VSRS Sodba I Up 312/2014

Jedro

V primeru, ko tožena stranka tožniku ne verjame (ker njegove izjave niso skladne in niso verjetne), da se je znašel v okoliščinah, ki bi lahko pomenile preganjanje oziroma bi bil njegov strah pred preganjanjem utemeljen, torej ko ne izkazuje subjektivnih okoliščin, tožena stranka pred odločanjem glede statusa begunca ni dolžna pridobiti in se opredeliti do splošnih in specifičnih informacij v tožnikovi izvorni državi, ki bi utemeljevale tožnikov strah pred preganjanjem zaradi njegovih zatrjevanih subjektivnih okoliščin.

Po presoji Vrhovnega sodišča samovoljno nasilje (tretja alineja 28. člena ZMZ) v izvorni državi v izvorni provinci ne dosega takšne stopnje, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v izvorno državo, v kraj, iz katerega je odšel, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. V tem primeru pa tudi ni sporno, da tožnik ni član skupine, ki bi bila podvržena sistematičnemu trpinčenju, oziroma član kakšne preganjane skupine (3. člen EKČP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-253/2012/28 (1312-09) z dne 13. 12. 2013. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi druge alineje 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji tožnika, ki trdi, da je A. G., rojen leta 1994 v kraju Kasterash, Baghlan, državljan Islamske republike Afganistan, zavrnila. Ugotovila je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite niti v obliki statusa begunca niti v obliki subsidiarne zaščite.

2. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. V obrazložitvi sodbe sledi razlogom izpodbijanega upravnega akta. Strinja se z oceno tožene stranke, da so tožnikove navedbe o ključnih dogodkih, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo, neskladne in kontradiktorne (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritrjuje toženi stranki, da upoštevajoč informacije o stanju v tožnikovi izvorni državi (Afganistan) in posebej v provinci Baghlan, iz katere tožnik prihaja, samovoljno nasilje nima takšnih razsežnosti, da bi se lahko trdilo, da bi bilo lahko življenje vsakega civilista, ki se v tej provinci nahaja, ogroženo. Tožnik tudi ni član nobene skupine, ki bi bila podvržena sistematičnemu trpinčenju. Ugotavlja, da je tožena stranka pri ugotavljanju pogoja iz tretje alineje 28. člena ZMZ upoštevala stališče iz sodbe Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) v zadevi Elgafaji, št. C-465/07 (stran 16. in 17. odločbe) in meni, da je tudi z vidika te sodbe odločitev tožene stranke utemeljena. Obrazloži, zakaj je odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji).

3. Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje se ni obrazloženo opredelilo do tožbenih navedb, ki se nanašajo na tožnikovo polnoletnost. Ker je bil tožnik obravnavan kot polnoletna oseba, ni bilo upoštevano načelo največje otrokove koristi. Dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, saj bi morala tožena stranka pridobiti in upoštevati informacije o stanju v tožnikovi izvorni državi in posebej v provinci Baghlan v zvezi z zemljiškimi spori in krvnim maščevanjem. Ker teh poročil ni upoštevala, je kršila 22. člena ZMZ in 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Neskladja v njegovih izjavah niso takšna, da bi bilo mogoče zaključiti, da je neverodostojen. Dopušča možnost, da so ugotovljena neskladja posledica pomot pri prevajanju. Sodišče prve stopnje je kršilo pravila postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Dokazna ocena, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike mednarodne zaščite, je napačna. Opozarja na: nepredvidljive razmere v Afganistanu in na naraščajoče število civilnih smrtnih žrtev; poročila, iz katerih izhaja, da bi lahko provinca Baghlan postala novo oporišče uporniškega gibanja na severu Afganistana. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbah druge alineje prvega odstavka 52. člena v zvezi s prvo alinejo 53. člena ZMZ, na katere je v obravnavani zadevi tožena stranka oprla svojo odločitev, pristojni organ v rednem postopku prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot neutemeljeno, če ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji po določbi 2. člena ZMZ pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite (prvi odstavek). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek 2. člena). Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona (tretji odstavek 2. člena). Ta pa določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja), mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja), resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja).

7. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku in povzetega v izpodbijani sodbi, izhaja: da je tožnik prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji vložil 8. 10. 2012, vendar je bil postopek ustavljen (sklep tožene stranke št. 2142-253/2912/4 (1312-09)), ker je tožnik dne 14. 10. 2012 samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj ni vrnil; da je dne 21. 12. 2012 Švicarska konfederacija na podlagi Uredbe (ES) št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju Dublinska uredba II) tožnika vrnila v Republiko Slovenijo, kjer je dne 27. 2. 2012 (drugič) zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji; da je tožnik v prošnji, kot razlog za zapustitev izvorne države (Afganistan), navajal svoj strah pred krvnim maščevanjem sorodnikov in težke razmere, v katerih je živel po izselitvi iz domačega kraja; da je tožena stranka ugotovila tožnikovo splošno neverodostojnost.

8. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledilo napotkom Vrhovnega sodišče v sklepu I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014, s katerim je Vrhovno sodišče razveljavilo njegovo sodbo (I U 128/2014-11 z dne 5. 3. 2014) in mu vrnilo zadevo, da opravi nov postopek. V navedenem sklepu je Vrhovno sodišče ugotovilo, da se sodišče prve stopnje pri opredeljevanju do mednarodne zaščite v obliki statusa begunca, ni opredelilo: (1) do tega, ali je stališče tožene stranke glede tožnikovega preganjanja oziroma utemeljenosti strahu pred preganjanjem iz razlogov, ki jih je tožnik zatrjeval, pravilno, (2) ne do tožnikovih navajanj in (3) ne do stališča tožene stranke, da ta niso verjetna. Ocenilo je tudi, da se sodišče prve stopnje zaradi napačne razlage 15(c) člena Kvalifikacijske direktive v zvezi s sodbo SEU v zadevi Elgafaji (št. C-465/07) tudi ni opredelilo do dejanskih ugotovitev tožene stranke v odločbi, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za podelitev subsidiarne oblike mednarodne zaščite, in posledično ni ugotovilo, ali samovoljno nasilje v tožnikovi izvorni državi oziroma provinci, iz katere prihaja in kamor naj bi bil vrnjen, dosega takšno stopnjo (so podane take izjemne okoliščine), da bi za tožnika po prepričanju tožene stranke v primeru vrnitve pomenilo resno in individualno grožnjo za njegovo osebnost in življenje. Po napotkih Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 145/2014, se je moralo sodišče prve stopnje v skladu z razlago sodbe SEU v zadevi Elgafaji, kot jo je podalo Vrhovno sodišče v navedenem sklepu, opredeliti do dokazne ocene tožene stranke v izpodbijani odločbi glede samovoljnega nasilja v tožnikovi izvorni državi, oziroma na podlagi izvedenih dokazov sprejeti svojo drugačno oceno in jo ustrezno obrazložiti.

9. V ponovljenem postopku se je sodišče prve stopnje, ob ponovni presoji izpodbijane odločbe tožene stranke, tožbenih ugovorov in analizi dejanskega stanja v obravnavani zadevi strinjalo z dokazno oceno tožene stranke, da tožnikove izjave, s katerimi je utemeljeval razloge za zapustitev izvorne države, niso skladne, da se razhajajo v bistvenih in številnih elementih in jim ni mogoče verjeti (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Na podlagi ugotovljenih neskladij in nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah (7. do vključno 13. stran odločbe tožene stranke in 7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) glede razlogov za zapustitev izvorne države, zlasti pa o dogodku, ki naj bi bil povod za zapustitev izvorne države, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča dvom tožene stranke in sodišča prve stopnje o resničnosti zatrjevanih dogodkov in njun zaključek o tožnikovi splošni neverodostojnosti, utemeljen. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, ki je sledilo dokazni oceni tožene stranke, da tožnik z neverodostojnimi in neskladnimi navedbami o dogodkih, ki naj bi se zgodili (spori med sorodniki v zvezi z lastništvom zemlje, ki naj bi bili razlog za smrt tožnikovega brata in uboj bratranca), ne more uspešno utemeljevati subjektivnega strahu pred preganjanjem.

11. Vrhovno sodišče je že v svojem sklepu I Up 145/2014 sprejelo stališče, da v primeru, ko tožena stranka tožniku ne verjame (ker njegove izjave niso skladne in niso verjetne), da se je znašel v okoliščinah, ki bi lahko pomenile preganjanje oziroma bi bil njegov strah pred preganjanjem utemeljen, torej ko ne izkazuje subjektivnih okoliščin, tožena stranka pred odločanjem glede statusa begunca ni dolžna pridobiti in se opredeliti do splošnih in specifičnih informacij v tožnikovi izvorni državi, ki bi utemeljevale tožnikov strah pred preganjanjem zaradi njegovih zatrjevanih subjektivnih okoliščin. Zato se Vrhovno sodišče do ponovljenih pritožbenih ugovorov glede neupoštevanja informacij v zvezi z zemljiškimi spori in krvnim maščevanjem ponovno ne opredeljuje.

12. Tožnik v pritožbi smiselno ponovi tožbene navedbe o tem, da bi ga morali obravnavati kot mladoletno osebo in meni, da se sodišče prve stopnje do tega vprašanja ni v zadostni meri opredelilo. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, se sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem tožnikove starosti strinja s toženo stranko (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ki je podatke o starosti tožnika na predloženih „tazkirah“ ocenila kot nezanesljive (obe „tazkiri“ sta bili izdani po tožnikovem odhodu iz Afganistana in v eni je starost ocenjena po zunanjem videzu, druga pa se pri starosti navezuje na prvo) in je svoj zaključek, da je tožnik polnoletna oseba, oprla na (švicarsko) zdravniško potrdilo in to podrobno obrazložila (stran 5 do vključno 7 obrazložitve odločbe).

13. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje in tožene stranke, da ni razlogov za dvom v strokovnost švicarskega zdravniškega potrdila o tožnikovi starosti in da zato tudi ni potrebe po postavitvi izvedenca medicinske stroke, da bi ugotavljal tožnikovo starost. Res se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do posameznih tožbenih navedb v zvezi z zdravniškim potrdilom (da ni obrazloženo, da v njem ni opisana metoda ugotavljanja starosti, da v njem ni pojasnjeno, ali so upoštevana možna odstopanja), vendar ne gre za kršitev, zaradi katere bi bilo treba sodbo razveljaviti. Sodišče prve stopnje je navedlo, da iz zdravniškega potrdila izhaja, da je preiskava pokazala, da je tožnik star več kot 18 let, in tako kot tožena stranka ni izrazilo dvoma v strokovnost takšnega zdravniškega potrdila. Iz podatkov v predloženih spisih pa tudi izhaja, da je bil tožnik v povezavi s svojo starostjo soočen z ugotovitvami švicarske zdravniške preiskave in zdravniškemu izvidu ni argumentirano ugovarjal. Upoštevajoč navedeno se Vrhovno sodišče tudi ni ukvarjalo z vprašanjem morebitne kršitve oziroma nespoštovanja načela največje otrokove koristi, ki ga tožnik izpostavlja v pritožbi, saj tožnik ni otrok.

14. Glede tožbenega očitka v zvezi s policijskim zapisnikom (ki je bil pridobljen iz izvorne države) je sodišče prve stopnje sledilo tožbenim navedbam, da tega zapisnika ni mogoče šteti za dokaz o tožnikovi neverodostojnosti, vendar pa je tudi pojasnilo, da samo to dejstvo ne more vplivati na oceno o tožnikovi splošni neverodostojnosti, saj so kontradiktornosti podane v številnih drugih tožnikovih navedbah (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). S takšno ugotovitvijo sodišča prve stopnje se Vrhovno sodišče strinja.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje in tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblikemednarodne zaščite. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku sledilo napotkom Vrhovnega sodišča (sklep I Up 145/2014).

16. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno tožene stranke (8. točka izpodbijane sodbe), ki je v upravnem postopku na podlagi informacij o stanju v izvorni državi in ob upoštevanju stališč v sodbi SEU v zadevi Elgafaji (C-465/07), ugotovila, da tožniku ob vrnitvi v izvorno provinco v Afganistanu ne grozi resna škoda v obliki resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja 28. člena ZMZ). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da so bile pri oceni upoštevane tudi okoliščine kot so ciljni napadi, število ubitih, ranjenih in razseljenih oseb, kot posledic vojnega spopada, ter zmožnost države, da prebivalcem zagotovi najbolj osnovna sredstva (hrana, voda, zdravstvena pomoč).

17. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji Vrhovnega sodišča samovoljno nasilje (tretja alineja 28. člena ZMZ) v izvorni državi v izvorni provinci ne dosega takšne stopnje, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v izvorno državo, v kraj, iz katerega je odšel, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. V tem primeru pa tudi ni sporno, da tožnik ni član skupine, ki bi bila podvržena sistematičnemu trpinčenju, oziroma član kakšne preganjane skupine (3. člen EKČP).

18. Pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1), po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljen. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Glede odločilnih razlogov pa se je sodišče prve stopnje oprlo tudi razloge izpodbijanega upravnega akta, za kar je imelo pravno podlago v določbi 71. člena ZUS-1.

19. Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene ugovore bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče ni izvedlo glavne obravnave in se strinja z razlogi, s katerimi je obrazložilo, zakaj je na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji).

20. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 76. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

23.12.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 2011/2014
• Sklep I Up 125/2014
• Sodba I Up 174/2011