<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS sklep VIII Ips 121/2014


pomembnejša odločba

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2014:VIII.IPS.121.2014
Evidenčna številka:VS3006226
Datum odločbe:29.09.2014
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 743/2013
Senat:Miran Blaha (preds.), dr. Aleksej Cvetko (poroč.), mag. Marijan Debelak, Marjana Lubinič, mag. Ivan Robnik
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - odškodninska odgovornost delodajalca - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - sklepčnost tožbe - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - dopuščena revizija

Jedro

Posebnost zamudne sodbe je v tem, da

sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj ta sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek.

Sodišče v takem primeru s sklicevanjem na 34. člen ZDSS-1 dejstev ne more ugotavljati samo, mimo in v nasprotju s tožnikovimi navedbami.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek. Sledilo je tožnikovim neprerekanim trditvam o obstoju delovnega razmerja za določen čas do 3. 12. 2010, da je bila nato 4. 12. 2010 med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas in da je tožena stranka istega dne od tožnika zahtevala, da podpiše vnaprej pripravljen sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki ga tožnik ni podpisal, zaradi česar ga je tožena stranka odjavila iz obveznih zavarovanj in na tak način prekinila delovno razmerje. Tožnika je s sklepom pozvalo na dopolnitev tožbe, ker naj tožnik v tožbi ne bi navedel dejstev in predlagal dokazov o vložitvi sodnega varstva zoper nezakonito prenehanje delovnega razmerja, ki naj bi bil predpogoj za uveljavljanje njegovega odškodninskega zahtevka. Po dopolnitvi tožbenih navedb je sodišče ugotovilo, da je tožnik tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas vložil prepozno, zaradi česar je bila zavržena. Menilo je, da nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja kot elementa odškodninske odgovornosti tožene stranke ni mogoče uveljavljati, če tožnik v sodnem postopku glede ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uspel.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče republike Slovenije je s sklepom VIII DoR 80/2013 z dne 18. februarja 2014 ugodilo predlogu za dopustitev revizije tožnika in revizijo dopustilo glede pravnega vprašanja, ali lahko sodišče samo ugotavlja dejstva mimo tožbenih navedb tožnika in na tako ugotovljena dejstva opre izdajo zavrnilne zamudne sodbe. Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da naj bi sodišče prve stopnje dejstvo, da je tožnik tožbo zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja vložil prepozno, zaradi česar je bila zavržena, ugotovilo v celoti mimo tožbenih trditev in dokaznih predlogov tožnika, saj tega tožnik ni zatrjeval, niti to ne izhaja iz predloženih dokaznih listin ali splošno znanih dejstev.

Ker tožena stranka na tožbo in na dopolnitev tožbe ni odgovorila naj bi se vsa dejstva, ki jih zatrjuje tožnik štela za priznana, ne da bi jih bilo treba posebej dokazovati v skladu z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Sodišče naj bi

ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP in v nasprotju s prvim odstavkom 318. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 214. člena ZPP. Posebnost zamudne sodbe naj bi bila v tem, da sodišče ne preizkuša resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih, saj naj bi veljala neizpodbojna domneva, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava resničnost vseh

dejanskih navedb tožnika. Sodišče naj ne bi smelo po uradni dolžnosti skrbeti za interese tožene stranke in po uradni dolžnosti izvajati dokazov o trditvah tožnika v korist tožene stranke. Sodišče naj glede na določbo prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 ne bi smelo samo izvajati dokazov, saj naj bi bila navedena določba namenjena izvajanju dokazov po uradni dolžnosti samo v primeru, če sodišče ne more ugotoviti pomembnih dejstev, po tem, ko so izvedeni dokazi, ki so jih predlagale stranke, ne pa tudi v primeru pasivnosti tožene stranke. Opozarja na odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, pri čemer se sklicuje na sodbo in sklep II Ips 648/2009 z dne 11. 11. 2009, sodbo in sklep II Ips 335/2011 z dne 24. 5. 2012 ter sodbo III Ips 108/2009 z dne 25. 9. 2012. Podana naj bi bila tudi bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi bila sodba sodišča druge stopnje neobrazložena.

4. R

evizija je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Zamudna sodba

Kadar tožena stranka v predpisanem roku ne odgovori na tožbo, sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni naslednji pogoji: (1) da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; (2) da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; (3) da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (sklepčnost); (4) da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena ZPP). Na podlagi ZPP je institut zamudne sodbe izraz afirmativne litiskontestacije, ki temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da toženec priznava tožbene trditve. Procesno ravnotežje zahteva, da tudi toženec pokaže aktivnost, ki je odsev tožnikove aktivnosti. Če brez tožbe ni zahteve za pravno varstvo zoper toženca, tudi ne more biti zahteve za pravno varstvo zoper tožnika (1).

Razpravno in preiskovalno načelo

6. Na podlagi 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (razpravno načelo); sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (preiskovalno načelo). V nasprotju s čistim razpravnim načelom , ki glede izvajanja dokazov velja na podlagi določb ZPP, pa ZDSS-1 odstopa od ureditve ZPP in na področju dokazovanja delno uvaja preiskovalno načelo. Na podlagi določbe prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 lahko namreč sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če

po izvedbi vseh dokazov

, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev.

7. Postavlja se vprašanje, kakšne posledice ima odstop od čistega razpravnega načela na podlagi 34. člena ZDSS-1 za institut zamudne sodbe, ki ga ZDSS-1 posebej ne ureja, zaradi česar se na podlagi 19. člena ZDSS-1 glede zamudne sodbe uporabljajo pravila 318. člena ZPP. Z drugimi besedami, ali ima delovno sodišče v 34. členu ZDSS-1 podlago za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti, kadar izda zamudno sodbo.

8. Glede na to, da se pri zamudni sodbi zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da toženec priznava vse tožbene navedbe tožeče stranke, sodišče dokazov sploh ne izvaja. Posebnost zamudne sodbe je ravno v tem, da sodišče resničnosti

trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj ta sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek (2). Neizpodbojnost te domneve je razvidna iz določbe drugega odstavka 338. člena ZPP, ki določa, da

se zamudna sodba ne more

izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, če ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Glede na to, da se upoštevajo samo dejstva, ki jih navede tožnik v tožbi, se štejejo ta za nesporna (3). Delovno sodišče zato pri zamudni sodbi ne more uporabiti določbe 34. člena ZDSS-1, ki ureja

izvajanje

dokazov po uradni dolžnosti. Izvajanja dokazov sploh ni, saj se priznana dejstva ne dokazujejo (glej 214. člen ZPP). V zamudnem postopku se sodišče ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb, pač pa le presoja, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja in ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom. Sodišče ne izvaja dokazov, ampak samo preverja, ali navedbe o dejstvih ne nasprotujejo priloženim dokazom. Zaključki do katerih pride po tej presoji niso dokazni, vsaj ne tako, da bi se z njimi ovrglo ali dokazalo določeno dejstvo, ampak so le podlaga za (ne)izdajo zamudne sodbe (4). Če tožnik ne predloži dokazov, na katere se sklicuje, to ni ovira za izdajo zamudne sodbe. V položaju zamudne sodbe tožnik dokaznega bremena glede materialnopravno pomembnih dejstev ne nosi, zaradi domneve, da tožena stranka priznava dejstvene trditve.

Procesne kršitve v konkretnem primeru

9.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi ugotovilo, da je tožnik tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas vložil 17. 2. 2011, ki jo je sodišče kot prepozno zavrglo s sklepom z dne 19. 4. 2011, to odločitev pa je potrdilo tudi sodišče druge stopnje dne 25. 8. 2011, s čimer je odločitev postala pravnomočna. Ker je menilo, da nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja kot elementa odškodninske odgovornosti tožene stranke ni mogoče uveljavljati, če tožnik v sodnem postopku glede zakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni uspel, je tožnikov zahtevek zavrnilo.

10. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi in dopolnitvi tožbe ni navajal zgoraj navedenih dejstev, na katera je sodišče oprlo svojo odločitev. V dopolnitvi tožbe je navajal ravno nasprotno in sicer, da je tožnik „pravočasno v zakonskem roku... uveljavljal ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja v letu 2011 pred delovnim sodiščem“ in da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, „kar je s svojim stališčem potrdilo tudi delovno sodišče v pravnomočni sodbi v okviru uveljavljenega sodnega varstva tožnika.“

11. Dejstva, v zvezi z zavrženjem tožnikovega zahtevka glede zakonitosti prenehanja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje ugotavljalo samo, mimo in v nasprotju s tožnikovimi navedbami. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj svoje odločitve ni oprlo na dejstva, navedena v tožbi oziroma dopolnitvi tožbe, ampak na dejstva, ki jih je ugotovilo samo po uradni dolžnosti brez pravne podlage. Pri tem se sodišče ne more sklicevati na določbo 34. člena ZDSS-1 saj dokazovanja v zamudnem postopku ni - ne po uradni dolžnosti ne kako drugače. Pri tem ni šlo za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati v skladu s 3. členom ZPP niti niso bila dejstva, ki jih je navedel tožnik v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali v nasprotju s splošno znanimi dejstvi. Splošno znana so le tista dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe, kamor odločitev sodišča v tožnikovem predhodnem sporu ne sodi. To kršitev je ponovilo tudi sodišče druge stopnje, ko je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odločiti na podlagi dejstev, ki jih je navedel tožnik in ne na podlagi dejstev, ki jih je po uradni dolžnosti ugotovilo samo. Revizijsko sodišče se v presojo pravilnosti

uporabljenega materialnega prava ni spuščalo, saj revizija iz tega razloga ni bila dopuščena, revizijsko sodišče pa lahko presoja izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

13. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1):

Povzeto po Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, GV Založba, 2005, J. Zobec, komentar 318. člena, str. 90.

Op. št. (2): Sodba VS RS II Ips 50/2010 z dne 14. julija 2011

Op. št. (3): Sodba VS RS II Ips 840/2007 z dne 6. decembra 2007

Op. št. (4): Povzeto po Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, GV Založba, 2005, J. Zobec, komentar 318. člena, str. 121.


Zveza:

ZPP člen 7, 214, 318, 339, 339/2, 339/2-7, 379, 379/1. ZDSS-1 člen 34.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc0MDAw