druge stopnje zmotno zaključilo, da za odločitev v konkretni zadevi ni odločilno, da sporna nepremičnina ni razdeljena, saj iz zadeve VSL sklep I Ip 4362/2007 z dne 17. 1. 2008 izhaja ravno nasprotno, da tožniki ne morejo zahtevati izselitve iz 48/100 nepremičnine, dokler le-ta ni razdeljena (primerjaj 70. člen SPZ) oziroma dokler ni jasno, kateri del nepremičnine v naravi predstavlja dolžničin delež, katerega je dolžna izseliti ter prostega oseb in stvari izročiti kupcema. Ker sporna nepremičnina v naravi ni razdeljena, ni mogoče ugotoviti, ali toženca v okviru solastniškega deleža D. M. res prekomerno uporabljata solastno nepremičnino. Iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo v vzporedni zadevi med istimi pravdnimi strankami povsem jasno izhaja, da je nesporno dejstvo, da toženca živita v družinski skupnosti z njunim očetom in dedkom D. M. Tudi prva toženka je izpovedala, da že od rojstva živi v gospodinjstvu z očetom, z njima pa od njegovega rojstva živi tudi njen sin. Sodišče druge stopnje pa tega odločilnega dejstva ni upoštevalo, ampak je celo nasprotno zmotno ugotovilo, da naj bi si toženca iz garaže preuredila stanovanje. Toženca že od nekdaj bivata v družinski skupnosti z njunimi starši/starimi starši v prizidku, ki je glede na preostalo stavbo ločena celota; ta prizidek pa ni ločen na dve enakovredni bivalni enoti, pač pa je celota tudi notranje. To privede do nevzdržnega stališča, da solastnik ne more več pravno veljavno na delu njemu solastne nepremičnine, ki ni razdeljena v naravi, jo pa uporablja, gostiti svojih družinskih članov, kar utegne precedenčno vplivati na podobne primere. Ker sodišče zgoraj omenjenega nespornega dejstva ni zajelo v svoj konkretni dejanski stan (kar je posledica zmotne uporabe materialnega prava), je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako določno toženca res konkretizirata šele s pritožbo, vendar to vsaj smiselno izhaja iz vseh njunih vlog. To na primer izhaja iz navedbe tožencev v tretji pripravljalni vlogi z dne 1. 7. 2010, in sicer da toženca uporabljata solastno nepremičnino z dovoljenjem očeta oziroma dedka v okviru njegovega solastniškega deleža. Enako izhaja iz laične navedbe toženke na zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 28. 2. 2014, ki je tožniki niso prerekali. Tudi iz trditev tožnikov v sedmi pripravljalni vlogi z dne 11. 6. 2010 izhaja, da tudi D. M. sam uporablja sporno nepremičnino, zato posredna posest ni mogoča. Sklicujeta se tudi na sklep VS RS II DoR 108/2011, s katerim je bilo dopuščeno vprašanje, ali je za odločitev o zahtevku za izpraznitev stanovanjske hiše odločilno, da toženec uporablja del nepremičnine na podlagi dovoljenja enega od skupnih lastnikov, ki ta del uporablja na podlagi dogovorjenega načina uporabe nepremičnine s tožnikom kot drugim skupnim lastnikom nepremičnine.

4. Predlog ni popoln.

5. V predlogu za dopustitev revizije mora stranka na

tančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse

(

četrti odstavek 367.b člena ZPP)

. Glede zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava toženca nista definirala pomembnega pravnega vprašanja, niti nista natančno in konkretno navedla pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno. Tudi glede zatrjevane bistvene kršitve določb postopka toženca nista definirala pomembnega pravnega vprašanja, prav tako nista navedla okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost. Zatrjevano procesno kršitev torej nista podkrepila s stališči sodne prakse oziroma izkazala odstopa od sodne prakse ali njeno neenotnost, niti nista navedla, da sodne prakse ni.

Tak predlog torej ne zadosti četrtemu odstavku 367.b člena ZPP,

zato ga je moralo Vrhovno sodišče zavreči (šesti odstavek 367.b člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

16.01.2015

Podobni dokumenti:

• Sklep II DoR 177/2013
• VSRS sklep II DoR 201/2015
• VSRS sklep II DoR 334/2014