VSRS sodba II Ips 73/2012

Jedro

Tožeča stranka ima prav, ko navaja, da je iz navedb pod 2. točko tožbe, kjer tožeča stranka najprej povzema pogoje iz pogodbe za odstop pogodbe in nato navaja, da tožena stranka obrokov ni plačala, razvidno, da zatrjuje odstop od pogodbe, to pa predvsem izhaja tudi iz priloženega dopisa z dne 11.11.2002. Pomembno je tudi, da sta navedbe tožeče stranke tako razumeli tožena stranka in sodišče prve stopnje, kar izhaja iz navedb v odgovoru na tožbo in iz obrazložitve zavrnitve zahtevka po tej pogodbi v sodbi sodišča prve stopnje. Po oceni revizijskega sodišča je tako ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je od pogodbe odstopila, v nasprotju z listinami v spisu, zaradi česar je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

Tako kot pri poravnavi, tudi v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa ne more biti dvoma o obstoju terjatve in vprašanje iztožljivosti ne more biti več aktualno.

Toženec je neposredni pravni naslednik izbrisane družbe, ki je bila podpisnica notarskega zapisa, zato ni nikakršnih ovir, da tožeča stranka ne bi mogla predlagati izvršbe neposredno na podlagi tega izvršljivega notarskega zapisa. Tako ne more biti dvoma o obstoju terjatve tožeče stranke zoper toženca in je pravilen sklep, da tožeča stranka za vložitev tožbe glede obveznosti po prodajni pogodbi nima pravnega interesa.

Izrek

Reviziji zoper odločitev o zavrnitvi pritožbe glede odločitve o zahtevku za plačilo 18.675,19 EUR (po pogodbi o leasingu) se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v tem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija zoper odločitev o zavrnitvi pritožbe glede zavrženja tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo 163.804,61 EUR (po prodajni pogodbi), se zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je z družbo M. d.o.o. dne 20. 8. 1998 sklenila pogodbo o finančnem leasingu za sušilno lakirno kabino in opremo za servis, dne 21. 6. 1999 pa še pogodbo o prodaji na kredit s pridržkom lastninske pravice za poslovni lokal v T. Navedla je, da je družba M. firmo najprej spremenila v E. d.o.o., ta družba pa je bila nato izbrisana iz sodnega registra po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod), tako da je toženec pravni naslednik te družbe. Tožeča stranka je navedla, da je zato, ker sopogodbenica ni plačevala obrokov ne po prvi, ne po drugi pogodbi, od prve pogodbe odstopila in zahteva plačilo odškodnine v skupnem znesku 18.675,19 EUR, po drugi pogodbi pa zahteva izpolnitev in plačilo še neplačanih obrokov v skupnem znesku 163.804,61 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo 18.675,19 EUR po pogodbi o leasingu zavrnilo. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni ravnala v skladu s pogodbo, v kateri sta pogodbeni stranki določili, da lahko tožeča stranka od pogodbe odstopi s priporočenim pismom, če tožena stranka s plačilom zamudi več kot 15 dni, vendar jo mora pred tem opomniti in ji določiti 15 dnevni naknadni rok za plačilo. Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožeča stranka od pogodbe ni pravilno odstopila, da pa bi izpolnitev pogodbe morala glede na drugi odstavek 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) zahtevati v roku treh let. Ob ugotovitvi, da je tožeča stranka v dopisu z dne 11. 11. 2002 navedla, da je sopogodbenica dolgovala obroke za več kot leto dni nazaj, z zapadlostjo od 10. 9. 2001 in do 10. 9. 2002, je odločilo, da je njena terjatev že zastarana.

3. Glede zahtevka po drugi pogodbi pa je tožbo zavrglo. Ugotovilo je, da je bila pogodba sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa in bi tožeča stranka lahko glede na prvi odstavek 20.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) neposredno zahtevala izvršbo. Tako je ocenilo, da tožeča stranka za vložitev tožbe v tem delu nima pravnega interesa.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in je sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Na pritožbene ugovore tožeče stranke, da niso bile pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da od pogodbe o leasingu ni odstopila v skladu z dogovorom, ni odgovorilo, ker je ocenilo, da tožeča stranka sploh ni nikoli trdila, da je od pogodbe odstopila. Poudarilo je, da gre tako lahko le za zahtevek za izpolnitev pogodbe, ki pa je zastaral. Glede zavrženja tistega dela tožbe, ki se nanaša na zahtevek po prodajni pogodbi, pa se je v celoti strinjalo z obrazložitvijo sodišča prve stopnje.

5. Zoper odločitev o zahtevku iz pogodbe o leasingu je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo s sklepom II DoR 134/2012 glede vprašanja: „Ali je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je ugotovilo, da tožeča stranka ni zatrjevala odstopa od pogodbe in zato ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi s pravilnostjo odstopa od pogodbe in zastaranjem zahtevka na tej podlagi?“

6. Tako je tožeča stranka na podlagi tega sklepa vložila revizijo, v kateri navaja, da je napačna ugotovitev sodišča druge stopnje, da nikoli ni zatrjevala, da je pogodbo razdrla, saj je v vlogah z dne 2. 6. 2010 in 28. 6. 2010 navedla, da je toženi stranki 11. 11. 2002 poslala dokument s priporočeno povratnico, iz katerega jasno izhaja, da se pogodba o finančnem leasingu razvezuje, to pa je navedla tako v 2. točki tožbe kot tudi v 2. točki pripravljalne vloge z dne 2. 6. 2010. Poudarja, da sodišče druge stopnje zaradi zmotne ugotovitve ni odgovorilo na njene pritožbene ugovore o napačni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je od pogodbe odstopila na nepravilen način. Opozarja še, da bi pa moralo sodišče prve stopnje v primeru, če ključne trditve res manjkajo, opraviti materialnoprocesno vodstvo. Tožeča stranka poudarja, da je v dopisu z dne 11.11.2002, v katerem je od pogodbe odstopila, tožencu dodelila še dodatni pravilni devetdnevni rok za plačilo. Ta je potekel 20. 11. 2002 in zato ob vložitvi tožbe dne 18. 11. 2005 njena terjatev še ni zastarala.

7. Zoper odločitev o zavrženju tožbe glede zahtevka za plačilo 163.804,61 EUR po pogodbi o prodaji na kredit pa je tožeča stranka vložila direktno revizijo. V njej navaja, da res razpolaga z notarskim zapisom s klavzulo o neposredni izvršljivosti, da pa se je sodišče že večkrat izreklo o tem, da neposredno izvršljiv notarski zapis ni sodna odločba in nima učinka pravnomočnosti (odločbe Vrhovnega sodišče RS II Ips 75/2006, II Ips 858/2006 in odločba Višjega sodišča v Mariboru I Ip 478/2009). Poudarja, da je negativni učinek pravnomočnosti v tem, da izdane odločbe ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z novo odločbo, tega pa notarski zapis ne zagotavlja. Tožeča stranka zato poudarja, da ni vseeno, ali razpolaga z enim ali drugim in je to tudi razlog da ima za vložitev tožbe pravni interes.

8. Sodišče je obe reviziji vročilo toženi stranki, ki nanju ni odgovorila.

9. Revizija je glede odločitve o zavrnitvi pritožbe zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka po pogodbi o leasingu utemeljena, revizija glede zavrnitve pritožbe zoper zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevek po prodajni pogodbi, pa ni utemeljena.

O zahtevku po pogodbi o leasingu

10. Tožeča stranka ima prav, ko navaja, da je iz navedb pod 2. točko tožbe, kjer tožeča stranka najprej povzema pogoje iz pogodbe za odstop pogodbe in nato navaja, da tožena stranka obrokov ni plačala, razvidno, da zatrjuje odstop od pogodbe, to pa predvsem izhaja tudi iz priloženega dopisa z dne 11.11.2002 (A12). Pomembno je tudi, da sta navedbe tožeče stranke tako razumeli tožena stranka in sodišče prve stopnje, kar izhaja iz navedb v odgovoru na tožbo in iz obrazložitve zavrnitve zahtevka po tej pogodbi v sodbi sodišča prve stopnje. Po oceni revizijskega sodišča je tako ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je od pogodbe odstopila, v nasprotju z listinami v spisu, zaradi česar je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaradi tega tudi ni odgovorilo na pomembne pritožbene ugovore v zvezi s pravilnostjo odstopa od pogodbe in začetka teka zastaralnega roka.

11. Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji v tem delu ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje delno razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču druge stopnje.

O zahtevku po prodajni pogodbi

12. Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka, torej mora biti podan, da je pravda dopustna. Res je, da se pri dajatveni tožbi pravni interes predpostavlja, vendar to nikakor ne pomeni, da je podan vselej, ko ga tožeča stranka zatrjuje. Po 4. členu Zakona o notariatu je notarski zapis, v katerem je določena obveznost nekaj dati, storiti, opustiti ali trpeti, glede katere je dovoljena poravnava, izvršilni naslov, če zavezanec soglasje za njegovo neposredno izvršljivost izjavi v istem ali posebnem notarskem zapisu in če je terjatev zapadla. V takšnem primeru upnik lahko po 17. členu ZIZ neposredno predlaga izvršbo.

13. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 75/2006, na katero se sklicuje tožeča stranka v reviziji, zavzelo stališče, da terjatve, ugotovljene z neposrednim izvršljivim notarskim zapisom, zastarajo v desetletnem zastaralnem roku. V obrazložitvi pa je navedlo, da se terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, upoštevajoč njegovo pravno naravo, razlikujejo od terjatev, ki zastarajo v splošnem zastaralnem roku. Navedlo je, da dolžnik zaradi svojega pristanka na neposredno izvršljivost ni v pravni negotovosti, upnik pa lahko neposredno vloži predlog za izvršbo. Poudarilo je, da sicer drži, da notarski zapis kljub učinku neposredne izvršljivosti ni odločba, saj nima učinka pravnomočnosti, niti ni poravnava pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da pa uporabo zakonske analogije s prvim odstavkom 379. člena ZOR vendarle narekujejo pomembne stične točke neposredno izvršljivega notarskega zapisa in poravnave. Vrhovno sodišče je navedlo, da kot pri poravnavi, tudi v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa ne more biti dvoma o obstoju terjatve in vprašanje iztožljivosti ne more biti več aktualno.

14. V zadevi II Ips 858/2006, na katero se prav tako sklicuje tožeča stranka v reviziji, pa je Vrhovno sodišče izrecno poudarilo, da se zadeva II Ips 858/2006 od zadeve II Ips 75/2006 razlikuje le v dejstvu, da je v zadevi II Ips 75/2006 šlo za izvršilni postopek, v zadevi II Ips 858/2006 pa za pravdni postopek. Obrazložilo je, da gre to pripisati okoliščini, da toženec v pogodbah, sklenjenih v obliki notarskih zapisov, ni nastopal kot pogodbena stranka. V zadevi II Ips 858/2006 je bila podlaga za toženčevo obveznost v posebej sklenjeni poroštveni izjavi.

15. Za obravnavano zadevo je pomembno, da ne gre za takšen primer, kot v zadevi II Ips 858/2006, saj je toženec neposredni pravni naslednik izbrisane družbe, ki je bila podpisnica notarskega zapisa, zato ni nikakršnih ovir, da tožeča stranka ne bi mogla predlagati izvršbe neposredno na podlagi tega izvršljivega notarskega zapisa. Tako ne more biti dvoma o obstoju terjatve tožeče stranke zoper toženca in je pravilen sklep, da tožeča stranka za vložitev tožbe glede obveznosti po prodajni pogodbi nima pravnega interesa.(1) Vrhovno sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP direktno revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Tudi V. Rijavec v komentarju ZPP navaja, da je notarski zapis po 431. členu ZPP verodostojna listina le takrat, kadar nima lastnosti izvršljivosti. Glej v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga GV in UL. RS, Ljubljana 2009, stran 687.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 206/2021
• VSRS Sklep III DoR 139/2023
• VSL Sodba I Cpg 662/2018