<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS sodba III Ips 54/2013

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2014:III.IPS.54.2013
Evidenčna številka:VS4002630
Datum odločbe:11.11.2014
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cpg 946/2012
Senat:Vladimir Balažic (preds.), dr. Mile Dolenc (poroč.), Brigita Domjan Pavlin, dr. Miodrag Đorđević, Janez Vlaj
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV - OBLIGACIJSKO PRAVO - PREDHODNO ODLOČANJE SEU
Institut:menica - trasirana menica - lastna menica - predhodno odločanje SEU - predhodno vprašanje SEU - postavitev prehodnega vprašanja SEU

Jedro

Po določbi 1. člena ZM mora trasirana menica (med drugim) vsebovati (2) nepogojno nakazilo, naj se plača določena vsota denarja in (3) ime tistega, ki naj plača (trasat). Sporna menica vsebuje nepogojno nakazilo, naj se plača 1,575.279,59 EUR, ne vsebuje pa imena tistega, ki naj plača. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZM se taka menica ne šteje za trasirano menico. Teorija v zvezi s pomanjkljivostmi menice govori o nenadomestnih in nadomestnih sestavinah menice. Prve, med katere sodi tudi zgoraj omenjena, povzroči njeno neveljavnost.

V prvem odstavku 11. točke Navodil o unovčenju menic pri bankah (2003) je določeno, da banka unovči menico na podlagi naloga za plačilo imetnika transakcijskega računa, ki je menični dolžnik, da dovoljuje izplačilo meničnega zneska v breme svojega transakcijskega računa. Navodilo predpostavlja veljavnost menice in določa le dodaten pogoj za njeno unovčenje. Ob neveljavni menici nima nalog za njeno plačilo nobenega pomena. Ne pomeni samostojne podlage za plačilo zneska, navedenega v nalogu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 10.211,40 EUR, v roku petnajstih dni po prejemu te sodbe in od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala povrnitev škode, ki ji naj bi nastala zato, ker tožena stranka ni unovčila menice, ki ji jo je predložila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

3. Tožeča stranka z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje iz vseh razlogov po prvem odstavku 370. člena ZPP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da Sodišču Evropske unije predloži v predhodno odločanje tri vprašanja, izpodbijano sodbo pa spremeni, podrejeno pa sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje

5. Tožeča stranka je dne 16. 10. 2007 predložila toženi stranki na unovčenje menico svojega dolžnika G. d.o.o. z menično izjavo in nalogom dolžnika. V menični izjavi in nalogom za plačilo menice (predstavljata eno listino) je G. d.o.o. pooblastil tožečo stranko, da do višine zapadlih in neporavnanih obveznosti („iz sklenjenih posojilnih pogodb, anexov, dodatkov ter ostalih pogodb“) izpolni posamezno bianko menico, v nalogu za plačilo menice pa jo je pooblastil, da menico uporabi za poplačilo zapadlih neporavnanih obveznosti in jo unovči iz njegovega dobroimetja na katerikoli poslovni banki v Republiki Sloveniji.

6. Dolžnik tožeče stranke je podpisal bianko menico na obrazcu, ki je namenjen za trasirano menico. Tožeča stranka jo je izpolnila tako, da je v njej ostal poziv tretji osebi, naj plača menično vsoto, ni pa tretje osebe (trasata) navedla.

7. Tožena stranka je zavrnila unovčenje menice „zaradi pisne prepovedi unovčenja menice s strani dolžnika“ in jo vrnila tožeči stranki.

Razlogi za zavrnitev revizije

a) glede uporabe materialnega prava

8. Po določbi 1. člena Zakona o menici (ZM) mora trasirana menica (med drugim) vsebovati nepogojno nakazilo, naj se plača določena vsota denarja in ime tistega, ki naj plača (trasat). Sporna menica vsebuje nepogojno nakazilo, naj se plača 1,575.279,59 EUR, ne vsebuje pa imena tistega, ki naj plača. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZM se taka menica ne šteje za trasirano menico. Teorija v zvezi s pomanjkljivostmi menice govori o nenadomestnih in nadomestnih sestavinah menice. Prve, med katere sodi tudi zgoraj omenjena, povzroči njeno neveljavnost.(1) Revident skuša relativizirati pomen zakonske določbe s tem, da se sklicuje na splošno stališče teorije, da je „vedno potrebno pogledati sam smisel prepovedi.“ Menično pravo je strogo formalno pravo. Splošna pravila o ničnosti pogodb (86. člen OZ) ne pridejo v poštev, ker vsebuje ZM posebno pravilo o učinkovanju pomanjkljive menice v prvem odstavku 2. člena ZM.

9. Sporna menica ne izpolnjuje zakonskih pogojev niti za lastno menico. Po določbi 107. člena ZM mora lastna menica (med drugim) obsegati „nepogojno obljubo, da se bo plačala določena vsota denarja“. Te sestavine sporna menica nima. Po določbi prvega odstavka 108. člena ZM taka menica „ne velja za lastno menico.“

10. S podobnim primerom se je ukvarjalo Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 806/2007 z dne 3. 9. 2009. Pritrdilo je stališču, ki ga zavzema literatura: „Ker uradnih formularjev za lastno menico ni, se zanjo pogosto uporablja obrazec za trasirano menico, vendar je treba v takem primeru besedilo naloga za plačilo ("plačajte za to menico") prečrtati in ga nadomestiti z besedilom obljube plačila ("plačam, bom plačal, bomo plačali)". V teoriji se zastopa stališče, da so menice, pri katerih ni obljube plačila, pač pa nalog plačila, nične.“ Vrhovno sodišče se je pri tem oprlo na stališče Š. Ivanjka v Zakonu o menici s komentarjem, 2001, str. 507.

11. Revident se sklicuje na nalog za unovčenje menice. Navaja, da je ta ključen za presojo ravnanja tožene stranke. Po njegovem mnenju je bilo dolžno ravnanje banke (tožene stranke) v tem, „da je morala preveriti, ali ima nalog za unovčitev menice in ali je nalog izdala oseba, ki je pooblaščena razpolagati s sredstvi na transakcijskem računu.“ Smiselno zastopa stališče, da je veljaven nalog za plačilo menice zadostna pravna podlaga za njeno unovčenje oziroma izplačilo meničnega zneska.

12. V prvem odstavku 11. točke Navodil o unovčenju menic pri bankah (Uradni list RS, št. 35/2003) je določeno, da banka unovči menico na podlagi naloga za plačilo imetnika transakcijskega računa, ki je menični dolžnik, da dovoljuje izplačilo meničnega zneska v breme svojega transakcijskega računa. Navodilo predpostavlja veljavnost menice in določa le dodaten pogoj za njeno unovčenje. Ob neveljavni menici nima nalog za njeno plačilo nobenega pomena. Ne pomeni samostojne podlage za plačilo zneska, ki v njem niti ni naveden, pač pa ga je mogoče razbrati le iz menice, ki pa je ni izpolnil nalogodajalec.

13. Naloga za plačilo menice tudi ni mogoče šteti za plačilni nalog, kot meni revident. V nalogu za plačilo menice, ki ga je izdala družba G. d.o.o., ni naveden znesek, ki ga naj banka plača. Po določbi 2. točke prvega odstavka 13. člena Zakona o plačilnem prometu (Uradni list RS, št. 30/2002 in nasl. - ZPlaP), veljavnem v času, ko je bila predložena na unovčenje sporna menica, je moral nalog za plačilo vsebovati denarni znesek plačila. Po določbah 15. člena ZPlaP je bil izvajalec plačilnega prometa dolžan izvršiti le tak plačilni nalog, ki je vseboval vse sestavine iz prvih treh odstavkov 13. člena ZPlaP, torej tudi navedbo zneska, ki se naj plača. Dolžnosti izvršiti sporni nalog tako ni bilo. Ob temu je treba poudariti, da je bil znesek, ki ga naj bi tožena stranka izplačila tožeči stranki, sicer znan, saj je bil razviden iz menice, vendar pa ni šlo za znesek, ki bi ga določil nalogodajalec, pač pa za znesek, ki ga je v menico vnesla tožeča stranka sama, brez neposredne opore v nalogu za plačilo menice.

14. Tožena stranka kot banka ni bila stranka iz pogodbenih (posojilnih) razmerij, ki so ustvarjale terjatve, katerih plačilo je hotela doseči tožeča stranka s predložitvijo sporne menice in nalogom za njeno plačilo. Zato ni smela presojati utemeljenosti zahtevanega plačila (presoditi, kakšne terjatve je imela tožeča stranka iz številnih posojilnih in drugih pogodbenih razmerij, ki sta jih sklenili tožeča stranka in družba G. d.o.o.). Niti na tej podlagi ji ni mogoče očitati, da je neutemeljeno zavrnila izvršitev plačila tožeči stranki.

b) glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

15. Revident uveljavlja „več absolutno bistvenih kršitev določb postopka.“ Najprej navaja, da sodišče prve stopnje ni povzelo vseh njegovih (bistvenih) navedb. Ko pojasnjuje, kaj naj bi prvostopno sodišče zanemarilo, se pokaže, da gre le za dodatne obrazložitve in pojasnila, kakor je navedlo že sodišče prve stopnje in kar revizija neutemeljeno graja.

16. Sodišču ni treba povzemati vseh navedb strank. Te se navedejo na kratek in jedrnat način.(2) Sodišče prve stopnje bi lahko zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka le, če ne bi obravnavalo kakšne bistvene dejanske navedbe tožeče stranke, ki zadeva odločilna dejstva, česar pa ni storilo. Glede pravnih naziranj pravdnih strank zadostuje, če sodišče zavzame stališče, ki logično izključuje tista, ki jih navaja posamezna stranka. Vsekakor pa se sodišču ni treba ukvarjati z nepomembnimi dejanskimi navedbami ali pravnimi utemeljevanji, ki se pokažejo kot nerelevantna (nepomembna za odločitev sodišča).

17. Revident uveljavlja, da je že v pritožbi ugovarjal, da je prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagal je zaslišanje prič, ki naj bi izpovedale o izpolnjevanju konkretne bianko menice in o običajni praksi banke pri sprejemanju tovrstnih menic. Pritožnikova graja je bila vsebinsko zavrnjena s tem, ker se je pritožbeno sodišče utemeljeno omejilo zgolj do pravno odločilnih dejstev (9. točka obrazložitve). Iz njene preostale obrazložitve je razvidno, da dejstva, ki jih je skušal pritožnik (revident) dokazovati na opisan način, niso odločilnega pomena za odločanje o tožbenemu zahtevku. Zato tudi neizvedba predlaganih dokazov ni mogla pomeniti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

18. Po obrazloženem je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti, saj niso podani razlogi, ki jih upošteva Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji (378. člen ZPP).

Predlog za odstop predhodnih vprašanj Sodišču Evropske unije

19. Tožeča stranka je predlagala, da naj Vrhovno sodišče Sodišču Evropskih skupnosti (pravilno Sodišču Evropske unije) odstopi v reševanje naslednja vprašanja:

- ali je podajanje ugovorov banke iz meničnega razmerja izven ugovorov meničnega dolžnika, ko izvaja nalog unovčitve menice,

- ali je različna obravnava unovčitve lastnih menic, danih za zavarovanje in na unovčitev banki,

- ali je razbremenitev odškodninske odgovornosti banke, ki poda lastni ugovor ničnosti izven časa unovčevanja menice skladno z evropskim pravnim redom.

20. Zakon o sodiščih v prvem odstavku 113.a člena določa, da lahko sodišče izda sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje Sodišču Evropskih skupnosti (sedaj pravilno Sodišču Evropske unije), če je njegova odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti (sedaj pravilno Evropske unije). Določba ima podlago v Pogodbi o delovanju Evropske unije, ki v drugem odstavku 267. člena določa, da katero koli sodišče države članice lahko predloži vprašanje v odločanje Sodišču Evropske unije, če meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo. Vprašanje se zastavi glede razlage Pogodb Evropske unije ali veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije.

21. O tožbenem zahtevku je bilo v tej zadevi odločeno v bistvenem delu na podlagi določb ZM. Ta ni nastal kot posledica implementacije kakšne od direktiv Evropske skupnosti, pač pa ima podlago v Ženevskih konvencijah iz leta 1930.(3) Argumentacija, ki jo revident ponuja v prid stališču, da ponujena vprašanja zadevajo pravo Evropske skupnosti (da je Evropska centralna banka v nekem svojem mnenju omenjala menice, tudi tiste, ki jih urejajo Ženevske konvencije iz leta 1930), ni prepričljiva. Revident se sklicuje še na točko c drugega odstavka 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki jo naj bi tožena stranka kršila z uporabo neenotnih pogojev za primerljive posle zavarovanja z menicami. Navedena določba zadeva zlorabo prevladujočega tržnega položaja. Ker tak položaj tožene stranke ni niti zatrjevan, uporaba določbe ne pride v poštev. Vrhovno sodišče zato ne najde dovolj razlogov za odstop predlaganih vprašanj v odločanje Sodišču Evropske unije.

Glede stroškov postopka

22. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Stroški tožene stranke za odgovor na revizijo so odmerjeni po njenem specificiranem stroškovniku.

---.---

Op. št. (1): npr. Š. Ivanjko v Zakonu o menici s komentarjem, 2001, str. 73

Op. št. (2):

Tako tudi pravna stroka, npr. že J. Juhart v Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, 1961, str. 419

Op. št. (3): Več o tem v Š. Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, 2001, str. 28-30


Zveza:

ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-14. ZM člen 1, 2, 2/1, 107, 108, 108/1. ZplaP člen 13, 13/1, 13/1-2, 13/2, 13/3, 15. Navodilo o unovčenju menic v bankah (2003) točka 11, 11/1. ZS člen 113a. Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.12.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDczMTk4