VSRS Sodba I Up 315/2014

Jedro

Za „zatečenega“ begunca gre takrat, ko utemeljen strah pred preganjanjem oziroma utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, temeljita bodisi na novih okoliščinah, ki so nastale po tem, ko je prosilec zapustil izvorno državo, bodisi na pomembni zaostritvi že obstoječega stanja v izvorni državi, do katerega je prišlo v času, ko je bil prosilec že v tujini. V primeru ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za „zatečenega begunca“ zgolj razlogi, zaradi katerih je prosilec zapustil izvorno državo, ne morejo biti podlaga za zavrnitev prošnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določb 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-72/2014/8/1312-7 z dne 29. 4. 2014, odločbo opravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo v pospešenem postopku iz razlogov 2., 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila prošnjo tožnic, vloženo 18. 3. 2014, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, kot očitno neutemeljeno. Ugotovila je tudi, da ni pogojev za mednarodno zaščito v obliki subsidiarne zaščite.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, da bi morala o prošnji tožnic odločiti v rednem postopku. Obstoj razlogov iz 2., 3. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ ni izkazan. Glede obstoja razlogov iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ pa je zaključek tožene stranke preuranjen. Poleg tega pa tožena stranka ni pravilno uporabila določbe 69. člena ZMZ (zatečeni begunec), pa tudi določbe 28. člena ZMZ je napačno interpretirala. Preuranjen pa je tudi zaključek glede notranje razselitve. Ker je odločila v pospešenem postopku in ni opravila osebnega razgovora, je kršila pravila postopka.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje se ne strinja. Sodišče ni navedlo, zakaj bi zapisi Facebook pogovorov bili relevantni. Namen postopka za priznanje mednarodne zaščite ni, da se razčiščujejo osebni odnosi med ljudmi. Ne strinja se, da bi morala prošnjo tožnic obravnavati v okviru inštituta zatečenega begunca. Ni jasno, kdo naj bi bil subjekt preganjanja. Pojem zatečenega begunca razume drugače kot sodišče. Tožnici sta dve leti pred vložitvijo prošnje bivali ilegalno v Sloveniji. Sedaj, ko bi se morali vrniti v izvorno državo, želita legalizirati prebivanje v Sloveniji. Prihajata iz mesta Nikolaev, ki leži na jugu Ukrajine. Tam pa ni bilo incidentov ruskih aktivistov. Tožnici sta bili v Sloveniji v stiku z različnimi uradnimi osebami. Prošnje za mednarodno zaščito nista vložili v najkrajšem možnem času. Zaslišanje priče O. M., ki naj bi opisala odnos do bivšega partnerja prve tožnice, ni potrebno. Prošnjo za mednarodno zaščito sta tožnici vložili šele po izdaji odločbe o vrnitvi. Ne drži, da tožena stranka ni imela podlage za zavrnitev s strani tožnic predloženega poročila Konzorcija za raziskovanje mednarodnih migracij z naslovom Trendi trgovine z ljudmi v Ukrajini iz maja 2013, zaradi edinega argumenta, da sama razpolaga z novejšim poročilom iz junija 2013, ki ga je izdalo ameriško zunanje ministrstvo. Poročilo ZDA ne omenja kot ranljive kategorije deklice v starosti 13-18 let. Tudi napotilo glede notranje razselitve ni pravilno. Po pridobljenih informacijah so spopadi med proruskimi aktivisti in ukrajinskimi silami omejeni na vzhod Ukrajine. Tožnici bi lahko živeli brez težav kje drugje v Ukrajini.

4. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka pritrjuje odločitvi in razlogom v izpodbijani sodbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Opozarja na sodno prakso in poudarja, da tožena stranka ni imela podlage za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta tožnici prišli v Republiko Slovenijo 14. 8. 2011. Dne 12. 8. 2011 je (zdaj nekdanji) slovenski partner prve tožnice prišel po njo in njeno hčerko v mesto Lvov v Ukrajino, z avtom so se preko Poljske in Madžarske pripeljali v Slovenijo. Pred tem je bila pri tem partnerju v Sloveniji že enkrat prej, in sicer v času trajanja prvega vizuma od 17. 3. 2011, in sicer tri mesece. Po poteku tega vizuma je prva tožnica odšla nazaj v Ukrajino in zase ter za mladoletno hčerko (drugo tožnico) uredila poljski vizum, da sta s hčerko lahko prišli nazaj v Slovenijo. Od takrat je bila s hčerko prijavljena začasno pri partnerju v Žalcu. Od 12. 8. 2011 se ni več vračala v Ukrajino. Junija 2013 je v Sloveniji odprla podjetje z dejavnostjo ročnih del. Preko podjetja si je želela urediti vizum, pa ni uspela.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrnitvi prošnje tožnic za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene na podlagi določb 2., 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, na katere se tožena stranka sklicuje v obrazložitvi svoje odločbe.

8. Tožena stranka je pri obravnavi prošnje tožnic presojala le pogoje za priznanje statusa begunca in pogoje za priznanje subsidiarne zaščite, vendar glede na okoliščine, ki naj bi bile v izvorni državi tožnic v času, ko sta jo zapustili (12. 8. 2011). To pa za odločanje v tem primeru ni pomembno, saj nikoli nista niti zatrjevali, da bi bili tedaj v izvorni državi preganjani ali da bi jima grozila resna škoda, temveč sta se sklicevali na nove razmere v Ukrajini, nastale v letu 2014, in na možnost, da prav zaradi teh okoliščin utrpita resno škodo, če se vrneta v izvorno državo in izvorni kraj. Zato se Vrhovno sodišče do pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na dokazovanje pravilnosti odločitve tožene stranke v pospešenem postopku glede na okoliščine v izvorni državi v času, ko sta jo tožnici zapustili, v tej sodbi ne opredeljuje. Do tega pa se tožena stranka ni opredelila, zaradi česar se njene odločbe ne da preizkusiti. S tem pa je tožena stranka bistveno kršila pravila upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1).

9. ZMZ ureja tudi posebne pogoje za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca oziroma statusa subsidiarne zaščite za tako imenovane „zatečene begunce“. Ti pogoji so urejeni v 69. členu ZMZ. Prvi odstavek tega člena določa, da utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, lahko temeljita na dogodkih in dejavnostih, ki so se zgodili oziroma pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi države. To dejstvo je treba upoštevati zlasti, kadar se ugotovi, da te dejavnosti predstavljajo izraz in nadaljevanje prepričanj ali usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal že v izvorni državi.

10. Iz odgovora na tožbo, ki ga je vložila tožena stranka, in iz pritožbe tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje je razvidno, da tožena stranka nepravilno razlaga pravno ureditev zatečenega begunca po navedeni določbi ZMZ.

11. Za „zatečenega“ begunca gre namreč takrat, ko utemeljen strah pred preganjanjem oziroma utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, temeljita bodisi na novih okoliščinah, ki so nastale po tem, ko je prosilec zapustil izvorno državo, bodisi po pomembni zaostritvi že obstoječega stanja v izvorni državi, do katerega je prišlo v času, ko je bil prosilec že v tujini. V primeru ugotavljanja izpolnjevanja pogojev „zatečenega begunca“ zgolj razlogi, iz katerih je prosilec zapustil izvorno državo, ne morejo biti podlaga za zavrnitev prošnje. Sedanja ureditev 69. člena ZMZ ne daje podlage za stališče tožene stranke, da se za „novo okoliščino“ lahko šteje le izvedeni državni udar v izvorni državi. Tudi ni podlage za razlago navedene določbe, po kateri bi vselej bila potrebna povezanost sedanjih ravnanj prosilca s predhodnimi ravnanji prosilca v izvorni državi, ki bi bila izraz nadaljevanja prosilčevih prepričevanj in usmeritev, ki jih je zagovarjal že v izvorni državi. Te okoliščine je torej treba presojati od primera do primera in se v konkretnem primeru izrecno opredeliti, ali so podane ali ne.

12. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je odločbo tožene stranke odpravilo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, to je 69. člena ZMZ, in kršitve pravil postopka, to je neobrazloženosti odločbe glede okoliščin iz 69. člena ZMZ, ter ji zadevo vrnilo v nov postopek.

13. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožena stranka v pritožbi kot ugovore ponavlja razloge in stališča, ki jih je navedla v obrazložitvi svoje odločbe in v odgovoru na tožbo, ki pa jih je pravilno in utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje in s tem se Vrhovno sodišče strinja.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

23.12.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 174/2011
• Sodba I Up 425/2011
• sodba I U 1656/2013