VSRS sodba VIII Ips 101/2014

Jedro

Odpovedni razlog je podan, če delavec odpotuje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika ali zdravniške komisije, zato tožena stranka, preden je ugotovila, ali je tožnica tako odobritev imela (zdravnikovo pojasnilo), za odpovedni razlog sploh ni mogla izvedeti.

Odpovedni razlog je podan že, če delavec med začasno odsotnostjo z dela zaradi bolezni odpotuje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika ali zdravniške komisije, ne glede na to, ali je to vplivalo na potek zdravljenja.

Pridobitev razčlenitvenega računa za službeni telefon, ki ga je zahtevala celo tožnica sama, in ki je bil sestavljen tako, da klicane številke niso bile vidne v celoti niti niso bile razkrite klicane ali kličoče osebe, ne predstavlja posega v zasebnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja do vrnitve na delo. Ugotovilo je, da je podan odpovedni razlog, ker je tožnica v času bolniškega staleža odšla iz kraja bivanja, in sicer v tujino, brez dovoljenja oziroma napotitve pristojnega zdravnika.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Tožnici je bila zaradi njenega odhoda v tujino med bolniškim staležem, čeprav za to ni imela zdravnikove privolitve, izredna odpoved podana iz razloga po 1. in 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo odpovedni razlog iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Ta je podan tudi po prepričanju sodišča druge stopnje. Ob obstoju okoliščin iz prvega odstavka 110. člena ZDR je zato presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da datum seznanitve z odpovednim razlogom ni prav ugotovljen, saj bi morala tožena stranka, če se z razlogom ni seznanila že po prejemu razčlenitvenega telefonskega računa, takoj pridobiti podatke o navodilih osebnega zdravnika in tožnico v skladu s 33. a členom ZJU obvestiti o morebitnem sumu zlorabe bolniškega staleža ter ji omogočiti, da se o tem izjasni. Nadalje navaja, da sodišče ni upoštevalo nobene okoliščine za nadaljevanje delovnega razmerja na njeni strani, npr. to, da je bila vedno nadpovprečno ocenjena in to, ali je pravila zdravstvenega zavarovanja ignorirala namenoma ali pač zaradi zmotnega prepričanja, da posebnega dovoljenja za odhod iz kraja bivanja ne potrebuje, zlasti, ker mirovanje doma ni bilo potrebno. Tožena stranka nekatere zaposlene med bolniškim staležem celo sili, da kršijo navodila, ko jih kliče v službo. Tako se izkaže, da njo obravnava drugače, kot ostale, torej ravna v nasprotju s 6. členom ZDR in „direktive sveta Evropskega parlamenta“. Meni, da je treba kršitev bolniškega staleža vedno presojati z vidika vpliva na zdravljenje, o čemer se je sodna praksa že izrekla. Odobritev zdravnika ali zdravniške komisije pa je lahko tudi naknadna. Kot bi lahko izhajalo iz zdravnikove izpovedi, je dopustil možnost, da gre na morje, vsekakor pa odhod v tujino njenega zdravstvenega stanja ni poslabšal in ni vplival na dolžino staleža. Sodišče ni ugotavljalo, ali bi zdravnik naknadno celo odobril odhod iz kraja bivanja. Meni, da ni dokazano, da se je nahajala v tujini. Toženi stranki očita tudi poseg v zasebnost, ker je preverjala njene telefonske klice brez dovoljenja in brez vnaprejšnje seznanitve.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Neutemeljen je revizijski očitek, da datum seznanitve z odpovednim razlogom ni prav ugotovljen. V prvi vrsti to pomeni nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki ni dovoljen revizijski razlog. Ugotovitev o datumu seznanitve z razlogom je dejanska, kar pomeni, da je revizijsko sodišče nanjo vezano. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, se je tožena stranka seznanila z odpovednim razlogom najprej 7. 11. 2012, ko je prejela prvi dopis zdravnika, zagotovo pa 21. 11. 2012, ko je prejela dopis zdravnika z dne 19. 11. 2012, v katerem je zapisal, da tožnica za odhod iz kraja bivanja ni imela njegovega soglasja.

7. V kolikor tožnica glede datuma seznanitve z odpovednim razlogom uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, pa je tudi ta revizijski očitek neutemeljen. Tožena stranka se z odpovednim razlogom ni mogla seznaniti že s prejemom specificiranega telefonskega računa, iz katerega je izhajalo, da so se telefonski klici opravljali iz tujine. Odpovedni razlog iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR je podan, če delavec odpotuje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika ali zdravniške komisije, zato tožena stranka, preden je ugotovila, ali je tožnica tako odobritev imela (zdravnikovo pojasnilo), za odpovedni razlog sploh ni mogla izvedeti. Sklicevanje revidentke na 33. a člen ZJU je v tem kontekstu brezpredmetno, saj z ugotavljanjem obravnavanega odpovednega razloga citirana določba nima nikakršne zveze. Določba se uporabi takrat, kadar delodajalec izvede kontrolo bolniškega staleža na domu, te situacije pa v obravnavanem primeru nimamo.

8. Zmotno je tudi materialnopravno stališče revidentke, da je treba „kršitev bolniškega staleža“ presojati vedno z vidika vpliva na potek zdravljenja. Iz zakona ne izhaja, da je odpovedni razlog podan samo takrat, kadar odpotovanje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika ali zdravniške komisije vpliva na potek zdravljenja. Podan je že, če delavec med začasno odsotnostjo z dela zaradi bolezni odpotuje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika ali zdravniške komisije, ne glede na to, ali je to vplivalo na potek zdravljenja. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje, izhajajoč iz izpovedi zaslišanega zdravnika, take odobritve zanesljivo ni bilo. Možno je sicer, da odhod iz kraja bivanja zdravnik izjemoma naknadno odobri, vendar se v obravnavanem primeru to ni zgodilo.

9. Očitek, da telefonski klici ne utemeljujejo presoje, da je tožnica odpotovala iz kraja bivanja, je neutemeljen. Ugotovitev sodišča, da je tožnica med odsotnostjo z dela zaradi bolezni odpotovala iz kraja bivanja, temelji na razčlenitvenem telefonskem računu, iz katerega izhaja, da so bili s službenega telefona, ki ga je uporabljala tožnica, opravljeni klici iz tujine. Zato je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je bila tožnica v tem času v tujini, saj so bili z njenega službenega telefona vsi klici v času od 15. 8. 2012 do 19. 8. 2012 opravljeni iz tujine, konkretno iz Italije in Avstrije, tožnica pa niti v reviziji ni navedla, kdo drug, če ne ona, bi te klice lahko opravil.

10. Sklicevanje na kršitev Ustave RS, ZVOP-1 in Konvencije o varstvu človekovih pravic zaradi vpogleda tožene stranke v razčlenitveni telefonski račun je neutemeljeno. Revizijsko sodišče se v celoti pridružuje pojasnilu sodišča druge stopnje, da pridobitev razčlenitvenega računa za službeni telefon, ki ga je zahtevala celo tožnica sama, in ki je bil sestavljen tako, da klicane številke niso bile vidne v celoti niti niso bile razkrite klicane ali kličoče osebe, ne predstavlja posega v zasebnost.

11. Neutemeljen je končno tudi očitek, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s 6. členom ZDR. Tudi če je res, da je posamezne delavce med odsotnostjo zaradi bolezni klicala na delo, to (ob ugotovljeni kršitvi) ne more pomeniti, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz diskriminatornih razlogov.

12. Glede na navedeno se tudi revizijsko sodišče pridružuje zaključku, da je odpovedni razlog iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR utemeljen.

13. Za zakonitost izredne odpovedi mora biti poleg obstoja odpovednega razloga dokazan tudi obstoj okoliščin in interesov, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Nižji sodišči sta pretehtali okoliščine in interese tako na strani tožnice kot na strani tožene stranke. Očitek revidentke, da nista v zadostni meri upoštevali okoliščin na njeni strani, ni utemeljen. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče upoštevalo te okoliščine in ocenilo, da nadpovprečna ocena tožničinega dela ne more prevladati nad okoliščinami in interesi tožene stranke. Tudi trditve, da ni nepomembno, ali je tožnica namenoma ignorirala pravila zdravstvenega zavarovanja, ali pa jih je kršila v prepričanju, da ima odhod dovoljen, sodišče druge stopnje ni spregledalo. Ni pa je upoštevalo, ker je ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu (podsekretar za družbene dejavnosti in kadrovske zadeve), na katerem je morala skrbeti, da ni prihajalo do kršitev v času bolniškega staleža, oziroma da so bile te ustrezno sankcionirane, kar pomeni, da je vedela, kako mora ravnati v času odsotnosti z dela zaradi bolezni.

14. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

15. Tožena stranka v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Datum zadnje spremembe:

18.12.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 234/2011
• Sodba VIII Ips 239/2013
• VSRS sodba VIII Ips 4/2015