VSRS Sodba in Sklep I Up 326/2014

Jedro

Razlogi, zakaj je tožena stranka odredila ukrep pridržanja v centru za tujce, ne pa katerega izmed milejših ukrepov, izhajajo iz njene odločbe, v kateri so navedene okoliščine, ki izkazujejo tožnikovo begosumnost, te okoliščine pa so hkrati tudi kriterij za odreditev oblike izvedbe pridržanja ter za oceno sorazmernosti (potrebnosti) odreditve ukrepa.

Izrek

I. Pritožba zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa se zavrne.

II. Pritožba zoper 2. točko izreka sodbe in sklepa se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-243/2014/3 (1313-09) z dne 12. 9. 2014, s katerim je ta na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ter 6. točko 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ter na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III), z namenom predaje odgovorni državi članici po ZMZ in Uredbi Dublin III, pridržala tožnika v Centru za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 11. 9. 2014 do 11. 12. 2014. S sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero bi se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu odložila izvršitev s tožbo izpodbijanega sklepa.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da znatno nevarnost, da bo tožnik pobegnil, kar je po 28. členu Uredbe Dublin III pogoj za pridržanje, izkazujejo okoliščine, povezane s tožnikovim prihodom in bivanjem na Hrvaškem, ilegalnim vstopom v Republiko Slovenijo in namenom, da odide v Francijo. Manj prisilna (milejša) ukrepa od izrečenega pridržanja v centru za tujce sta ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma in ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma, ki v obravnavanem primeru ne bi bila v zadostni meri učinkovita. Milejših ukrepov tožnik v tožbi oziroma na zaslišanju pred sodiščem ni predlagal, glede razmer v centru za tujce pa ni imel pripomb. Ker je ugotovilo, da tožba ni utemeljena in da ni bilo nedopustno poseženo v tožnikovo pravico do osebne svobode, je sodišče zavrnilo njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

3. Tožnik v pritožbi zoper sodbo navaja, da begosumnosti ne potrjujejo okoliščine, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče. Na glavni obravnavi je obljubil, da ne bo zapustil Republike Slovenije, zato bi se lahko uporabil milejši prisilni ukrep, v centru za tujce pa ga boli glava. V odločbi tožena stranka ni obrazložila, zakaj je uporabila najstrožji ukrep, zato je podana kršitev materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo razveljavi in odločbo tožene stranke o omejitvi gibanja odpravi. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe pa navaja, da sklep prvostopenjskega sodišča ni obrazložen.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz relevantnega dejanskega stanja zadeve izhaja, da je bil tožniku izdan vizum za vstop v Republiko Hrvaško. Dne 29. 8. 2014 je s člani glasbene skupine z letalom iz Alžirije preko letališča v Frankfurtu pripotoval v Zagreb. Dne 6. 9. 2014 je iz tega mesta odpotoval do Reke, zatem pa je 9. 9. 2014 ilegalno prestopil hrvaško-slovensko državno mejo. Ko ga je po prestopu meje opazila slovenska policija, je zbežal, čez nekaj ur pa so ga policisti prijeli. Na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, v Sloveniji pa je to namero izrazil šele po tem, ko ga je organ obvestil, da bo vrnjen v Republiko Hrvaško.

7. Uredba Dublin III v 28. členu (s podnaslovom Pridržanje) določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi (prvi odstavek); kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov (drugi odstavek); pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov, vse do izvršitve predaje v skladu z uredbo (tretji odstavek).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan, pobegnil iz Republike Slovenije. To nevarnost tudi po presoji Vrhovnega sodišča izkazujejo naslednje okoliščine: (1) tožnik na Hrvaškem ni izvajal glasbenih nastopov, za kar si je v Alžiriji pridobil vizo, (2) v desetih dneh, kolikor je bival na Hrvaškem, ni zaprosil za mednarodno zaščito,(3) iz policijske depeše in prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je nameraval oditi k bratu v Francijo, (4) po nezakonitem prečkanju državne meje med Hrvaško in Slovenijo je pred slovenskimi policisti zbežal, (5) namero, da zaprosi za mednarodno zaščito, je izrazil po najavi, da bo vrnjen na Hrvaško, in (6) na zaslišanju pred sodiščem ni prepričljivo pojasnil, kje in kdaj je izgubil svoj potni list.

9. Razlogi, zakaj je tožena stranka odredila ukrep pridržanja v centru za tujce, ne pa katerega izmed milejših ukrepov, izhajajo iz njene odločbe, v kateri so navedene okoliščine, ki izkazujejo tožnikovo begosumnost, te okoliščine pa so hkrati tudi kriterij za odreditev oblike izvedbe pridržanja ter za oceno sorazmernosti (potrebnosti) odreditve ukrepa. Obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, in sorazmernost odrejenega ukrepa v primerjavi z ukrepom pridržanja na območje azilnega doma, je v sodbi utemeljilo sodišče prve stopnje; isti razlogi pa veljajo in prevladajo tudi v razmerju do ukrepa pridržanja v azilnem domu. S temi razlogi se Vrhovno sodišče v celoti strinja. Po presoji Vrhovnega sodišča pri tem ni nepomembno, da tožnik v tožbi in na glavni obravnavi ni ugovarjal, da ukrep ne bi bil sorazmeren in potreben.

10. Tožnik je nezakonito prestopil državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, po prehodu meje je pred policisti zbežal, njegova ciljna država ni Slovenija, ob dejstvu, da nima obveznosti, ki bi ga priklepale na ozemlje Republike Slovenije, pa te okoliščine kažejo na to, da milejša ukrepa od pridržanja v centru za tujce ne bi bila učinkovita. Odrejeni ukrep pridržanja je glede na okoliščine primera tudi po presoji Vrhovnega sodišča primeren, sorazmeren in nujno potreben.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zoper sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

12. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe je med drugimi tudi ta, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni odločeno. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, zato tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zoper sklep prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe zavrglo na podlagi 352. člena Zakona o pravnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

23.12.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba in sklep I U 969/2015
• UPRS Sklep I U 1718/2023-19
• UPRS sodba in sklep I U 1624/2014