VSRS sklep VIII Ips 172/2014


pomembnejša odločba

Jedro

Dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po četrti alineji, temveč tudi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tudi če se ugotovi, da je tožnik obvestil toženo stranko, da bo po 1. 9. 2013 odsoten z dela, še vedno ostaja v odpovedi naveden in obrazložen odpovedni razlog: neupravičena odsotnost z dela. Sodišče bi zato moralo ugotavljati tudi, ali je v ravnanju delavca podan ta odpovedni razlog, torej razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 15. 10. 2013, nezakonita in se razveljavi. Toženi stranki je naložilo, da tožnika za obdobje od 1. 9. 2013 do 26. 11. 2013 prijavi v „obvezna zavarovanja v matično evidenco ZPIZ in vsa ostala socialna zavarovanja“ in mu za isto obdobje obračuna in izplača nadomestila plače. Prav tako je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku denarno povračilo v višini 1.000,00 EUR na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) in mu povrniti stroške postopka. Presodilo je, da je tožena stranka postopek odpovedi izpeljala v skladu z zakonom, vendar niso izpolnjene okoliščine iz četrte alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je po telefonu obvestil toženo stranko o odsotnosti, s čimer je zadostil zakonskim zahtevam po obveščanju. Čeprav tožnikova odsotnost z dela predstavlja kršitev delovnih obveznosti, to ne zadostuje za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na pravni podlagi, na katero je svojo odločitev oprla tožena stranka. Neupravičena odsotnost z dela bi lahko bila razlog za izredno odpoved na drugi pravni podlagi, vendar v sodnem postopku ni mogoče širiti razlogov izven tistih, ki so navedeni v odpovedi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti oziroma so razlogi sodbe sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje v medsebojnem nasprotju. Navaja, da je bil tožnik od 1. do 30. 9. 2013 zmožen za delo s skrajšanim delovnim časom po 4 ure dnevno, nepretrgoma pa je bil odsoten z dela od 1. 9. do 10. 10. 2013 in v tem času toženi stranki ni sporočil razlogov za svojo odsotnost. Izredna odpoved temelji na razlogih iz druge in četrte alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je neupravičeno izostal z dela od 1. 9. 2013 dalje, pa tudi najmanj pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa delodajalca ni obvestil, čeprav bi to moral storiti.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Tožena stranka sicer uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje, vendar iz revizijskih navedb ni mogoče ugotoviti, za kakšno oziroma katero kršitev naj bi šlo. Domnevna nasprotja med razlogi sodbe sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje ne utemeljuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8. V sporih po ZDR o (ne)zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi so sodišča presojala, ali je podan odpovedni razlog, ki ga je in kot ga je v odpovedi navedel in obrazložil delodajalec. V sodnem postopku delodajalec ni mogel več uveljavljati drugih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma navajati dodatnih razlogov za odpoved pogodbe; če jih je, jih sodišče ni upoštevalo. Sodišče je bilo pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezano na dejanske obrazložitve odpovednega razloga, na katerega se v odpovedi sklicuje sam delodajalec. Obrazložitev odpovednega razloga je morala vsebovati opis delavčevega ravnanja, ki ga delodajalec šteje za odpovedni razlog. Pravna kvalifikacija takega ravnanja ni bila obvezna sestavina odpovedi.

9. ZDR je v osnovnem besedilu 86. člena določal, da je delodajalec dolžan v odpovedi navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti. Z novelo ZDR-A je bila ta določba spremenjena tako, da je delodajalec dolžan v odpovedi pisno obrazložiti odpovedni razlog. ZDR-1 pa v 87. členu sedaj določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V obrazložitvi predloga zakona je bilo navedeno, da „zakon jasneje določa, da je treba v odpovedi navesti dejanske razloge za odpoved in ne pravno kvalifikacijo“.

10. ZDR-1 je torej povsem jasen in nedvoumen. Delodajalec je v odpovedi dolžan dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti le okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravne kvalifikacije takega ravnanja ni dolžan navesti, pa tudi če jo, sodišče pri presoji (ne)zakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Vezano je le na dejanske opredelitve odpovednega razloga in tega delodajalec v sodnem postopku ne more več spreminjati.

11. V obravnavani zadevi je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2013 sicer res navedeno, da je podana „v skladu z določilom 4. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih“. Toda že iz opisa očitane kršitve, predvsem pa iz celotne obrazložitve odpovedi povsem jasno izhaja, da tožena stranka tožniku ne očita zgolj tega, da je ni obvestil o razlogih za odsotnost, temveč tudi in predvsem to, da je od 1. 9. 2013 dalje neprekinjeno izostal z dela in da za to ni imel nobenega upravičenega razloga.

12. Tožena stranka v reviziji (enako je storila že v pritožbi) utemeljeno opozarja, da dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po četrti alineji, temveč tudi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tudi če se ugotovi, da je tožnik obvestil toženo stranko, da bo po 1. 9. 2013 odsoten z dela (zakon določa, da je delavec delodajalca dolžan obvestiti o razlogih za odsotnost, ne le o golem dejstvu, da je oziroma bo odsoten), še vedno ostaja v odpovedi naveden in obrazložen odpovedni razlog: neupravičena odsotnost z dela. Sodišče bi zato moralo ugotavljati tudi, ali je v ravnanju delavca podan ta odpovedni razlog, torej razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

13. Odsotnost delavca z dela, če za to nima upravičenega razloga, pomeni kršitev njegove temeljne obveznosti: opravljanje dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (33. člen ZDR-1). Posledica te kršitve je lahko odpoved pogodbe o zaposlitvi, tudi izredna, kolikor gre za hujšo kršitev, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti (druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). V četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je določen še poseben samostojen razlog za izredno odpoved v primerih, ko delavec izostane z dela: če traja odsotnost najmanj pet dni zaporedoma, delavec pa o razlogih za svojo odsotnost delodajalca ne obvesti (čeprav bi to moral in mogel storiti), lahko delodajalec pogodbo o zaposlitvi izredno odpove. Neobveščanje delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti pomeni kršitev delavčeve obveznosti obveščanja (36. člen ZDR-1). Taka odpoved lahko učinkuje že s prvim dnem odsotnosti, če je bila odsotnost neupravičena in se delavec na delo ne vrne do vročitve izredne odpovedi.

14. Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, in ker zaradi še ne popolno ugotovljenega dejanskega stanja ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je podan v odpovedi dejansko naveden in obrazložen odpovedni razlog in nato ponovno odločiti, ali je odpoved zakonita ali ne. Ob taki odločitvi se revizijskemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do revizijskih navedb glede odškodnine po 118. členu ZDR-1.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep VIII Ips 27/2015
• Sklep VIII Ips 66/2011
• Sodba VIII Ips 74/2012