VSRS sklep II DoR 263/2014

Jedro

Revizija se dopusti glede pravnih vprašanj:

1. Ali v primeru spregleda pravne osebnosti družbenik odgovarja za obveznost družbe tako, da je ta obveznost po svoji naravi taka (ostaja taka), kot je bila obveznost družbe, in torej, ali družbenik odgovarja v celoti za obveznost družbe;

2. Ali je sodba sodišča druge stopnje obremenjena s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Revizija se dopusti glede pravnih vprašanj:

1) Ali v primeru spregleda pravne osebnosti družbenik odgovarja za obveznost družbe tako, da je ta obveznost po svoji naravi taka (ostaja taka), kot je bila obveznost družbe, in torej, ali družbenik odgovarja v celoti za obveznost družbe?

2) Ali je sodba sodišča druge stopnje obremenjena s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP?

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom ugotovilo obstoj tožnikove terjatve na dan začetka postopka prisilne poravnave (16. 4. 2012) v višini 102.396,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 1997 do 2. 4. 2012 (I. točka izreka) in odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 55.293,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 1997 do 2. 4. 2012, v roku 4 let od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, St 756/2012 z dne 22. 11. 2012 (dne 11. 12. 2012), po preteku tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). V presežku glede ugotovitve obstoja terjatve za znesek še 1.126,68 EUR s pripadki in glede plačila še nadaljnjih 608,47 EUR s pripadki pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka). Zaključilo je, da je pooblaščenec toženkine pravne prednice (in sicer, gre za družbo G. d. d. - v nadaljevanju G. (1)) kot družbenice družbe S. d. d. (v nadaljevanju S.(2)) odpisal terjatve iz naslova vseh posojilnih pogodb med družbo S. in družbo G., kot neizterljive v višini 50.075,11 EUR (sklep o odpisu terjatev z dne 2. 4. 2002). Toženka zaradi navedenega odpisa ni zmogla več poravnati tožnikove terjatve, za katero je vedela iz pravde P 178/97, s čimer so izpolnjeni znaki spregleda pravne osebnosti (6. člen Zakona o gospodarskih družbah; Ur. l. RS, št. 30/93 - v nadaljevanju ZGD). Kljub stečaju S. namreč terjatev še vedno obstaja (Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 21. 6. 2013), saj terjatev zaradi stečaja glavnega dolžnika še ni prenehala. Tožnikova terjatev je bila pravnomočno prisojena z delno sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 178/97 z dne 13. 12. 2011 v znesku 102.396,12 EUR. V skladu s pogoji prisilne poravnave nad toženko je tožniku prisodilo znesek 55.902,31 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je v I. točki izreka toženkini pritožbi delno ugodilo in spremenilo znesek 55.193,84 EUR (vsebovan v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje) v znesek 27.040,55 EUR in znesek 608,47 EUR (vsebovan v III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje) spremenilo v znesek 28.861,67 EUR, v preostalem pa je toženkino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V IV. točki izreka je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka. Pritrdilo je zaključku sodišča prve stopnje glede obstoja razlogov za spregled pravne osebnosti po 4. alineji 8. člena Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD-1 (pravilno 6. člena ZGD) in glede obstoja terjatve v ugotovitvenem delu zahtevka. Je pa drugače odločilo glede dajatvenega dela zahtevka. Navedlo je, da bi sodišče prve stopnje glede višine prisojene terjatve moralo presojati, kolikšen obseg škode je tožnik uspel dokazati zaradi toženkinega ravnanja, ki ima vse znake spregleda pravne osebnosti. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za odpis terjatev v znesku 50.075,11 EUR (takratnih 12,000.000,00 SIT), tožnik v stečajnem postopku ne bi mogel uspeti z večjim zneskom, kakor bi znašalo tisto premoženje, katerega je direktor obeh podjetij dejansko tudi odpisal. Zato toženka ne more biti v celoti odgovorna za tožnikovo terjatev, saj tudi, če do odpisa terjatev ne bi prišlo, tožnica v eventualnem stečajnem postopku ne bi prišla do večjega zneska kot je 50.075,11 EUR. Višina škoda je torej odvisna od uspeha v zvezi z uveljavljanjem terjatev do družbe S.

3. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik. Predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo, ker gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje obsega odgovornosti družbenikov v primeru uporabe instituta spregleda pravne osebnosti po 4. alineji 8. člena ZGD-1. Postavlja vprašanje, ali v primeru spregleda pravne osebnosti družbenik odgovarja za obveznost družbe tako, da je ta obveznost po svoji naravi taka (ostaja taka), kot je bila obveznost družbe, in torej, ali družbenik odgovarja v celoti za obveznost družbe. Navaja, da bi moralo pritožbeno sodišče odločiti, da je toženka v obravnavani zadevi tožniku na podlagi spregleda pravne osebnosti dolžna plačati tožniku njegovo celotno terjatev do družbe S., ki je bila ugotovljena, upoštevaje zgolj pogoje potrjene prisilne poravnave, ne pa da je pritožbeno sodišče odločilo, da je višina škode odvisna od uspeha v zvezi z uveljavljanjem terjatve do družbe S. V zvezi s tem uveljavlja tudi odstop od sodne prakse in se sklicuje na sodbo II Ips 265/2013 z dne 3. 4. 2014 in Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 21. 6. 2013. Dodaja, da pri njegovi terjatve ne gre za škodo in za morebitno odškodninsko terjatev, ampak tožnik uveljavlja pravnomočno prisojeno terjatev, v katero pritožbeno sodišče ne bi smelo posegati. Tudi po šestem odstavku 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) pri odgovornosti aktivnih družbenikih ni omejitev za izpolnitev obveznosti, kot so v izpodbijani sodbi. Zmoten je tudi zaključek, da je tožnikov zahtevek utemeljen toliko, kolikor bi se lahko tožnik poplačal v primeru stečaja, ampak je treba predpostavljati, da gre za delujoče podjetje. Če bi podjetje normalno poslovalo, do stečaja sploh ne bi prišlo. Uveljavlja tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, neizvršljiv, nezakonit in v nasprotju s samim sabo. Pritožbeno sodišče je poseglo zgolj v II., III. in IV. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, z ničimer pa ni poseglo v I. točko izreka, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatev v znesku 102.396,12 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. I. in II. točka izreka sta namreč v absolutni povezavi, saj je takšen izrek posledica toženkine prisilne poravnave. To pa pomeni, da pritožbeno sodišče s tem, ko ni spreminjalo I. točke izreka, v tožnikov zahtevek sploh ni poseglo, ampak je nedopustno poseglo v pogoje potrjene prisilne poravnave, ki tako za tožnika namesto 54% poplačila predstavlja sedaj zgolj 26,41 % poplačilo pravnomočno ugotovljene terjatve. Uveljavlja tudi kršitev 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, saj je pritožbeno sodišče spremenilo dokazno oceno sodišče prve stopnje brez obravnave in se sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 314/2006 z dne 18. 12. 2007. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je družba S. prenehala s poslovanjem, pritožbeno sodišče pa se do tega ni opredelilo in zaključkov sodišča prve stopnje ni upoštevalo.

4. Predlog je utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so glede dveh vprašanj, izpostavljenih v tožnikovem predlogu in opredeljenih v izreku tega sklepa, podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in je zato v tem obsegu revizijo dopustilo

(tretji odstavek 367.c člena ZPP).

---.---

Op. št. (1):

G., d. d. (sprva d. o. o.), je bil večinski delničar družbe S. G. se je 29. 10. 2004 spojil v toženko.

Op. št. (2): Direktor družbe G. in družbe S. je bil v obeh primerih A. A. Šebenik.

Datum zadnje spremembe:

12.01.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II DoR 147/2014
• VSL sodba I Cpg 1171/2010
• VSRS sodba II Ips 40/2015