VSRS sklep II DoR 147/2014

Jedro

Revizija je bila dopuščena:

- v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve o obstoju odgovornosti družbenika za obveznosti gospodarske družbe;

- glede pravnega vprašanja (ne)pravilnosti oblikovanja konkretnega tožbenega zahtevka.

Izrek

Revizija se dopusti:

- v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve o obstoju odgovornosti drugega toženca za obveznosti gospodarske družbe (prve toženke);

- glede pravnega vprašanja (ne)pravilnosti oblikovanja konkretnega tožbenega zahtevka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo:

- da sta toženca dolžna zaradi znižane kupnine stanovanj na C. ulici v A. izplačati:

• prvemu tožniku in drugi tožnici po pogodbi št. 5/08, stanovanje št. 2, ident. št. 2.E, v prvem nadstropju oziroma tretji etaži, v skupni izmeri 45,05 m², za oba znesek 13.875,54 EUR;

• tretji tožnici po pogodbi št. 2/08, stanovanje št. 4, ident. št. 4.E, v prvem nadstropju oziroma tretji etaži, v skupni izmeri 52,20 m², znesek 16.077,60 EUR;

• četrtemu tožniku po pogodbi št. 1/08, stanovanje št. 1, ident. št. 1.E, v pritličju, v skupni izmeri 100,50 m², znesek 30.954,00 EUR;

• petemu tožniku in šesti tožnici po pogodbi št. 4/08, stanovanje št. 3, ident. št. 3.E, v prvem nadstropju oziroma tretji etaži, v skupni izmeri 55,90 m², za oba znesek 17.217,20 EUR;

vse na fiduciarni račun pooblaščenca tožnikov odvetnika mag. B. B., odprt pri Novi KBM (I. točka izreka);

- da se v presežku (do zahtevanih 138.600,00 EUR) tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka);

- da sta toženca dolžna tožnikom povrniti stroške postopka v znesku 3.378,56 EUR (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi drugega toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvi alineji I. točke izreka glede njega tako spremenilo, da se znesek 13.875,54 EUR zniža na 13.875,40 EUR ter se tožbeni zahtevek za razliko 0,14 EUR zoper njega zavrne; pritožbo drugega toženca je v ostalem zavrnilo in izpodbijano sodbo v I. in III. točki izreka glede njega v nespremenjenem delu potrdilo; pritožbo prve toženke je zavrglo.

3. Zoper to sodbo je drugi toženec na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložil predlog za dopustitev revizije, in sicer glede vprašanj: (1) ali lahko pomeni prenos zemljišča, na katerem je družba zgradila večstanovanjski objekt, na družbo in prodaja stanovanj po družbi zlorabo družbe zaradi oškodovanja upnikov v smislu druge alineje prvega odstavka 8. člena Zakona o gospodarskih družbah(1); (2) ali lahko pomeni prenos zemljišča z gradbenim in uporabnim dovoljenjem, na katerem je družba zgradila večstanovanjski objekt, na družbo in prodaja stanovanj po družbi nezakonito ravnanje s premoženjem družbe kot pravne osebe (kot s svojim lastnim premoženjem) v smislu tretje alineje prvega odstavka 8. člena ZGD-1; (3) kakšen mora biti tožbeni zahtevek, da ustreza zahtevi po določenosti, oziroma ali je dopustno, da več tožnikov postavi zahtevek tako, da zahtevajo skupen znesek, ki naj se med njih razdeli po določenem ključu (v skladu s kvadraturo stanovanj), sodišče pa nato višino zahtevka za vsakega od tožnikov samo izračuna in dosodi; (4) kakšen mora biti tožbeni zahtevek pri zahtevi za znižanje kupnine – ali je dovolj le dajatveni zahtevek ali pa je treba postaviti tudi oblikovalni zahtevek; (5) ali povzroči izgradnja stavbe z več deli v etažni lastnini (ob obstoju gradbenega in uporabnega dovoljenja za gradnjo enostanovanjske stavbe) pravno napako stanovanj v stavbi. V zvezi z določbo druge alineje prvega odstavka 8. člena ZGD-1 sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki bi izražala stališče o ravnanjih družbenikov, ki vodijo do spregleda pravne osebnosti, ni. V konkretnem primeru je družba financirala gradnjo objekta, zato je bila edino pravilna prodaja stanovanj po družbi. V nasprotnem primeru (če bi stanovanja prodajal družbenik kot fizična oseba) bi si drugi toženec prav s prodajo stanovanj, katerih gradnjo je financirala družba, prilastil premoženje družbe in šele takrat bi bil lahko podan temelj za spregled pravne osebnosti. Obstajata dve odločbi Vrhovnega sodišča RS (III Ips 12/2004 in II Ips 615/2001) v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 6. člena Zakona o gospodarskih družbah(2) (še iz časov pred spremembo), ki je v nasprotju s sedanjo drugo alinejo prvega odstavka 8. člena ZGD-1 ščitila le upnike družbenikov, zato ti nista uporabni. V obeh pa je šlo za primer, ko ni bilo izkazano oškodovanje upnikov družbenikov, oškodovanje upnikov družbe pa takrat ni bilo relevantno. Tretja odločba, ki bi lahko bila relevantna, II Ips 420/2008 pa povezuje drugo alinejo prvega odstavka 8. člena ZGD-1 s kršitvijo prepovedi konkurence iz 41. člena ZGD-1, torej se nanaša na popolnoma drugačen primer od konkretnega. Tudi ustaljene in enotne prakse višjih sodišč v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 8. člena ZGD-1 še ni. Treba je postaviti mejo, do kje je očitek zlorabe zaradi oblikovanja poslovnega razmerja z družbo utemeljen, od kje naprej pa gre za običajne poslovne transakcije. Široka razlaga druge alineje prvega odstavka 8. člena ZGD-1 lahko pomeni konec omejene odgovornosti v kapitalskih družbah. Pravilna je omejujoča razlaga, po kateri gre za zlorabo po drugi alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1 le, če konkretne okoliščine kažejo, da je bila družba v posamezen posel vključena izključno iz razloga izigravanja upnikov. Višje sodišče je poleg utemeljitve spregleda z drugo alinejo prvega odstavka 8. člena ZGD-1 navedlo, da je v resnici prišlo tudi do mešanja premoženja obeh tožencev, kar pomeni, da sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je odgovornost drugega toženca utemeljena s tretjo alinejo prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Iz sodbe pritožbenega sodišča ni razvidno, s katerim premoženjem družbe naj bi drugi toženec ravnal kot z lastnim premoženjem. Višje sodišče se niti ne sklicuje na argumentacijo sodišča prve stopnje, temveč na pritožbene navedbe odgovori le z omenjenim stavkom, kar ne pomeni odgovora na pritožbene navedbe (poseg v pravico iz 22. člena Ustave RS). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da naj bi drugi toženec mešanje premoženja zagrešil s tem, ko je gradbeno in uporabno dovoljenje pridobil kot fizična oseba kljub sklenjeni predpogodbi za prenos zemljišča, nadalje ker je kupcu (družbi) dovolil gradnjo pred sklenitvijo glavne pogodbe in ker ni podal predloga za spremembo gradbenega dovoljenja. S tem naj bi z bodočim premoženjem družbe še vedno ravnal, kot da bi šlo za njegovo lastno premoženje. Iz samega termina „bodoče premoženje družbe“ izhaja, da družba še ni bila lastnica tega premoženja, kar pomeni, da družbenik ni mogel v nasprotju z zakonom z njim ravnati kot z lastnim premoženjem, saj je šlo za njegovo premoženje – zemljišče. V odločbah Vrhovnega sodišča RS, ki se nanašata na tretjo alinejo prvega odstavka 8. člena ZGD-1 (II Ips 186/99 in II Ips 1186/2008), je šlo za drugačna vprašanja. Vprašanja, ali lahko investicija družbe v gradnjo objekta na parceli v lasti družbenika utemelji spregled pravne osebnosti po tretji alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1, se je Vrhovno sodišče RS dotaknilo v 14. točki obrazložitve sklepa II Ips 420/2008, v kateri je zanj vprašljivo dejstvo, da je družba investirala v objekt, katerega zemljiškoknjižni lastnik je ostal družbenik. Nasprotno je v konkretnem primeru po stališču pravnomočne sodbe sporno to, da je bilo zemljišče, v katerega je družba investirala, preneseno na družbo in je družba nato z nepremičnino razpolagala. Tožbeni zahtevek v obliki „skupne škode 138.600,00 EUR, ki naj se sorazmerno razdeli glede na kvadrature, kot izhajajo iz tožbenega zahtevka“, je bil nedoločen in bi ga moralo sodišče zavreči. Gre za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (odločbe II Ips 198/2002, VIII Ips 543/2008, II Ips 518/93, VIII Ips 348/2006, III Ips 23/2004, II Ips 494/2008). Poleg tega je Vrhovno sodišče RS že dopustilo revizijo glede vprašanja, kakšen je pravilen zahtevek za znižanje kupnine zaradi stvarnih napak (II DoR 373/2012), v zadevi II Ips 38/2012 pa je na podlagi dopuščene revizije (II DoR 353/2011) odločalo o istem vprašanju in zavzelo stališče, da je zahtevek za znižanje kupnine oblikovalen. Izpodbijana sodba je torej v neposrednem nasprotju z navedeno odločbo Vrhovnega sodišča RS, saj so tožniki v obravnavanem primeru postavili le dajatveni zahtevek. Sporna stavba ni zgrajena „na črno“; gre za stanje, ki ni v skladu z izdanimi dovoljenji. Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 563/2004 izreklo, da ima pomanjkanje uporabnega dovoljenja značilnost pravne napake le, če tega dovoljenja sploh ne bi bilo mogoče pridobiti. V konkretnem primeru je sprememba upravnih dovoljenj po mnenju izvedenca mogoča, kar pomeni, da je stališče sodišč nižjih stopenj, da je podana pravna napaka, v nasprotju z omenjenim stališčem Vrhovnega sodišča RS.

4. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnih vprašanj, opredeljenih v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami, v nadaljevanju ZGD-1.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 30/1993 s spremembami, v nadaljevanju ZGD.

Datum zadnje spremembe:

12.01.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 88/2015
• VSRS sklep II DoR 263/2014
• VSRS sodba II Ips 40/2015