VSRS Sklep I Up 258/2014

Jedro

Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 714/2014-60 z dne 13. 6. 2014 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 125/2014 z dne 24. 4. 2014 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-182/2011/16 (1372-12) z dne 25. 7. 2012. Z njo je ta v rednem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. Na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku in na glavni obravnavi, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku ob vrnitvi v izvorno državo, če bi se vrnil v domači kraj v provinci Nangarhar, grozi resna škoda v smislu tretje alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), in sicer resna in individualna grožnja za življenje in osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega nasilja in notranjega oboroženega spopada. Tožnik bi se vrnil v izvorno državo, in sicer v Kabul, kjer bi se lahko naselil in mu tam ne grozi resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega oziroma notranjega oboroženega spopada. Pri tej oceni je sodišče upoštevalo poročila, pridobljena v upravnem postopku, poročila, pridobljena s strani tožene stranke, in poročila iz upravnega spisa upravnega sodišča I U 544/2014. Upoštevalo je tudi stališče Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Elgafaji ter stališče Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 125/2014, ki govori o tem, kako je treba to sodbo SEU razlagati. V Kabulu tožniku ne grozi, da bi bil podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju, slabe humanitarne in ekonomsko socialne razmere pa so lahko relevantne in upoštevne kot kriterij za priznanje subsidiarne zaščite le v izjemnih primerih, ko bi bila zaradi takih razmer na primer ogrožena človeška življenja ali pa bi šlo za širjenje nalezljivih bolezni, lakoto in podobno. Ker je bilo v predhodnih sodbah že pojasnjeno, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, je sodišče presojo (v obravnavani sodbi) omejilo le na oceno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite.

3. Navedeno sodbo tožnik izpodbija s pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da pri oceni instituta notranje zaščite sodišče ni upoštevalo merila razumnosti. Glede humanitarnih razmer v taboriščih, kjer so naseljene notranje razseljene osebe, in kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju (EKČP), izpostavlja primer, ki ga je obravnavalo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Sufi in Elmi proti Veliki Britaniji. V zadevi Abdulla je SEU navedlo, da je glede prenehanja statusa begunca potrebno preučiti obseg zagotavljanja osnovnih človekovih pravic v begunčevi izvorni državi, pri čemer kvalifikacijska direktiva izrecno vsebuje pogoj „razumna nastanitev; zaradi uporabe tega kriterija se pri uporabi instituta notranje razselitve presojajo humanitarne in ekonomsko socialne razmere (ki niso vezane le na primere, ko je ogroženo človekovo življenje zaradi širjenja nalezljivih bolezni, lakote in podobno). Dolžnost, da se upoštevajo ekonomsko-socialne razmere, izhaja tudi iz 1. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter členov 24., 27., 28. in 29. smernic UNHCR o notranji razselitveni alternativi. Življenje notranjih razseljenih oseb v Kabulu je pod minimalnimi standardi, ki so potrebni za dostojno življenje, saj država ni sposobna zagotoviti niti pogojev za preživetje. Tožena stranka tožnika ni soočila z izjavami, ki jih je ocenila za kontradiktorne, sodišče pa se ni opredelilo do tožbenih navedb, da je bila tožnikova verodostojnost napačno ocenjena. Verodostojnost tožnika bi morala biti ponovno ocenjena, in če bi se ta ocena spremenila, bi bil tožnik upravičen do statusa begunca.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Iz dosedanjega postopka v tej zadevi izhaja, da je sodišče prve stopnje s sodbo I U 1224/2012-10 z dne 19. 9. 2012 odpravilo odločbo tožene stranke z dne 25. 7. 2012, ki je tudi predmet presoje v tem upravnem sporu, in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Po vloženi pritožbi je Vrhovno sodišče navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnil prvostopnemu sodišču v novo sojenje. S sodbo I U 1703/2012-17 z dne 28. 11. 2012 je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo zavrnilo, pritožbo zoper to sodbo pa je Vrhovno sodišče s sodbo I Up 12/2013 z dne 24. 1. 2013 zavrnilo. Tožnik je vložil ustavno pritožbo, Ustavno sodišče pa je z odločbo Up 150/2013-21 z dne 23. 1. 2014 razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča z dne 24. 1. 2013 in sodbo prvostopnega sodišča z dne 28. 11. 2012 ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo; Vrhovno sodišče pa je po pritožbi tožene stranke s sklepom I Up 125/2014 z dne 24. 4. 2014 sodbo prvostopnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku po opravljeni glavni obravnavi tožnikovo tožbo z izpodbijano sodbo z dne 13. 6. 2014 zavrnilo. Presojo utemeljenosti tožbe pa je omejilo le na nepriznanje subsidiarne zaščite iz tretjega odstavka 2. člena v zvezi s tretjo alinejo 28. člena ZMZ.

7. ZMZ v 34. členu določa, da pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca, in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike mednarodne zaščite.

8. S tožbo, ki je predmet tega postopka, tožnik izpodbija odločbo tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite, torej obeh oblik.

9. Prvostopenjsko sodišče je v sodbi I U 1703/2012-17 z dne 28. 11. 2012 sicer obrazložilo, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca, vendar je bila ta sodba in sodba Vrhovnega sodišča z dne 24. 1. 2013, ki je ta stališča potrdila, z odločbo Ustavnega sodišča Up 150/2014 z dne 23. 1. 2014 razveljavljena in zadeva vrnjena prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Glede na izrek odločbe Ustavnega sodišča in procesno stanje zadeve, ko o tožbi ni bilo odločeno, bi moralo prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku ponovno odločiti o utemeljenosti tožbe zoper izpodbijano odločbo kot celote in se opredeliti do tožbenih navedb glede statusa begunca kot statusa subsidiarne zaščite. Ker prvostopenjska sodba ne vsebuje razlogov glede zavrnitve tožbenih navedb glede mednarodne zaščite v obliki statusa begunca, je pritožba v tem delu utemeljena, saj izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Torej je v tem delu podana kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in je že zato treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

10. Pritožba pa je utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na obseg in vsebinsko presojo razmer, s katerimi bi se soočil tožnik v primeru notranje razselitve v Kabul. Vrhovno sodišče namreč soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da razmere v tožnikovi izvorni pokrajini Nangarhar predstavljajo resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost tožnika kot civilista zaradi samovoljnega nasilja Talibanov v situaciji notranjega oboroženega spopada v tej pokrajini, torej vrnitev v izvorno državo ni dopustna iz razloga iz tretje alineje 28. člena ZMZ.

11. ZMZ v 68. členu določa, da notranja zaščita pomeni zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da prosilec utrpi resno škodo ali če ima prosilec dostop do zaščite v skladu s 25. členom tega zakona, če lahko v ta del države varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil. Pri ugotavljanju se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, ter osebne okoliščine prosilca. Glede na navedeno določbo je odločitev, da prosilec zaradi notranje zaščite ne potrebuje mednarodne zaščite, pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bo razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljeno nevarnostjo, da utrpi resno škodo (merilo varnosti), in je mogoče pričakovati, da se bo nastanil v delu države, kamor bo razseljen (test razumnosti).

12. Iz sodne prakse ESČP (navedeno v nadaljevanju te obrazložitve) izhaja, da je v primeru notranje razselitve treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: (1) ali lahko posameznik varno potuje na alternativno - relevantno območje, (2) ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet in (3) ali se tam lahko nastani. Test razumnosti se nanaša na nastanitev, zajema pa oceno, ali je od prosilca, glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil (ustalil) oziroma bo kraj nastanitve zaradi nečloveških in ponižujočih razmer prisiljen zapustiti. V okviru tega testa je treba ugotoviti, ali so glede prosilca v kraju razselitve izpolnjeni naslednji pogoji: (1) varnost in zaščita, (2) spoštovanje osnovnih človekovih pravic in (3) možnost ekonomskega preživetja ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. V zadevi Salah Sheekh proti Nizozemski je ESČP standard razumnega pričakovanja v točki 141 izrazilo s pričakovano zmožnostjo prosilca, da se v delu države, kamor bo razseljen, nastani. Pojem nastanitve po tolmačenju ECRE (Evropskega sveta za begunce in izgnance) zajema tudi možnost ekonomskega preživetja na območju razselitve ob upoštevanju osebnih okoliščin prosilca. Če gre za razselitev v begunsko taborišče, je treba prosilcu zagotoviti (njegov) individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. V primerih notranje razselitve je tako treba ob upoštevanju prosilčevih osebnih okoliščin ugotoviti, ali ima prosilec realno možnost ekonomskega preživetja (glej Kay Hailbronner, EU Immigration and asylum law - commentary on EU regulations and directives, Muenchen 2010).

13. Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNCHR ali lokalnih oblasti, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne predstavljajo kršitve 3. člena EKČP, hkrati pa izpolnitev teh pogojev izključuje nevarnost, da bi se prosilec izselil v drug del države, kjer mu grozi preganjanje oziroma resna škoda (glej sodbi ESČP A.A.M. proti Švedski z dne 3. 4. 2014 in W.H. proti Švedski z dne 27. 3. 2014).

14. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo, ali tožnik izpolnjuje oziroma ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in se ni opredelilo do tožnikovih ugovorov oziroma navedb, s katerimi bi se soočil v primeru notranje razselitve v Kabul. Torej je tudi v tem delu izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in jo je treba zato v tem delu razveljaviti.

15. Ker ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), je podana bistvena kršitev pravil postopka iz tretjega odstavka v zvezi s 1. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Izpodbijano sodbo je zato treba na podlagi 77. člena ZUS-1 razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Datum zadnje spremembe:

23.12.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 125/2014
• UPRS sodba I U 1907/2014
• VSRS Sodba I Up 13/2015