VSRS Sklep I Up 267/2014

Jedro

Obstoj pravnega interesa bi moral tožnik izkazati najmanj z navedbami, da bi ugoditev njegovi tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega procesnega dejanja ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj (kot na primer: preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja upravnega organa, njegovo ponovno pridržanje v centru za tujce do predaje odgovorni državi, pridobitev pravnega temelja za uveljavljanje škode, ki naj bi mu zaradi pridržanja v centu za tujce nastala), to pa še zlasti v tem primeru, ko je tožnik iz bolnišnice pobegnil 20. 2. 2014 in od tedaj nihče ne ve, kje je, in tudi njegova pooblaščenka z njim nima stikov. Ničesar od tega pa v tožnikovi osnovni tožbi oziroma v naknadno spremenjeni tožbi ni.

Izrek

Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 912/2014 - 42 z dne 9. 6. 2014 se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-14/2014/10 (1313-06) z dne 3. 2. 2014. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU), št. 604/2013 z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Dublinska uredba III), v povezavi z drugim in četrtim odstavkom 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) odločila, da se tožnika, ki trdi da je U. A., roj. ... v kraju Benin City, državljan Nigerije, zaradi namena predaje Republiki Hrvaški (kot odgovorni državi članici EU za obravnavo tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito) pridrži v prostorih Centra za tujce, Postojna, do predaje tej državi, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 20. 1. 2014 do 20. 4. 2014.

2. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 180/2014 z dne 22. 5. 2014. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnikova pooblaščenka glede na to, da je že potekel čas, za katerega je bil izpodbijani ukrep izrečen, na glavni obravnavi (9. 6. 2014) modificirala tožbeni zahtevek tako, da se ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izpodbijani sklep tožene stranke pravilen in na zakonu utemeljen in je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je v celoti sledilo utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

3. Tožnik s pritožbo, ki jo je vložil po svoji pooblaščenki (svetovalki za begunce), izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbi ugodi, podrejeno pa naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Za odločanje v tej zadevi je posebej pomembno, da je bil izpodbijani sklep o tožnikovem pridržanju izdan 3. 2. 2012; da je bil tožnik dne 19. 2. 2014 po prestavljeni glavni obravnavi na prvostopenjskem sodišču, ki se je je sicer udeležil, nastanjen v Psihiatrično kliniko Polje, od koder je 20. 2. 2014 pobegnil in tedaj ni bilo znano, kje se nahaja (to izhaja iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-14/2014/21 (1313-09) z dne 21. 2. 2014); da je tožnikova pooblaščenka s pripravljalno vlogo z dne 24. 3. 2014 sodišču prve stopnje sporočila, da tudi njej ni znano, kje se tožnik nahaja. Glede na te okoliščine je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo z dne 13. 2. 2014, poslano priporočeno po pošti, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 17. 2. 2014, zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa s sklepom I U 302/2014-30 z dne 11. 4. 2014. Vendar je Vrhovno sodišče ta sklep na pritožbo tožnikove pooblaščenke na podlagi 77. člena ZUS-1 razveljavilo s svojim sklepom I Up 180/2014 z dne 22. 5. 2014 zaradi kršitev pravil postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1), ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovega podrednega predloga, namreč, da naj se njegova tožba, kolikor niso izpolnjeni pogoji za izpodbojno tožbo (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), obravnava kot ugotovitvena tožba (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo dne 9. 6. 2014, na katero tožnika ni bilo. Tožnikova pooblaščenka je na tej glavni obravnavi povedala, da nima stikov s tožnikom in da ne ve, kje tožnik je. Vloženo tožbo z dne 13. 2. 2014 pa je v celoti modificirala v ugotovitveno. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, ki je predmet izpodbijanja z obravnavano tožnikovo pritožbo. Z njo je po vsebini odločalo o ugotovitveni tožbi, in jo zavrnilo.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je sodišče prve stopnje pri svojem ponovnem odločanju v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 180/2014 z dne 22. 5. 2014 prezrlo, da tožnikova pooblaščenka niti v prvotni tožbi, v delu, ki naj bi bil ugotovitvena tožba, niti na glavni obravnavi ob spremembi prvotne tožbe v ugotovitveno tožbo ni navedla, v čem je tožnikov pravni interes oziroma pravna korist oziroma pravovarstvena potreba, ki jo z ugotovitveno tožbo zasleduje. Da je treba tudi v ugotovitveni tožbi izkazati obstoj pravnega interesa oziroma pravovarstveno potrebo, s katero se izkaže legitimacija za izdajo ugotovitvene sodbe, izhaja tudi iz 17. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-181/09 z dne 10. 11. 2011.

8. Obstoj pravnega interesa bi moral tožnik izkazati najmanj z navedbami, da bi ugoditev njegovi tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega procesnega dejanja ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj (kot na primer: preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja upravnega organa, njegovo ponovno pridržanje v centru za tujce do predaje odgovorni državi, pridobitev pravnega temelja za uveljavljanje škode, ki naj bi mu zaradi pridržanja v centu za tujce nastala), to pa še zlasti v tem primeru, ko je tožnik iz bolnišnice pobegnil 20. 2. 2014 in od tedaj nihče ne ve, kje je, in tudi njegova pooblaščenka z njim nima stikov. Ničesar od tega pa v tožnikovi osnovni tožbi oziroma v naknadno spremenjeni tožbi ni.

9. Na obstoj pravnega interesa oziroma pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku. Ker je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru v ponovnem postopku v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča z dne 22. 5. 2014 prezrlo, da v tožbi pravni interes za njeno vložitev ni izkazan, je kršilo pravila postopka v upravnem sporu. Tožbo, ki za to ni izpolnjevala procesnih predpostavk, je namreč obravnavalo po vsebini. S tem je kršilo določbo 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist).

10. V takšnem primeru pa lahko napako sodišča prve stopnje popravi Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 78. člena ZUS-1. Ta določa, da Vrhovno sodišče s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zavrže tožbo, če je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršena določba 36. člena ZUS-1.

11. Glede na navedeno je torej Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 78. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo.

Datum zadnje spremembe:

23.12.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sklep I U 778/2015
• UPRS sklep I U 759/2015
• Sklep I Up 26/2014