VSRS sodba II Ips 228/2014

Jedro

Toženkine nedobrovernosti ne more ovreči njeno prepričanje o lastništvu na spornih nepremičninah ter podatek, da se je izvršilni postopek pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici vodil proti O. N. G. Ključno za presojo dobre vere je vedenje o spornosti lastništva nepremičnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženi stranki sta dolžni nerazdelno povrniti tožnikoma stroške odgovora na revizijo v višini 2034,00 EUR v 15. dneh od prejema te sodbe, od takrat dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je prvo tožena dolžna tožnikoma plačati 42.422,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), višji in drugačen tožbeni zahtevek zoper prvo toženo je zavrnilo (II. točka izreka). Drugo toženo je zavezalo k plačilu 49.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) ter odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo v obrestnem delu, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentk

3. Toženki sta zoper pravnomočno odločitev vložili revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Argumentirata, zakaj menita, da sta sami še vedno lastnici nepremičnin in zato tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ni utemeljen. Opozarjata, da o ničnosti sporne denacionalizacijske odločbe z dne 13. 7. 1993 še ni bilo dokončno odločeno. Nadalje navajata razloge, zakaj njuna posest spornih nepremičnin ni bila nedobroverna ter se sklicujeta na izvršilni postopek pri Okrajnem sodišče v Novi Gorici opr. št. I 1390/96, ki se je vodil zoper Občino Nova Gorica in do česar se sodišči nista opredelili. Zahtevek tožnikov z dne 30. 9. 1992 in odgovor na ta zahtevek potrjuje napačno razumevanje nakupa s strani vseh strank, ne pa tudi dejanske uporabe s strani prve toženke. Trdita, da posesti nad sporno nepremičnino nista izvajali, v spornih nepremičninah so se le nahajala osnovna in druga sredstva druge tožene. Izpostavljata, da je obstajala pravna podlaga (odločba Občinskega ljudskega odbora Nova Gorica št. ... z dne 10. 10. 1962), ki je revidentki upravičevala do uporabe spornih nepremičnin, do česar pa se sodišči nista opredelili. Argumentirata, zakaj menita, da je sodišče zmotno uporabilo določbe 219. ter 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Predlagata, da Vrhovno sodišče odločbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V tej pravdi tožnika od toženk zahtevata plačilo uporabnine, ker sta toženi stranki koristili predmetno nepremičnino tudi po tem, ko je bila z upravno odločbo izročena v last in posest njunemu pravnemu predniku. Med pravdnimi strankami je tekel dolgotrajni spor glede lastništva spornih nepremičnin (glej odločbi VS RS II Ips 388/2011 ter II Ips 124/2012), ki se je zaključil v prid tožnikoma. Z delno odločbo Občine Nova Gorica št. ... z dne 13. 7. 1993 je bila F. B., pravnemu predniku tožnikov, med drugim vrnjena v last in posest poslovna stavba površine 239,61 m2, stoječa na parc.št. ... k.o. ... Na podlagi sklepa o dedovanju D 311/96 z dne 10. 1. 1997 sta predmetno stavbo podedovala tožnika, ki sta sedaj tudi vpisana v zemljiško knjigo. Tudi odločba Upravne enote Nova Gorica št. ... z dne 23. 8. 2013, s katero je bil zavrnjen predlog za izrek ničnosti zgoraj navedene denacionalizacijske odločbe, je postala pravnomočna. Neutemeljeni so zato vsi revizijski očitki, ki rešeno vprašanje lastništva sporne nepremičnine relativizirajo ali mu vsebinsko nasprotujejo.

7. Vsem položajem neupravičene pridobitve je skupno, da posestnik pridobi posest (in s tem možnost stvar uporabljati in jo uživati), ne da bi zato obstajal veljaven pravni temelj, ali na podlagi pravnega temelja, ki je pozneje prenehal. V konkretnem primeru do neutemeljenega premika premoženja ni prišlo, saj toženki nikoli nista postali lastnici premoženja, je pa prišlo do neupravičene obogatitve zaradi uporabe tuje stvari(1). Pravno podlago tožbenega zahtevka tako predstavlja 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Pri tem ni bistveno ali sta lastnik nepremičnine od druge tožene uveljavljala vrnitveni zahtevek v smislu 92. člena Stvarnopravnega zakonika. Bistveno je, da sta tožnika sporno nepremično zahtevala v last in posest, toženi stranki pa sta se temu upirali.

8. Sodišče prve stopnje je čas neupravičene uporabe nepremičnine opredelilo od 1. 9. 1993, ko je postala denacionalizacijska odločba pravnomočna, do 16. 5. 2007, ko je bila stavba na podlagi izvršilnega postopka vrnjena tožnikoma v posest. V dokaznem postopku (ki je prestal pritožbeni preizkus) je nadalje ugotovilo, da je od leta 1993 dejansko oblast nad poslovnim prostorom izvajala prvotožena, od leta 1998 pa drugotožena (kar podrobneje obrazloži na straneh 6-8 prvostopenjske sodbe). Dokazna ocena je celovita, argumentirana in prepričljiva in je v revizijskem postopku ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ovreči je tako revizijske očitke, ki dokazni oceni nasprotujejo ali jo relativizirajo.

9. Nepošteni pridobitelj oz. nedobroverni posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti, čeprav ve ali bi lahko vedel (če bi ravnal skrbno), da stvari ni upravičen imeti v posesti, jo uporabljati oz. uživati. Upoštevaje zadnji odstavek določbe 39. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih(2) , je pravilna materialnopravna presoja sodišč druge in prve stopnje, da je bila tožena stranka nedobroverna posestnica. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe na prvo toženko naslovljen zahtevek za izpraznitev prostorov, takratni zastopnik prve tožene R. pa je izročitev oziroma izpraznitev zavrnil.Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske odločbe na strani 8, so zaradi preprečevanja izročitve nepremičnin po letu 1993 zoper toženi stranki potekali številni sodni postopki. Toženkine nedobrovernosti ne more ovreči njeno prepričanje o lastništvu na spornih nepremičninah ter podatek, da se je izvršilni postopek pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici I 1390/96 vodil zoper Občino Nova Gorica. Ključno za presojo dobro vere je vedenje o spornosti lastništva nepremičnine. V omenjenem izvršilnem postopku je prva tožena vložila ugovor tretjega, kot domnevni lastnik in posestnik predmetne nepremičnine, kar nedvomno izkazuje njeno vednost o obstoju lastninskega spora na teh nepremičninah.

10. Ker se je sodišče prve stopnje argumentirano opredelilo do vseh pravno relevantnih in za razsojo spora ključnih dejstev in okoliščin, je neutemeljen revidentkin očitek o procesni kršitvi s tem v zvezi.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

12. Ker toženca z revizijo nista uspela, sta v skladu s prvim odstavkom 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožeči stranki dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo po stroškovniku na l. št 439 ter v skladu z Odvetniško tarifo (druga točka izreka).

---.---

Op. št. (1):

Sklep VS RS II Ips 194/2011 v tej zadevi z dne 31. 5. 2012

Op. št. (2): Dobroverni posestnik postane nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 721/95
• VSL sklep II Cp 58/2000
• VSRS sklep II Ips 227/2014