VSRS Sodba I Up 331/2014

Jedro

Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito na podlagi določb ZMZ in ne presoja odločitve o izročitvi tujca tretji državi na podlagi določb ZKP. Gre za dva povsem ločena postopka dveh različnih upravnih organov, ki odločata na različnih pravnih podlagah v različnih postopkih. O tem, ali bo tožnik na podlagi mednarodne tiralice dejansko izročen ZDA in o njegovih razlogih, da do tega ne bi prišlo, bo odločal minister za pravosodje v postopku za izročitev obdolženca po tretjem odstavku 530. člena ZKP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-142/2014/10 (1312-07) z dne 13. 6. 2014. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v pospešenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke v njeni odločbi ter se sklicuje na drugi odstavek 71. člena ZUS-1. Ker tožnik ni niti navedel, da bi bil v izvorni državi - Makedoniji - preganjan v smislu ZMZ oziroma, da bi mu v Makedoniji grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, je bila njegova prošnja utemeljeno zavrnjena v pospešenem postopku. V postopku odločanja o mednarodni zaščiti pa niso pravno pomembni pogoji, ki jih uveljavlja tožnik in se nanašajo na izročitev osebe tretji državi na podlagi mednarodne tiralice, saj se pogoji za tak primer izročitve presojajo v skladu z Zakonom o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

3. Tožnik izpodbija navedeno sodbo s pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tožbi ugodi, izpodbijano odločbo pa odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Med drugim navaja, da je svojo prošnjo utemeljeval z dejstvi, da mu v ZDA ne bo zagotovljeno pravično sojenje zaradi njegove narodnosti in muslimanske vere. Zoper njega se vodi kazenski postopek, čeprav ne obstaja noben dokaz, da je storil kakršnokoli kaznivo dejanje. V ZDA mu grozijo dejanja fizičnega in psihičnega nasilja, sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ter nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno in diskriminatorno kazen, grozijo mu mučenje in nečloveško, poniževalno ravnanje in kazen. Zato v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje v pospešenem postopku.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da so bili v tem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito v pospešenem postopku (54. člen ZMZ) in da so določbe 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ pravilna pravna podlaga za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, kot je to v svoji odločbi navedla že tožena stranka.

7. Kot izhaja iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, ki niti ni sporno, je tožnik v svoji prošnji sam navedel, da v svoji izvorni državi Makedoniji ni bil preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, in da mu v Makedoniji prav tako ni grozila resna škoda oziroma smrtna nevarnost. Svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred izročitvijo ZDA, ki so zoper njega razpisale mednarodno tiralico, na podlagi katere je bil januarja 2014 prijet v Sloveniji in v slovenskem priporu čaka na izročitev ZDA. V postopku za njegovo izročitev ZDA je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo sklep I Ks 3690/2014 z dne 5. 6. 2014 (ki je med predloženimi spisi), s katerim je odločilo, da so v tožnikovem primeru izpolnjeni pogoji za njegovo izročitev ZDA.

8. Ni sporno, da je predmet presoje v tem upravnem sporu odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito na podlagi določb ZMZ in ne presoja odločitve o izročitvi tujca tretji državi na podlagi določb ZKP. Gre za dva povsem ločena postopka dveh različnih upravnih organov, ki odločata na različnih pravnih podlagah v različnih postopkih. O tem, ali bo tožnik na podlagi mednarodne tiralice dejansko izročen ZDA in o njegovih razlogih, da do tega ne bi prišlo, bo odločal minister za pravosodje v postopku za izročitev obdolženca po tretjem odstavku 530. člena ZKP. V tem postopku bo imel tožnik sodno varstvo zoper morebitno zanj neugodno odločitev ministra.

9. Tožnikovi razlogi o tem, zakaj do njegove izročitve ZDA ne bi smelo priti, torej ne morejo biti predmet presoje v tem postopku, v katerem se presojajo pogoji za njegovo mednarodno zaščito po določbah ZMZ.

10. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na eno od temeljnih načel azilnega prava „non refoulement“ in na komentarje UNHCR, ki se nanašajo na razmerja med azilnim postopkom in postopkom izročitve.

11. V postopku mednarodne zaščite (prvi odstavek 2. člena ZMZ) se namreč presoja, ali so izpolnjeni pogoji za pridobitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca (drugi odstavek 2. člena ZMZ) oziroma statusa subsidiarne zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ v povezavi z 28. členom ZMZ). Za oba primera pa velja ugotavljanje relevantnih pogojev v prosilčevi izvorni državi oziroma državi, ki ni njegova izvorna država, pa je v njej bival, in se tja ne more vrniti. Za tožnika je torej pravno pomembno ugotavljanje relevantnih pogojev za mednarodno zaščito, o čemer teče ta upravni spor, zaradi razmer v njegovi izvorni državi Makedoniji, ne pa v ZDA, kot zmotno meni v pritožbi. Razmere v ZDA so pomembne v postopku odločanja o njegovi izročitvi, ki pa je drug od obravnavnega postopka ločen postopek.

12. Tožnikova prošnja za mednarodno zaščito pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni bila zavrnjena kot očitno neutemeljena zato, ker jo je tožnik vložil po tem, ko je bil v priporu zaradi izročitve po ZKP v ZDA, kot se nakazuje v pritožbi, temveč iz razlogov 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, kar je v izpodbijani sodbi in izpodbijani odločbi tožene stranke tudi obrazloženo. S temi razlogi in njihovo utemeljitvijo pa soglaša tudi Vrhovno sodišče.

13. Vrhovno sodišče torej glede na navedeno meni, da sta sodišče prve stopnje in tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo (2. člen ZMZ), ko sta o tožnikovi prošnji oziroma tožbi odločala upoštevaje tožnikove razmere v Makedoniji, za katere pa je sam navedel, da tam ni bil preganjan in da mu tam ne grozi resna škoda, postopek je utemeljeno potekal v pospešenem postopku (54. člen ZMZ), pravilno pa so bile uporabljene tudi določbe 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, saj so za odločitev v tej zadevi relevantne okoliščine v Makedoniji, ne pa v ZDA.

14. Ker tožnik tudi v pritožbi zmotno vztraja, da so za odločanje o njegovi mednarodni zaščiti relevante okoliščine, ki ga čakajo v ZDA, glede okoliščin v Makedoniji pa ne navaja ničesar, kar bi bilo za odločanje o njegovi mednarodni zaščiti pravno pomembno, se do njegovih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na okoliščine v ZDA, Vrhovno sodišče v tej sodbi ne bo opredeljevalo.

15. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo pravil postopka, s tem ko ni opravilo glavne obravnave, kot zmotno meni tožnik. To svojo odločitev je utemeljilo in s tem se Vrhovno sodišče strinja. Glede na tožnikova navajanja v upravnem postopku in v tožbi, bi tožnik na glavni obravnavi želel izvajati dokaze v zvezi z razmerami v ZDA, ki pa v tem primeru, kot je v tej obrazložitvi že navedeno, niso pravno pomembne za odločitev in torej glavna obravnava ni bila potrebna (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

16. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba tudi ni nepopolno obrazložena, saj je sodišče prve stopnje s tem, ko se je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na razloge izpodbijane odločbe tožene stranke, posredno vgradilo razloge tožene stranke v izpodbijano sodbo, zato mu jih ni bilo treba navajati znova.

17. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

23.12.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 563/2008
• Sodba I Up 1/2009
• UPRS sodba I U 747/2012