VSRS Sodba I Up 369/2014

Jedro

Predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca.

Obstoj pogojev po členu 3(2) Uredbe Dublin III je tožnik sicer zatrjeval, vendar jih po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal. Njegove trditve ne dajejo podlage, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da bi v Švici obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-178/2014/10 (1313-05) z dne 22. 9. 2014, s katerim je odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Švici, ki je odgovorna država za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Skupaj s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, kateri je prvostopenjsko sodišče ugodilo ter s sklepom I U 1595/2014-6 z dne 13. 10. 2014 odločilo, da se izvršitev sklepa tožene stranke z dne 22. 9. 2014 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Švica z dopisom z dne 11. 8. 2014 v zvezi s pozivom tožene stranke sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik pa zatrjuje, da bi njegova predaja Švici pomenila kršitev njegovih človekovih pravic. V Švici ne marajo tujcev, v Švici je bival v centru za prosilce za azil, kjer je veliko ljudi in so vse zavrnili, poleg tega pa so mu rekli, da mora nazaj v Italijo. Iz teh navedb pa ne izhaja, da bi bil v Švici podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvam človekovih pravic, niti da bi bile v Švici sistemske pomanjkljivosti v postopkih s prosilci za mednarodno zaščito. Samo dejstvo, da ga je policija ob izhodih iz azilnega doma preverjala, ne zadošča za zaključek, da so mu bile v Švici kršene temeljne človekove pravice. Res je Švica v zvezi z njegovo prošnjo sprožila Dublinski postopek z Republiko Italijo, vendar je, ker je tožnik samovoljno zapustil prebivališče v Švici in predaja ni mogla biti izvedena, Švica nato toženi stranki sporočila, da sprejema odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, torej tožnik ne bo vrnjen v Italijo. Tudi UNHCR ne obravnava azilnega sistema v Švici kot kritičnega, poleg tega noben evropski organ ni obravnaval Švice v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi.

3. Tožnik zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje zaključku sodišča, da kot dokaz za potrditev svojih navedb v tožbi ni predložil dokazov, saj je predlagal svoje zaslišanje. ZUS-1 (pa tudi ZPP) ne predpisuje, da ima kateri izmed dokazov večjo težo. Listinskega dokaza ne more predložiti, saj ga nima in zato je predlagal svoje zaslišanje, kar ima popolnoma enako težko, kot listinski dokazi. Zaradi te kršitve postopka je izpodbijana sodba nezakonita. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo drugačno stanje kot tožena stranka, saj je zaključilo, da dvomi v verodostojnost tožnikove izjave, da so mu rekli, da če pride nazaj, ga bodo zaprli za leto in pol, kar pa iz izpodbijanega sklepa tožene stranke ne izhaja. Zaradi navedenega bi moralo sodišče opraviti glavno obravnavo, česar pa ni storilo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredbe Dublin III) odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Švici, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. Uredba Dublin III v členu 3(1) določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

7. Kot izhaja iz podatkov v upravnem spisu, izpodbijanega sklepa tožene stranke ter izpodbijane sodbe je na podlagi podatkov iz baze EURODAC bilo ugotovljeno, da se je tožnik pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji nahajal v Švici, kjer je 25. 11. 2010 zaprosil za mednarodno zaščito (dne 26. 11. 2010 ga je Švica kot prosilca za mednarodno zaščito vnesla v centralno bazo EURODAC). Ker je predhodno dne 10. 8. 2007 že zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji (nato tudi dne 18. 8. 2008 in 29. 6. 2010 v Belgiji), je Italija po sproženem postopku dne 7. 4. 2011 sprejela odgovornost za obravnavo, vendar predaja Italiji ni bila mogoča, saj je tožnik samovoljno zapustil bivališče. Po tem naj bi se nahajal v Španiji, nato pa je bil dne 23. 6. 2014 ponovno prijet v Švici. Po izvedenem postopku so švicarski pristojni organi dne 11. 8. 2014 posredovali slovenskim organom obvestilo, da je Švica v skladu z (d) točko člena 18(1) Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

8. Člen 3(2) Uredbe Dublin III pa med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

9. Po stališču Vrhovnega sodišča gre pri uporabi te določbe za obveznost, da predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca. Gre torej za obveznost države in ne za t. i. suverenostno klavzulo. Vendar je tudi po presoji Vrhovnega sodišča treba najprej ugotoviti eventualen obstoj utemeljenih domnev.

10. Tožnik je na osebnem razgovoru v zvezi s predajo izjavil, da se ne želi vrniti v Švico, saj tam ne marajo tujcev. Ta občutek je dobil, ker naj bi ga v času njegovega bivanja v Švici kadarkoli je odšel na izhod, preverjali policisti. Nastanjen je bil v centru za prosilce za azil, kjer je bilo veliko ljudi, a naj bi vse zavrnili. Poleg tega naj bi mu rekli, da bo v primeru vrnitve eno leto in pol zaprt ter da naj bi bil vrnjen v Italijo.

11. Obstoj pogojev po členu 3(2) Uredbe Dublin III je torej tožnik sicer zatrjeval, vendar jih po presoji Vrhovnega sodišča z zgoraj povzetimi izjavami ni izkazal. Njegove trditve ne dajejo podlage, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da bi v Švici obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Kot je poudarila že tožena stranka, UNHCR ne obravnava azilnega sistema v Švici kot kritičnega, poleg tega tudi noben evropski organ ni sprejel nobenih ukrepov v zvezi z mehanizmom za zgodnje opozarjanje in pripravljenost na krize v posameznih državah ter njihovo obvladovanje v zvezi s Švico skladno s členom 33 Uredbe Dublin III. Res je SEU v več svojih sodbah navedlo, da domneva, da vse države članice, ki so vključene v dublinski sistem, spoštujejo temeljne pravice, ni neizpodbojna, vendar, kot je bilo že obrazloženo, tožnik s svojimi izjavami ni izkazal obstoja utemeljenih domnev, da obstajajo v Švici sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, niti ni zatrjeval, da bi azilni sistem v Švici obravnavan kot kritičen.

12. Tožnik je v tožbi res predlagal tudi svoje zaslišanje, pri čemer niti ni pojasnil, kaj drugega ali več bi na zaslišanju povedal. Sodišče prve stopnje predlogu ni sledilo in v posledici tega tudi ni opravilo glavne obravnave, vendar je to svojo odločitev obrazložilo oziroma utemeljilo z razumnimi razlogi, saj je navedlo, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno, tožnik je imel možnost ustno izjaviti se o vseh okoliščinah, saj je bil v upravnem postopku dovolj natančno zaslišan. Iz izpodbijanega sklepa in prvostopenjske sodbe izhaja, da so njegove izjave bile upoštevane, saj sta tako tožena stranka kot prvostopenjsko sodišče nanje oprla svoji odločitvi (v obrazložitvah sta se sklicevala na njegove izjave ter se do njih opredelila) in samo dejstvo, da tožnik ni predložil listinskih dokazov ni bilo odločilno. Zato so po presoji Vrhovnega sodišča pritožbeni ugovori glede kršitev določb postopka v upravnem sporu v zvezi z neopravljeno glavno obravnavo ter neizvedbo dokazov oziroma enako težo posameznih dokazov (listinskih ali zaslišanjem) neutemeljeni.

13. Tožnik v pritožbi zatrjuje še, da je sodišče kršilo določbe postopka, saj je brez glavne obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka, ko je zaključilo, da dvomi v verodostojnost tožnikove izjave, da so mu rekli, da če pride nazaj, ga bodo zaprli za leto in pol, to pa iz izpodbijanega sklepa tožene stranke ne izhaja.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeni pritožbeni ugovori niso utemeljeni, saj ne gre za drugače ugotovljeno dejansko stanje pač pa le za dokazno oceno tožnikove izjave. Izjavo je tožena stranka povzela v izpodbijanem sklepu, ni pa se posebej do nje opredeljevala oziroma je ocenjevala v smislu dokazne ocene. Prvostopenjsko sodišče pa je sprejelo dokazno ocene tožnikove izjave, ki jo je podal v postopku pred toženo stranko na osebnem razgovoru, ter navedlo, da dvomi v verodostojnost te izjave. Prvostopenjsko sodišče namreč lahko, če presodi, da je dokazna ocena napačna oziroma se z njo ne strinja, sprejme na podlagi že izvedenih dokazov svojo - drugačno dokazno oceno in jo ustrezno obrazloži (če pa meni, da niso bili izvedeni vsi dokazi, pa izvede dodatne dokaze na glavni obravnavi).

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

09.01.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 1891/2017-5
• UPRS Sodba in sklep I U 2431/2017-5
• UPRS Sodba in sklep I U 506/2018-7