VSRS sodba VIII Ips 156/2014

Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Ker niso obstajali elementi delovnega razmerja, ni mogoče domnevati, da delovno razmerje obstaja in se je delo tožnika smelo opravljati na podlagi pogodb civilnega prava (4., 11. in 16. člen ZDR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 6. 2008 dalje z vsemi pravicami ter izplačilom razlike med pripadajočo bruto plačo in plačilom, ki ga je prejemal na podlagi avtorskih pogodb. Ugotovilo je, da tožnik od leta 2007 do oktobra 2011 dela za toženo stranko ni opravljal nepretrgoma, temveč na podlagi avtorskih pogodb le po potrebi za določene teme, zlasti s športno tematiko. V zvezi z delom pri produkciji dokumentarnega filma J. v letu 2008 je šlo za enkraten projekt, ki je trajal krajše časovno obdobje. V obdobju od oktobra 2011 do 31. 12. 2012 je tožnik opravljal le delo pri tedenski oddaji H. ter enkrat na mesec vodil nočni program na prvem programu radia S. Tožnik je nočni program vodil zaradi uvajanja v živo oddajo H., ki je bila sprva posneta v naprej. Oddaja H. R. je bila izrazito avtorska oddaja, ki jo je popolnoma samostojno oblikoval tožnik sam brez navodil. Priprava na oddajo in vodenje nočnega programa ni zahtevala več kot nekaj ur dela na teden. Tožnik je bil pri svojem delu popolnoma samostojen tako glede vsebine kot glede delovnega časa (razen v času trajanja programa) in ni bil vključen v organiziran delovni proces, kot je veljalo za redno zaposlene novinarje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že od leta 1986 opravljal pri toženi stranki najzahtevnejša novinarska opravila. Od 4. 10. 2011 dalje pa je pripravljal in vodil oddajo H. ter vodil nočni program na prvem programu radia S. Zadnjo avtorsko pogodbo je imel sklenjeno od 1. 9. do 31. 12. 2012. Delo je opravljal v organiziranem delovnem procesu tožene stranke po navodilih in pod nadzorom nadrejene urednice, delo je potekalo v polnem delovnem času, v turnusih in izmenah in je popolnoma primerljivo delu redno zaposlenih novinarjev. Ne strinja se z drugačnimi dokaznimi zaključki prvo in drugostopnega sodišča. Izpolnjuje tudi pogoje glede strokovne izobrazbe. S podpisom avtorskih pogodb je vstopil v delovni proces tožene stranke s svojim delom v oddajah, za katere je pripravljal novinarske prispevke ter v zadnjem obdobju pri pripravljanju in vodenju oddaje H. in vodenju nočnega programa.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik je umaknil tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da izpolnjuje pogoje glede strokovne izobrazbe za delovno mesto novinar urednik. Zoper sklep o tem se tožnik ni pritožil in sodišči teh dejstev tudi nista ugotavljali, zato ni mogoče upoštevati revizijskih navedb v zvezi s tem.

8. Pravnomočno je bil zavrnjen zahtevek za priznanje delovnega razmerja od 1. 6. 2008 dalje. Tožnik tudi v reviziji ne zatrjuje, da bi po 31. 12. 2012 pri toženi stranki še delal oziroma, da bi po tem datumu imel sklenjeno kakšno pogodbo. Zato za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 31. 12. 2012 ni dejanske in pravne podlage in je že iz tega razloga odločitev sodišča v tem delu pravilna. Zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi bila sklenjena za nedoločen čas, tožnik ni uveljavljal.

9. Za obdobje od 1. 6. 2008 do oktobra 2011 tožnik v reviziji ne navaja ničesar, kar bi kazalo na nepravilnost presoje sodišča, da občasno delo tožnika po avtorskih pogodbah za to obdobje ni imelo elementov delovnega razmerja.

10. Za obdobje od oktobra 2011 do 31. 12. 2012 pa tožnik uveljavlja le nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je ne samo na podlagi izpovedi prič, temveč tudi tožnika samega o tem, kako je v tem času potekalo njegovo delo, sprejelo dokazno oceno, da ni šlo za nepretrgano opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca in tudi ne za vključitev v organiziran delovni proces delodajalca na enak način, kot je to veljalo za redno zaposlene novinarje. Šlo je za samostojno avtorsko delo, ki je bilo umeščeno v program v skladu s programsko shemo.

11. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Ker niso obstajali elementi delovnega razmerja, ni mogoče domnevati, da delovno razmerje obstaja in se je delo tožnika smelo opravljati na podlagi pogodb civilnega prava (4., 11. in 16. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR). Zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Izrek o stroških je v skladu z 41. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1.

Datum zadnje spremembe:

18.12.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 152/2012
• Sklep VIII Ips 339/2006
• VDSS sodba Pdp 216/2014