VSRS sodba VIII Ips 106/2014

Jedro

Ustavno sodišče je opravilo presojo ustavnosti 246. člena ZUJF, pri čemer je na podlagi 3. a člena Ustave RS sledilo zahtevi, da morajo vsi državni organi, tudi Ustavno sodišče, pravo EU pri izvrševanju svojih pristojnosti uporabljati v

skladu s pravno ureditvijo EU. To pomeni, da je obe direktivi in sodno prakso SEU, ki se je izoblikovala o spornih vprašanjih, upoštevalo pri razlagi določbe 246. člena ZUJF.

Po taki presoji in ob tem, da revizija ne izpostavlja novih vidikov, ki jih Ustavno sodišče pri svoji odločitvi ne bi upoštevalo, Vrhovno sodišče, ki je sicer dolžno razlagati zakone ustavno skladno, ne more odločati v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep tožene stranke št. ZKD-914/12 z dne 1. 8. 2012 ter sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 1005-625/2012/2 z dne 19. 9. 2012. Ugotovilo je, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje, da še traja, da ga je tožena stranka dolžna vrniti na delo ter mu za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati plačo, jo po odvodu davka in prispevkov plačati v neto znesku ter tožnika prijaviti v ustrezna zavarovanja. Ugotovilo je, da je 246. člen Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS št. 40/2012 in naslednji), na podlagi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje, diskriminatoren. Postavilo se je na stališče, da zakon ne zasleduje legitimnega cilja, ki ga v okviru izjem glede različnega obravnavanja delavcev dopuščata Direktiva sveta 2006/54/ES z dne 5. 7. 2006 in Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000. Cilj zakona je zagotoviti vzdržnost javnih financ, zakonski okvir za učinkovito upravljanje z javnimi sredstvi, makro ekonomsko stabilnost ter trajen in stabilen narodno-gospodarski razvoj ter oblikovati pravila za večjo fiskalno disciplino. Navedeni cilji niso povezani z ukrepi na področju zaposlovanja mladih oziroma ne vodijo k spodbujanju zaposlovalne politike. Administrativno upokojevanje, ki ga določa ZUJF, ne pomeni zmanjševanja števila iskalcev zaposlitve oziroma zaposlovanja mladih, temveč pomeni neposreden dodaten pritisk na sredstva pokojninske blagajne, posredno pa tudi na sredstva državnega proračuna zaradi kritja razlike med prihodki iz prispevkov ter odhodki iz pokojninske blagajne. Zaposlovanja mladih v javnem sektorju in s tem doseganja enega izmed legitimnih ciljev, kot jih v svojih odločitvah o skladnosti nacionalnih predpisov, ki določajo prenehanje pogodbe o zaposlitvi pri določeni starosti, z direktivami razlaga Sodišče Evropske unije (SEU), zaradi omejitve zaposlovanja, ki ga določa 183. člen ZUJF, ni pričakovati.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. V času odločanja sodišča druge stopnje je bila že sprejeta odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013 (Uradni list RS, št 107/2013). Ustavno sodišče je med drugim presojalo tudi skladnost 246. člena ZUJF z določbami Ustave RS, upoštevaje njen 3.a člen, v zvezi s katerim je poudarilo, da mora pri presoji predpisov, ki pomenijo izvajanje prava Unije, tudi Ustavno sodišče upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso SEU, čeprav ni pristojno za presojo skladnosti zakonskih določb z direktivami EU. Ker je ugotovilo neskladnost 246. člena ZUJF z Ustavo RS le v delu, ki se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, sicer pa neskladja ni ugotovilo, je glede na to, da je tožnik moški, prenehanje delovnega razmerja na podlagi 246. člena ZUJF zakonito.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je stališče glede direktiv, ki naj ne bi bile neposredno uporabne, zmotno. Tudi Ustavno sodišče je navedlo, da je najpomembnejše temeljno načelo načelo primarnosti prava Unije, ki pomeni, da ima pravo EU prednost pred pravom držav članic. Nadalje meni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in protiustavna, ker je pravna podlaga te odpovedi v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom,

svobodo dela, varstvom dela in načelom jasnosti in določnosti predpisov. Nasilna prekinitev posameznikove poklicne kariere zgolj zaradi izpolnitve določene starosti predstavlja grob poseg v celovitost človekove osebnosti in njegovega osebnega dostojanstva, če se s takimi ukrepi posamezniku odreka pravica do enakopravnega sodelovanja v družbi, s tem pa se mu zanika priložnost, da bi s

svojim delom produktivno prispeval k družbeni blaginji. Poseg v človekove pravice je z Ustavo dopusten le, če temelji na ustavno dopustnem, to je stvarno upravičenem cilju, ter v skladu s splošnim načelom sorazmernosti kot enim izmed načel pravne države. Revident meni, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče o diskriminatornem 246. členu ZUJF. Nenazadnje tudi iz 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca izhaja, da zgolj izpolnitev pogojev v starostno upokojitev ne predstavlja resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje, z zavrnitvijo pritožbe in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče po prvem odstavku 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Revident v reviziji izraža predvsem nestrinjanje z obrazložitvijo odločbe Ustavnega sodišča U-I-146/12, češ da naj bi imelo pravo EU prednost pred pravom države članice oziroma nacionalnim pravom. Od Vrhovnega sodišča pričakuje odločitev, ki bo v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča oziroma predlaga, naj je Vrhovno sodišče ne upošteva. Tej zahtevi ni mogoče slediti. Po tretjem odstavku prvega člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Uradni list RS 15/94 in naslednji) so odločbe Ustavnega sodišča obvezne: tako v primeru, če je ugotovljena neustavnost posameznega zakona, kot v primeru, če je ugotovljeno, da posamezna določba zakona ni protiustavna. Ustavno sodišče je opravilo presojo ustavnosti 246. člena ZUJF, pri čemer je na podlagi 3. a člena Ustave RS sledilo zahtevi, da morajo vsi državni organi, tudi Ustavno sodišče, pravo EU pri izvrševanju svojih pristojnosti uporabljati v skladu s pravno ureditvijo EU. To pomeni, da je obe direktivi in sodno prakso SEU, ki se je izoblikovala o spornih vprašanjih, upoštevalo pri razlagi določbe 246. člena ZUJF. Podrobno je obrazložilo, da Direktiva 2000/78/ES ob določenih pogojih dopušča upravičenost različnega obravnavanja zaradi starosti, pa tudi, da po stališčih SEU sicer avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi ob izpolnitvi upokojitvenih pogojev pomeni diskriminacijo, ki pa je dopustna, če obstaja legitimen cilj in kadar so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.

7. Po taki presoji in ob tem, da revizija ne izpostavlja novih vidikov, ki jih Ustavno sodišče pri svoji odločitvi ne bi upoštevalo, Vrhovno sodišče, ki je sicer dolžno razlagati zakone ustavno skladno, ne more odločati v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča. Z odločitvijo, da določba 246. člena ZUJF ni protiustavna in da je v skladu tudi s pravom EU in odločbami SEU, je usklajena sodba sodišča druge stopnje, zato je očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen.

8. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na Konvencijo MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. V obravnavanem primeru te konvencije sploh ni mogoče uporabiti, saj pri prenehanju pogodbe o zaposlitvi po določbah ZUJF ne gre za prenehanje delovnega razmerja na pobudo delodajalca v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca, pač pa za prenehanje delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi) na podlagi zakona.

9. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

18.12.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba VIII Ips 188/2014
• VSRS sodba VIII Ips 231/2014
• VSRS sodba VIII Ips 213/2014