VSRS sodba VIII Ips 188/2014

Jedro

Ustavno sodišče je opravilo presojo ustavnosti 246. člena ZUJF, pri čemer je na podlagi 3. a člena Ustave RS sledilo zahtevi, da morajo vsi državni organi, tudi Ustavno sodišče, pravo EU pri izvrševanju svojih pristojnosti uporabljati v skladu s pravno ureditvijo EU. To pomeni, da je obe direktivi in sodno prakso SEU, ki se je izoblikovala o spornih vprašanjih, upoštevalo pri razlagi določbe 246. člena ZUJF.

Nižji sodišči s tem, ko sta pri odločanju upoštevali odločbo Ustavnega sodišča, nista ravnali zmotno in očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Po tretjem odstavku prvega člena ZUstS so odločbe Ustavnega sodišča obvezne: tako v primeru, če je ugotovljena neustavnost posameznega zakona, kot v primeru, če je ugotovljeno, da posamezna določba zakona ni protiustavna.

Utemeljitev diskriminacije javnih uslužbencev s primerjavo zaposlenih v zasebnem sektorju ni primerna. Posebnosti delovnih razmerij javnih uslužbencev so že zakonsko predvidene in posebej urejene v ZJU.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti sklepa tožene stranke št. 100-456/2012/20 z dne 1. 8. 2012, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še traja, ter zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti sklepa tožene stranke št. 100-456/2012/20 z dne 1. 8. 2012 in plačilo odškodnine zaradi prikrajšanja pri prejemkih po upokojitvi. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Tožena stranka je tožniku dne 16. 8. 2012 vročila sklep z dne 1. 8. 2012 z vsebino, da mu z dnem dokončnosti preneha veljati pogodba o zaposlitvi z dne 5. 7. 2006 z vsemi aneksi, na podlagi 246. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012). Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja zavrnila. Z vročitvijo sklepa drugostopnega organa dne 17. 10. 2012 je tožniku tudi prenehalo delovno razmerje pri toženi strani. Med strankama ni sporno, da je tožnik na dan 31. 5. 2012 izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Delodajalec na podlagi tretjega odstavka 246. člena ZUJF povsem samostojno odloča o nadaljevanju delovnega razmerja s tistim javnim uslužbencem, katerega delo je še naprej potrebno zaradi zagotovite nemotenega delovnega procesa. Ker je odločitev v izključni pristojnosti delodajalca, za presojo ni bistvena morebitna želja javnega uslužbenca po nadaljevanju delovnega razmerja ali njegov socialni položaj po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega tretji odstavek 246. člena ZUJF predvidela le možnost in ne obveznost sklenitve dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja. Tožnik je sicer zatrjeval, da je sklep posledica osebnih zamer, vendar teh navedb ni konkretiziral in zato sodišča ni prepričal, da bi bil sklep posledica diskriminacije. Tožnik nadalje ni dokazal protipravnega ravnanja in je zato njegov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi prikrajšanja pri prejemkih po upokojitvi neutemeljen.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da nižji sodišči svoje odločitve ne bi smeli opreti na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013 (v nadaljevanju: odločba Ustavnega sodišča), saj je slednje presojalo ustavnost določbe 246. člena ZUJF le z vidika diskriminacije glede na spol. Ni pa še odločilo o zahtevah in pobudah ostalih pobudnikov za oceno ustavnosti. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tretji odstavek 246. člena ZUJF delodajalcu daje neomejeno diskrecijsko pravico pri odločitvi. Po mnenju tožnika zakon delodajalcu ne daje takšne diskrecijske pravice. Na ta način se dopušča uporaba subjektivnih kriterijev za sprejem odločitve, kar pa ne bi smelo biti dopustno, saj gre za vprašanje prenehanja delovnega razmerja. Po mnenju tožnika je varčevalni cilj edini cilj ZUJF, ob neobstoju legitimnih ciljev, ki jih Direktivi 2000/78/ES in 2006/54/ES dopuščata v okviru izjem glede različnega obravnavanja delavcev. Ni res, da tožnik in ostali javni uslužbenci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi "prisilnega upokojevanja", niso diskriminirani v primerjavi z delavci, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Slednji imajo namreč pravico do nadaljnje zaposlitve, tožniku pa višina pokojnine ne zadošča za preživetje, saj je bistveno nižja od plače, ki jo je prejemal. Razlika je tudi v višini odpravnine. Poleg tega se delodajalec za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne more odločiti na podlagi subjektivnih kriterijev, medtem ko pri prenehanju delovnega razmerja na podlagi določb ZUJF delodajalec ni dolžan objektivno utemeljiti svoje odločitve. Stališče sodišč, da je socialna varnost zagotovljena z izpolnjevanjem pogojev za starostno upokojitev, ne vzdrži ob primerjavi z določbo ZDR, da so starejši delavci varovana kategorija. S tem je utemeljena diskriminacija zaposlenih v javnem sektorju, ki jo je "zagrešil" ZUJF.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik v reviziji navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge po 370. členu ZPP, torej tudi razlog bistvenih kršitev določb postopka. Vendar v nadaljevanju niti ne navede, katere določbe ZPP sodišče ni uporabilo ali je ni uporabilo pravilno in uveljavljenega revizijskega razloga ne obrazloži. Zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva takšno splošno oziroma zgolj formalno sklicevanje na revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ni vsebinsko konkretizirano in obrazloženo, ne zadošča, da bi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v tej smeri preizkušalo.

8. Ustavno sodišče je opravilo presojo ustavnosti 246. člena ZUJF, pri čemer je na podlagi 3. a člena Ustave RS sledilo zahtevi, da morajo vsi državni organi, tudi Ustavno sodišče, pravo EU pri izvrševanju svojih pristojnosti uporabljati v skladu s pravno ureditvijo EU. To pomeni, da je obe direktivi in sodno prakso SEU, ki se je izoblikovala o spornih vprašanjih, upoštevalo pri razlagi določbe 246. člena ZUJF. Podrobno je obrazložilo, da Direktiva 2000/78/ES dopušča upravičenost različnega obravnavanja zaradi starosti - ob določenih pogojih - pa tudi, da po stališčih SEU avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi ob izpolnitvi upokojitvenih pogojev pomeni diskriminacijo, ki pa je dopustna, če obstaja legitimen cilj in kadar so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.

9. Po prepričanju tožnika je edini cilj ZUJF vzdržnost javnih financ. Ustavno sodišče je v zvezi s tem opravilo presojo in ugotovilo obstoj dodatnih ustavno dopustnih ciljev (vzpostavitev uravnotežene starostne strukture javnih uslužbencev in preprečitev morebitnih sporov o tem, ali je javni uslužbenec sposoben opravljati delo po določeni starosti), ki jih je zasledoval ZUJF, in ki niso v nasprotju s prvim odstavkom 6. člena Direktive in sodno prakso SEU. Zato zgolj drugačno mnenje tožnika o neobstoju dopustnih ciljev (tudi z vidika prava

EU) ne zadošča, da bi s tem revizijskim ugovorom lahko uspel.

10. Nižji sodišči s tem, ko sta pri odločanju upoštevali odločbo Ustavnega sodišča, nista ravnali zmotno in očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Po tretjem odstavku prvega člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUSTS, Uradni list RS 15/94 in naslednji) so odločbe Ustavnega sodišča obvezne: tako v primeru, če je ugotovljena neustavnost posameznega zakona, kot v primeru, če je ugotovljeno, da posamezna določba zakona ni protiustavna.

11. Tožnik v reviziji navaja opravilne številke pobud in zahtev, o katerih naj Ustavno sodišče še ne bi odločilo, kar pa ne drži. V vseh citiranih zadevah je Ustavno sodišče zahtevo oziroma pobudo za oceno ustavnosti zavrglo. Tako se argument tožnika v smeri, da Ustavno sodišče še ni v celoti odločilo in se nižji sodišči na odločbo ne bi smeli upreti, izkaže za neutemeljen. Poleg tega je ustavno sodišče izpodbijano ureditev presojalo tudi z vidika diskriminacije na podlagi starosti, in ne samo spola, kot to zmotno navaja tožnik.

12. Po taki presoji in ob tem, da revizija ne izpostavlja novih vidikov, ki jih Ustavno sodišče pri svoji odločitvi ne bi upoštevalo, Vrhovno sodišče, ki je sicer dolžno razlagati zakone ustavno skladno, ne more odločati v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča.

13. Utemeljitev diskriminacije javnih uslužbencev s primerjavo zaposlenih v zasebnem sektorju ni primerna. Posebnosti delovnih razmerij javnih uslužbencev so že zakonsko predvidene in posebej urejene v Zakonu o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji). ZJU napotuje na uporabo Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) le v primerih, ki v matičnem zakonu (ZJU) niso urejeni (prvi odstavek 5. člena ZJU).

14. Tožnik meni, da je diskriminiran v primerjavi s tistimi, ki jim je pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, ker imajo slednji pravico do nove zaposlitve. Utemeljitev tožnika ne zdrži, saj imajo tudi tisti javni uslužbenci, ki jim je delovno razmerje prenehalo na podlagi določbe 246. člena ZUJF, možnost skleniti novo delovno razmerje in jim torej možnost nadaljnje zaposlitve ni odvzeta ali omejena. Poleg tega prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 246. člena ZUJF ni mogoče primerjati med seboj ali uporabljati alternativno, saj so razlogi za zakonsko ureditev in pogoji za uporabo povsem različni.

15. Tožnik v reviziji omenja določbo prvega odstavka 114. člena ZDR, ki ureja posebno varstvo starejših delavcev pred odpovedjo. Pri tem pa spregleda drugi del citirane določbe, ki pisnega soglasja starejšega delavca ne zahteva več, ko ta izpolni minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

16. Delodajalec mora pri odločitvi o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUJF upoštevati zakonske pogoje in ugotoviti, ali konkretni javni uslužbenec izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine (na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s prvim odstavkom 54. člena oziroma četrtim odstavkom 430. člena ali 402. členom ali 404. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) (1). T

retji odstavek 246. člena ZUJF predstavlja izjemo in omogoča dogovor med delodajalcem in javnim uslužbencem o nadaljevanju delovnega razmerja zaradi zagotovitve nemotenega delovnega procesa. Presoja okoliščin delovnega procesa v konkretnem primeru pa je v izključni pristojnosti delodajalca in slednjemu ni mogoče naložiti obveznosti, da mora z javnim uslužbencem skleniti dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja.

17. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): Presojo skladnosti 246. člena ZUJF z Ustavo RS je že opravilo Ustavno sodišče.

Datum zadnje spremembe:

18.12.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba VIII Ips 106/2014
• VSRS sodba VIII Ips 231/2014
• VSRS sodba VIII Ips 213/2014