VSRS sodba III Ips 101/2013

Jedro

Prilivi na transakcijskem računu tvorijo dobroimetje, ki ima značilnosti bančnega denarnega depozita, ta pa ima značilnost nepristne hrambe. Deponent (imetnik bančnega računa) ima denarno terjatev, s katero od banke zahteva izplačilo enake količine denarja. Zato je dobroimetje na transakcijskem računu stanje (višine) denarne terjatve imetnika transakcijskega računa do banke na podlagi bančnega denarnega depozita v dobro imetnikovega transakcijskega računa.

Zastavna pravica se lahko ustanovi tudi za zavarovanje bodočih terjatev, vendar taka anticipirana ustanovitev zastavne pravice učinkuje le, če zastavitelj naknadno pridobi razpolagalno sposobnost glede zastavljenih terjatev. Toženka je z začetkom stečajnega postopka izgubila razpolagalno sposobnost na prilivih, ki so po začetku stečajnega postopka prispeli na njen transakcijski račun.

Tožbeni zahtevek ne dosega standarda konkretiziranosti, saj iz njega ne izhaja, katere terjatve so nastale do začetka stečajnega postopka nad toženko in predstavljajo predmet zavarovanja, torej tisto ločeno premoženje, iz katerega se lahko zastavni upnik prednostno poplača. Sodišče sme naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev, če je ta zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP), iz tožbenega zahtevka pa ni mogoče razbrati, katere so te terjatve. Da bi zadostile standardu konkretiziranosti, bi morale biti terjatve v tožbenem zahtevku konkretno opredeljene (z zneski, dolžniki, datumom zapadlosti itd.).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvi alineji I. točke izreka spremeni tako, da se pritožba delno zavrne in sodba sodišča prve stopnje v prvi alineji II. točke izreka delno potrdi tako, da se glasi:

„II. Tožena stranka mora iz vrednosti vseh prilivov v višini terjatev iz kreditne pogodbe štev. 46113/51, prispelih do dne 9. 8. 2011 na TRR tožene stranke odprt pri tožeči stranki št. ... do končnega poplačila kredita, prednostno plačati terjatev v skupnem znesku 337.179,37 EUR, pred plačilom drugih terjatev iz tega premoženja.“

V ostalem delu se revizija zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške vsega postopka.

Obrazložitev

1. V stečajnem postopku nad toženko je tožnica prijavila denarno terjatev v znesku 337.352,08 EUR, ki je bila v celoti priznana ter ločitveno pravico, s katero je bila zavarovana denarna terjatev v znesku 337.179,37 EUR, ki pa je bila v celoti prerekana. Po odločitvi iz sklepa o preizkusu terjatev opr. št. St 1670/2011 z dne 27. 2. 2012, ki je bil objavljen istega dne, in končnem seznamu preizkušenih terjatev je bila tožnica za uveljavitev ločitvene pravice napotena na pravdo.

2. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo v delu, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev obstoja terjatve. Ugodilo je tožbenemu zahtevku, s katerim je od sodišča zahtevala, da razsodi, da ji je toženka dolžna prednostno plačati terjatev v skupnem znesku 337.179,37 EUR iz vrednosti vseh prilivov, ki bodo prišli na katerikoli tekoči račun toženke in iz vrednosti odstopljenih terjatev toženke tožnici, ki jih ima toženka do svojih dolžnikov. Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, s katerim je tožnica zahtevala prednostno plačilo terjatve iz vrednosti zalog blaga in gotovih izdelkov. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Presodilo je, da zastavna pravica na denarnih prilivih predstavlja zastavno pravico na terjatvi v skladu s 178. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Glede odstopljenih terjatev, ki jih ima toženka do svojih dolžnikov, pa je presodilo, da obvestilo dolžnikom odstopljenih terjatev ni potrebno, saj je diskretnost bistvena lastnost fiduciarne cesije, prav tako pa so terjatve določljive, saj so individualno določene v pogodbi o odstopu terjatev v zavarovanje in pripadajočem notarskem zapisu.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v tistem delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje ugodilo. Tožnici je naložilo plačilo vseh stroškov postopka. Edina podlaga za ugoditev pritožbi in zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, v katerem tožnica zahteva izpolnitev ločitvene pravice na denarnih prilivih, je bilo (edino) pritožbeno navajanje toženke, da zastavna pravica sploh ni nastala, ker dolžnik (družba G.) o zastavi ni bil obveščen. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da naj bi sodišče prve stopnje napačno štelo, da je po Pogodbi o zastavi deviznih prilivov tožnica hkrati dolžnica in zastavna upnica. Glede odstopljenih bodočih terjatev pa je presodilo, da tožbeni zahtevek ne dosega standarda konkretiziranosti.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje v celoti razveljavi in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano pred sodiščem druge stopnje (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija je delno utemeljena.

Odločitev o zahtevku za uveljavitev ločitvene pravice na zastavljenih terjatvah.

8. Prilivi na transakcijskem računu tvorijo dobroimetje, ki ima značilnosti bančnega denarnega depozita, ta pa ima značilnost nepristne hrambe. Deponent (imetnik bančnega računa) ima denarno terjatev, s katero od banke zahteva izplačilo enake količine denarja. Zato je dobroimetje na transakcijskem računu, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve sodbe in kakršno je tudi stališče teorije(1), stanje (višine) denarne terjatve imetnika transakcijskega računa do banke na podlagi bančnega denarnega depozita v dobro imetnikovega transakcijskega računa. Iz zastavne pogodbe o zastavi deviznih prilivov št. 3/2006 in k njej sklenjenih dodatkov izhaja, da je toženka za zavarovanje svojega dolga po pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 46113/51 tožnici zastavila vse svoje prilive na njenih računih pri tožnici ali drugih bankah. Pravilna je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da v primeru zastave terjatev do banke, ki jih ima dolžnik v obliki denarnih sredstev na transakcijskem računu, banka (v konkretnem primeru tožnica) nastopa hkrati kot zastavni upnik in dolžnik zastavljene terjatve(2). Za ustanovitev zastavne pravice na neki stvari (tudi terjatvi) se zahteva poleg veljavnega pravnega naslova (v konkretnem primeru Zastavna pogodba o zastavi deviznih prilivov št. 3/2006) tudi obvestitev dolžnika in razpolagalna sposobnost zastavitelja(3). Tožnica (banka, ki nastopa v vlogi zastavne upnice in dolžnice) je bila o ustanovitvi navedene zastavne pravice nedvomno obveščena, saj je zastavno pogodbo sama podpisala. Vendar pa iz navedb strank ne izhaja, da bi bila o ustanovitvi zastavne pogodbe na prilivih toženke obveščena katerakoli druga banka, pri kateri ima toženka odprt račun, zato zastavna pravica na teh prilivih ni nastala. Zastavna pravica se lahko ustanovi tudi za zavarovanje bodočih terjatev, vendar taka anticipirana ustanovitev zastavne pravice učinkuje le, če zastavitelj naknadno pridobi razpolagalno sposobnost glede zastavljenih terjatev. Toženka je z začetkom stečajnega postopka izgubila razpolagalno sposobnost na prilivih, ki so po začetku stečajnega postopka prispeli na njen transakcijski račun. Morebitni prilivi v dobro toženkinega računa, ki so prispeli na dan začetka stečajnega postopka ali pozneje, spadajo v splošno stečajno maso, namenjeno poplačilu nezavarovanih terjatev(4). Iz vsega navedenega izhaja, da tožničina ločitvena pravica do plačila terjatve, zavarovane z zastavno pravico, zajema vse prilive, ki so prispeli na transakcijske račune toženke, odprte pri tožnici, do konca zadnjega dne pred začetkom stečajnega postopka nad toženko.

9. Tudi v primerjalnem pravu je zastavna pravica na denarnih prilivih modaliteta zastavne pravice na terjatvi in predstavlja uveljavljeno obliko zavarovanja kreditnega tveganja (zlasti bank). Komentar 1279. člena nemškega civilnega zakonika (Bürgerliches Gesetzbuch, 72. izdaja, Palandt, C. H. Beck, München, 2013, str. 1672), ki ureja zastavno pravico na terjatvi, razloži, da se zastavna pravica na terjatvi lahko ustanovi za terjatve vseh vrst, razen izrecno navedenih, med katerimi pa ni omenjena zastavna pravica na denarju oz. dobroimetju. Profesor prava na Univerzi v Mannheimu dr. Georg Bitter v predavanju o pravu kreditnih zavarovanj (Kreditsicherungsrecht(5)) pove, da Splošni pogoji poslovanja bank (Allgemeine Geschäftsbedingungen, v nadaljevanju AGB) že od začetka 20. stoletja vsebujejo klavzulo o zastavni pravici v korist banke in v nadaljevanju opiše vsebino 14. člena AGB, ki v prvem odstavku (enako v različici AGB z dne 15. 7. 2014) določa, da banka pridobi zastavno pravico tudi na zahtevkih stranke, ki bi jih ta imela do banke iz naslova bančnega poslovanja – tako sedanjega, kot bodočega, pri čemer izrecno izpostavi, da se ta pravica banke nanaša tudi na dobroimetje na bančnem računu (Kontoguthaben). Italijanski civilni zakonik (Codice Civile) v 1834. členu ureja bančni denarni depozit, po katerem banka pridobi posest na bančnem denarnem depozitu (primerjaj z določbo o nepristni hrambi iz 739. člena Obligacijskega zakonika v povezavi z določbo o transakcijskem računu iz prvega odstavka 13. člena Zakona o plačilnih storitvah in sistemih), v 1830. členu pa predvideva možnost zasega ali zastave dobroimetja na bančnem računu (sequestro o pignoramento del saldo). Možnost zastave sredstev na bančnem računu predvidevajo npr. tudi Splošni pogoji poslovanja Bank of America v drugem odstavku 8. člena(6). Zastavna pravica na bančnem računu (nantissement de compte bancaire) pa je neposredno predvidena tudi v 2360. členu francoskega Code Civil.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je sodišče druge stopnje materialno pravo zmotno uporabilo. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo v delu, v katerem je priznalo ločitveno pravico tudi na tistih prilivih, ki so prispeli na transakcijski račun toženke po začetku stečajnega postopka nad toženko in na toženkine transakcijske račune odprte pri drugih bankah. Zato je delno ugodilo reviziji in spremenilo odločbi sodišč druge in prve stopnje tako, da je delno ugodilo tožbenemu zahtevku (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Odločitev o zahtevku za uveljavitev ločitvene pravice na odstopljenih terjatvah.

11. Tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki naj bi jo sodišče storilo z upoštevanjem toženkinih pritožbenih novot glede neobveščanja dolžnikov odstopljenih terjatev. Toženka je v pritožbi sicer res navajala, da tožnica ni zatrjevala, da je toženka obvestila njene dolžnike po 3. odstavku 2. člena Pogodbe o zastavi prilivov št. 3/2006, vendar pa to za odločitev v zadevi ni pomembno. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bistvena lastnost cesije njena diskretnost, saj je pogodba o odstopu terjatev veljavno sklenjena tudi, če dolžnik odstopljene terjatve o odstopu terjatve ni obveščen. Vrhovno sodišče je glede zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka presodilo, da kršitev, tudi, če bi bila podana, ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

12. Tožnica navaja, da so podani tudi pogoji za nastanek ločitvene pravice na odstopljenih terjatvah na podlagi 209. v zvezi z 206. členom SPZ, ki določa, da v primeru plačilne nesposobnosti cedenta nastane ločitvena pravica samo, če je sporazum o odstopu terjatev v zavarovanje sklenjen v obliki notarskega zapisa, temu pogoju pa je zadostila. Nadalje je še prepričana, da je v tožbenem zahtevku zadostila kriteriju določljivosti terjatev. Toženka je tožnici s pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje št. 15/2006, sklenjeno v obliki notarskega zapisa SV 971/06, odstopila vse „...terjatve, ki jih ima in jih bo v času terjatvenega razmerja imel{a} (odstopnik – toženka) do svojih dolžnikov...“, ki so bili našteti v točkah 1. do 75. z njihovimi firmami, nekateri tudi z ID številkami, le pri prvem dolžniku pa je bilo navedeno tudi pravno razmerje, iz katerega izvira odstopnikova terjatev. Pogodbeno določilo, da bo cedent (toženka) dvakrat mesečno pošiljal cesionarju (tožnici) seznam odstopljenih terjatev, nakazuje na to, da sta stranki nameravali skleniti „plaščno cesijo“, po kateri bi cesionar iz spiska izbral tiste terjatve, ki naj služijo za zavarovanje. Pri plaščni cesiji se cedent zaveže prenesti na cesionarja terjatve, ko bodo nastale (to stori tako, da mu pošlje seznam terjatev in s tem te terjatve preidejo na cesionarja). Glede na to gre pri plaščni cesiji zmeraj za prenos obstoječih terjatev. Za pravne učinke plaščne cesije je zato vselej dodatni pogoj prenosni akt – predložitev seznama terjatev ali faktur, s čimer se odstopljene terjatve končno specificirajo – česar pa ni pri vnaprejšnji cesiji bodočih terjatev (globalna cesija)(7). Značilnost globalne cesije je odstop vseh (sedanjih in bodočih) terjatev. Terjatve, ki obstajajo v času sklepanja pogodbe o odstopu terjatev, morajo biti določene že takrat, za bodoče terjatve (terjatve, ki v času sklenitve razpolagalnega pravnega posla-cesije še ne obstajajo) pa je dovolj, da so določene ob njihovem nastanku. S tem je kriterij določenosti bodoče terjatve znižan na kriterij določljivosti. Zadošča torej, da je mogoče vsaj pozneje ugotoviti vsebino predmeta izpolnitve(8). Posledično vnaprejšnja cesija nima takojšnjih učinkov. Ti nastanejo šele z nastankom terjatve in s tem trenutkom terjatev tudi (posredno – kar je pomembno v primeru cedentovega stečaja) preide na cesionarja(9).

13. Kljub temu, da je bila pogodba o odstopu terjatev veljavno sklenjena in za primer cedentovega stečaja v skladu z določbo 206. člena SPZ tudi notarsko zapisana, pa je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek ne dosega standarda konkretiziranosti, saj iz njega ne izhaja, katere terjatve so nastale do začetka stečajnega postopka nad toženko in predstavljajo predmet zavarovanja, torej tisto ločeno premoženje, iz katerega se lahko zastavni upnik prednostno poplača. Sodišče sme naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev, če je ta zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP), iz tožbenega zahtevka pa ni mogoče razbrati, katere so te terjatve. Da bi zadostile standardu konkretiziranosti, bi morale biti terjatve v tožbenem zahtevku konkretno opredeljene (z zneski, dolžniki, datumom zapadlosti itd.)(10).

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je sodišče druge stopnje pravilno zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev ločitvene pravice na odstopljenih terjatvah, pri tem pa niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, zato je revizijo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Ker je Vrhovno sodišče spremenilo izpodbijano odločbo sodišča druge stopnje, je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Po spremembi izpodbijane odločbe sodišča druge stopnje je tožnica v pravdi deloma zmagala. Vrhovno sodišče je glede na doseženi uspeh zato odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške vsega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Plavšak Nina v Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1281.

Op. št. (2): Mojca Leitinger Okršlar in Mitja Širaj, Zastava terjatev na transakcijskem računu v teoriji in praksi, Pravna praksa, št. 35, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 11.

Op. št. (3): Glej M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 768, 769.

Op. št. (4): Tako tudi sodna praksa višjih sodišč, npr. v zadevah II Ip 5711/2011 z dne 18. 4. 2012 in I Ip 1421/2011, v katerih se sodišče sklicuje na članek avtorice dr. Nine Plavšak z naslovom Spremembe ureditve postopkov zaradi insolventnosti, objavljen v reviji Podjetje in delo, let. 2010, št. 7, str. 1231.

Op. št. (5): Dostopno na http://www.bankrecht.uni-mannheim.de/ionas/Jura/bitter/veranstaltungen/kreditsic herungsrecht/.

Op. št. (6): Dostopno na https://prepaid.bankofamerica.com/CashPay/PRC384/CP384-T03-003/docs/terms.htm.

Op. št. (7): Vrenčur R., Moderne oblike zavarovanja plačil, Ljubljana, 2005, str. 157.

Op. št. (8): Prav tam.

Op. št. (9): Juhart M., Cesija: pogodbeni odstop terjatve, GV, Ljubljana, 1996, str. 64.

Op. št. (10): Sodba VS RS III Ips 22/2000 z dne 26. 6. 2001.

Datum zadnje spremembe:

08.03.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 365/2017
• VSL Sklep Cst 76/2019
• VSRS Sodba III Ips 12/2020-3