VSRS sklep III Ips 3/2014

Jedro

Sodišče druge stopnje je svojo sodbo oprlo na izpovedbi prič, ki nista bili dokazno ocenjeni v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje je brez obravnave (na podlagi spisa, konkretno prepisa zvočnega posnetka o zaslišanju prič) ugotovilo dejstva, katerih sodišče prve stopnje ni ugotovilo in nanje ni oprlo svoje sodbe. Za takšno postopanje pa ni imelo podlage v 355. členu ZPP niti v tretji alineji 358. člena ZPP, saj pri zaslišanju prič ni šlo za posredno izveden dokaz (pisno izjavo prič iz 236.a člena ZPP), temveč za neposrednega (239. člen ZPP). Takšna dopolnitev postopka (ko je pritožbeno sodišče iz izpovedi prič izdvojilo pravno pomembna dokazna dejstva) bi bila (po presoji Vrhovnega sodišča) dopustna le na pritožbeni obravnavi, saj bi bila strankam le na ta način zagotovljena neposrednost, pa tudi možnost izjavljanja in ustnega obravnavanja.

Zaradi nerazpisa obravnave pred sodiščem druge stopnje je bilo onemogočeno tudi učinkovito uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče druge stopnje (in ki je bilo podlaga za uporabo materialnega prava), namreč kot tako ni moglo biti predmet revizijskega preizkusa.

Izrek

Revizija zoper sklepa sodišča prve stopnje Pg 442/2009-15 z dne 21. 6. 2010 (o dopustitvi stranske intervencije prve intervenientke) in Pg 442/2009-25 z dne 7. 1. 2011 (o dopustitvi stranske intervencije druge intervenientke) se zavrže.

Reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za (novo) končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti štirih kupoprodajnih pogodb, 22. 12. 2006, 27. 12. 2006 (dveh) in 24. 12. 2007 sklenjenih med tožnico kot prodajalko in prvo toženko kot kupko, katerih predmet so bile nepremičnine (1.); za razveljavitev učinkov kupoprodajnih pogodb med tožnico in prvo toženko, razveljavitev sklepov Okrajnega sodišča v Murski Soboti, na podlagi katerih je bila v korist prve toženke vknjižena lastninska pravica, ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov, tako da bo kot lastnica nepremičnin do celote vpisana tožnica (podredno 1.a); oziroma za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo tožnica lahko v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Murski Soboti vpisala kot lastnica nepremičnin do celote, ker bo sicer listino nadomestila sodba (podredno 2.a). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja izločitvene pravice tožnice na nepremičninah in za njihovo izročitev, za ugotovitev izvirne pridobitve lastninske pravice tožnice na nepremičninah in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila prve toženke za vknjižbo lastninske pravice tožnice na nepremičninah (I. točka izreka). Posledično je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov druge toženke ter prve in druge intervenientke (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je še zaradi umika tožbe s sklepom ustavilo postopek zoper drugo toženko.

2. Višje sodišče v Mariboru (v nadaljevanju sodišče druge stopnje) je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Pri tem je sklenilo, da prva in druga intervenientka sami krijeta stroške pritožbenega odgovora (III. točka izreka).

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih postopkovnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo sodb sodišč nižjih stopenj z ugoditvijo primarnemu oziroma podrejenemu tožbenemu zahtevku; nedopustitvijo stranske intervencije prve in druge intervenientke ter razveljavitvijo vseh procesnih dejanj, ki sta jih le-ti opravili; naložitvijo vseh pravdnih stroškov v plačilo prvi toženki. Podrejeno pa je predlagala razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila stroške revizije.

4. Revizija je bila vročena prvi toženki ter prvi in drugi intervenientki, ki nanjo niso odgovorile.

Revizija glede dopuščenih stranskih intervencij ni dovoljena.

5. Tožnica je revizijo vložila zoper sodbo sodišča druge stopnje, vendar pa je predlagala, da revizijsko sodišče »reviziji ugodi in spremeni sklepa opr. št. Pg 442/2009-15 z dne 21. 6. 2010 in opr. št. Pg 442/2009-25 z dne 7. 1. 2011, tako da ne dopusti stranske intervencije A. d.d. in B. d.d. ter razveljavi vsa v postopku opravljena procesna dejanja stranskih intervenient[k]« (1.2. točka primarnega revizijskega predloga). Pri navedenih sklepih gre za sklepa, s katerima je sodišče prve stopnje dopustilo stranski intervenciji prve in druge intervenientke.

6. Pri sklepu o dopustitvi intervencije (iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan. Zato zoper njega ni mogoče vložiti revizije (prvi odstavek 384. člena ZPP). Posledično je Vrhovno sodišče revizijo tožnice v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 384. člena v povezavi s 377. členom in drugim odstavkom 374. člena, vse ZPP), ker tega v mejah svojih pravic ni storila že sodnica sodišča prve stopnje (prvi odstavek 374. člena ZPP) – I. točka izreka, ne da bi odgovarjalo na revizijske navedbe o »stransk[ih] intervencij[ah]« (4. do 6. stran revizije).

Revizija glede glavne stvari je utemeljena.

Izhodišče (glede podlage pogodbenih obveznosti).

7. Tožnica je zatrjevala, da je bila podlaga kupoprodajnih pogodb nedopustna, saj njihova podlaga oziroma kavza ni bila v prodaji oziroma nakupu nepremičnin, temveč v prirejanju bilanc in poslovnih rezultatov zaradi prikazovanja boljšega finančnega stanja tožnice (in prve toženke). Tožnica naj bi namreč že v letih 2006 in 2007 dejansko poslovala z veliko izgubo, slabo finančno stanje pa naj bi negativno vplivalo na obstoječe oziroma pričakovane kredite pri bankah in dobave dobaviteljev. Da bi tožnica lahko prikazala pozitiven poslovni rezultat, je morala povečati prihodke, kar naj bi storila s prodajo nepremičnin in s prikazom presežka prodajne vrednosti nad knjigovodsko vrednostjo kot dobička.(1)

8. Sodišči nižjih stopenj sta zavzeli stališče, da podlaga (kavza) ni v nasprotju z drugim odstavkom 39. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), če je gospodarski subjekt s prodajo oziroma nakupom nepremičnin poskušal izboljšati svoje poslovne rezultate in je to razkril v svojih poslovnih izkazih.

Revizijski razlogi.

9. Ker je revizijsko sodišče (po tretjem odstavku 370. člena ZPP) vezano na dejansko podlago sodb nižjih sodišč, ne more upoštevati revizijskih navedb, ki relativizirajo ugotovljeno dejansko stanje ali mu celo izrecno nasprotujejo; niti tistih revizijskih navedb, ki skušajo omajati dokazno oceno sodišč nižjih stopenj. Revizijski postopek namreč ni več tisti del pravdnega postopka, v katerem bi bilo mogoče izpodbijati posamezne dejanske ugotovitve kot sporne, ob sklicevanju na dokazne listine, pričanja in podatke spisa.

10. Vrhovno sodišče je zato v nadaljevanju odgovarjalo le na dovoljene revizijske razloge, in sicer v dveh (vsebinsko strukturiranih) sklopih. Najprej na revizijske razloge, ki zadevajo domnevne bistvene kršitve postopkovnih pravil (9. do 13. stran revizije, 1. do 6. točka) – po njihovem logičnem zaporedju; nato pa še na revizijske razloge, ki zadevajo domnevno zmotno uporabo materialnega prava (6. do 9. stran revizije).

Postopkovne kršitve.

11. Ker je predmet revizije pravnomočna sodba, izdana na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP), Vrhovno sodišče ni odgovarjalo na tiste revizijske očitke, ki zadevajo samo sodbo sodišča prve stopnje (in ki kot taki ne perpetuirajo v sodbi sodišča druge stopnje).

12. Revidentka je očitala sodišču druge stopnje, da se je »pavšalno in parcialno sklicevalo na izpovedb[i] prič« C. C. in D. D., kar naj bi predstavljalo »očiten poskus sanacije nepravilnosti sodišča I. stopnje, ki ni naredilo dokazne ocene«. Ker »ni opravilo glavne obravnave in se samo z lastnim čutnim zaznavanjem ni prepričalo v verodostojnost prič, tudi ni imelo pristojnosti podati dokazne ocene izpovedb prič, ki je izpadla iz sodbe sodišča I. stopnje« (3. točka).

13. Revizijski očitek je utemeljen, saj je sodišče druge stopnje svojo sodbo oprlo na izpovedbi prič, ki nista bili dokazno ocenjeni v postopku pred sodiščem prve stopnje. Le-to je namreč v svoji sodbi navedlo le, da je v dokazne namene zaslišalo omenjeni priči (6. točka obrazložitve). Sodišče druge stopnje pa je brez obravnave (na podlagi spisa, konkretno prepisa zvočnega posnetka o zaslišanju prič) ugotovilo dejstva, katerih sodišče prve stopnje ni ugotovilo in nanje ni oprlo svoje sodbe (22. in 23. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje(2)). Za takšno postopanje pa ni imelo podlage v 355. členu ZPP niti v tretji alineji 358. člena ZPP, saj pri zaslišanju prič C. C. in D. D. ni šlo za posredno izveden dokaz (pisno izjavo prič iz 236.a člena ZPP), temveč za neposrednega (239. člen ZPP). Takšna dopolnitev postopka (ko je pritožbeno sodišče iz izpovedi prič izdvojilo pravno pomembna dokazna dejstva) bi bila (po presoji Vrhovnega sodišča) dopustna le na pritožbeni obravnavi, saj bi bila strankam le na ta način zagotovljena neposrednost, pa tudi možnost izjavljanja in ustnega obravnavanja.

14. Zaradi nerazpisa obravnave pred sodiščem druge stopnje je bilo revidentki (tožnici) onemogočeno tudi učinkovito uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (iz 2. točke prvega odstavka 338. člena ZPP). Dejansko stanje, ki ga je (glede dejanskega namena sklenitve spornih kupoprodajnih pogodb) ugotovilo sodišče druge stopnje (in ki je bilo podlaga za uporabo materialnega prava), namreč kot tako ni moglo biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP).

15. Revidentka je sodišču druge stopnje tudi očitala, da se »kljub konkretiziranemu pritožbenemu grajanju dokaznega sklepa sodišča I. stopnje in njegove neobrazloženosti ni opredelilo do izvedenih dokazov in razlogov za zavrnitev dokazov« (konkretno dokaza za angažiranje izvedenca ekonomske stroke) (4. točka).

16. Ta očitek ni utemeljen, saj se je sodišče druge stopnje (z razumnimi pravnimi argumenti) opredelilo do uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tako tudi do zgornje (17., 20. in 21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Drugo (materialnopravno) vprašanje pa je, ali se je opredelilo pravilno.

17. Revidentka je nadalje sodišču druge stopnje očitala, da je »protispisno povzelo odločilna dejstva, ki jih je tožeča stranka navedla o kapitalski nepovezanosti tožeče in prvo tožene stranke«, pri čemer naj bi »tako ugotovljena dejstva s strani drugostopenjskega sodišča bistveno vplivala na končno odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka« (5. točka).

18. Ta očitek ni utemeljen, saj je treba razlikovati med povzetkom navedb strank (njihovih trditev o dejstvih) in ugotovitvami sodišč (o tem, katera od zatrjevanih dejstev štejejo za dokazana). V obrazložitvi sodbe sicer sodišče navede dejstva strank, na katera se zahtevki opirajo (četrti odstavek 324. člena ZPP); vendar pa je temelj obrazložitve v navedbi ugotovljenih odločilnih (pravno pomembnih) dejstev, ki tvorijo dejansko podlago sodne odločbe. Zato je (v skladu s 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP) revizijsko upoštevno le nasprotje glede slednjih. Drugo pa je vprašanje zatrjevane kršitve načela neposrednosti (iz prvega odstavka 4. člena ZPP) pri sklicevanju sodišča druge stopnje na kapitalsko povezanost med tožnico in prvo toženko v izpodbijani sodbi (23. točka njene obrazložitve).

19. Revidentka je sodišču druge stopnje očitala tudi, da se ni opredelilo do njene »celotne trditvene in dokazne podlage«, do zaključene celote motivov in okoliščin, ki so vodili do sklenitve spornih kupoprodajnih pogodb, do predstavljenih računovodskih vrednotenj kupoprodaj nepremičnin ter do simulacije izkaza poslovnega izida za leto 2007 z in brez učinkov prodaje zemljišč za E. d. d.; da se »ni z ničemer opredelilo« do njenih navedb iz tožbe in prve pripravljalne vloge (ki jih je ponovila na 9. do 11. strani revizije), čeprav naj bi bile ključne in bistvene za odločitev (1. točka).

20. Ta očitek ni utemeljen, saj je glede na prvi odstavek 360. člena ZPP »pritožbeno sodišče dolžno odgovoriti le na pritožbene navedbe odločilnega pomena. Katere pritožbene navedbe je razumeti kot takšne, je razvidno iz dosedanje sodne prakse Ustavnega sodišča Republike Slovenije. To so tista naziranja, 'ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna' (navedek je iz odločbe Ustavnega sodišča z opr. št. Up-373/97; vsebinsko enako tudi odločbi z opr. št. Up-476/03 in Up 130/04). O potrebni dolžini odločbe instančnega sodišča se je Ustavno sodišče izreklo še v drugih odločbah. Menilo je naslednje: če se instančno sodišče strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, potem je lahko obrazložitev instančnega sodišča krajša, kot bi sicer morala biti[,] in če pritožba ne navaja nobenih novih pravnih stališč (odločbi Ustavnega sodišča z opr. št. Up 429/01 in Up-199/02)« (9. točka obrazložitve sklepa VS RS III Ips 124/2006 z dne 27. 2. 2007). Poleg tega ni nujno, da pritožbeno sodišče na vsako pritožbeno navedbo odgovori posebej in izrecno, saj zadostuje, da odgovor nanje izhaja iz drugih navedb sodišča ali pa iz konteksta celotne obrazložitve. Drugo (materialnopravno) vprašanje pa je, ali je na pritožbene navedbe odgovorilo (materialnopravno) pravilno. Če bi namreč tožnica preko uspešne uveljavitve revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava Vrhovno sodišče prepričala v pravno relevantnost svojih (doslej pravno nepomembnih) trditev, bi se moralo pritožbeno sodišče v ponovljenem postopku do teh trditev opredeliti; zato, ker so postale pravno pomembne.

21. Končno je revidentka očitala sodišču druge stopnje, da so njegove ugotovitve o tem, »da ni izkazana trditev pritožnika, da je bila podlaga (kavza) sklenjenih prodajnih pogodb izključno v prirejanju računovodskih izkazov in da gre za 'računovodsko mehanizacijo' [pravilno mahinacijo], nerazumljive, razlogi [njegove] sodbe pa pomanjkljivi« (6. točka).

22. Očitek sam po sebi je nekonkretiziran in nesubstanciran (saj ni navedeno, do katerih trditev tožnice in izvedenih dokazov naj bi se sodišče druge stopnje ne opredelilo – revidentka je namreč navedla, da »se sodišči [torej tudi sodišče druge stopnje] nista opredelili do celotne trditvene podlage«), vendar pa ga je mogoče povezati z očitkom glede zmotne uporabe materialnega prava, ko postane pravno upošteven (glej 31. točko predmetne obrazložitve).

23. Glede na vse obrazloženo je Vrhovno sodišče (zaradi kršitve drugega odstavka 347. člena ZPP, opisane v 13. in 14. točki predmetne obrazložitve) reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP) – II. točka izreka.

Materialno pravo.

24. Revidentka je očitala sodišču druge stopnje, da se ni opredelilo do nagiba, čeprav je »nagib pogodbenih strank, s tem da je bil znan obema sopogodbenikoma in da sta oba zasledovala iste cilje (navedeno izhaja iz dejstva, da je na obeh straneh kot podpisnik nastopala ista oseba), prerasel v poslovno podlago«.

25. Ta očitek ni utemeljen, saj iz razlogov izpodbijane sodbe (22. do 24. točko njene obrazložitve) izhaja, da se je sodišče druge stopnje opredelilo do nagiba za sklenitev spornih kupoprodajnih pogodb. Drugo (materialnopravno) vprašanje pa je, ali se je opredelilo pravilno.

26. Revidentka je vztrajala, da ni dopustna »[s]klenitev kupoprodajnih pogodb z namenom prirejanja poslovnih rezultatov in računovodskega prikaza boljšega premoženjskega stanja« ter da »je lahko zakonito izboljšanje dejanskega finančnega stanja gospodarskega subjekta[,] nikakor pa [ne] poslovnega izida in poslovnih rezultatov«, »[š]e posebej, ker sta pravdni stranki poslovni rezultat spremenili iz negativnega v pozitivnega«.

27. Ta očitek sam po sebi ni utemeljen, saj meri na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glavni namen sklenitve spornih kupoprodajnih pogodb namreč ni bil razviden iz njihovega besedila in ga je bilo treba ugotoviti.

28. Revidentka je tudi vztrajala, da »prava volja pravdnih strank pri sklepanju spornih pogodb ni bila v nakupu/prodaji nepremičnin, temveč v prirejanju računovodskih izkazov in prikazovanju pozitivnega poslovnega izida obeh družb, ob navideznem izboljševanju poslovnih rezultatov in prikrivanju izgube«; da »je bil namen pogodbenih strank prenos nepremičnin nazaj na tožečo stranko« ter da »je bil prenos lastninske pravice zgolj začasni in zgolj iz razloga prikaza pozitivnega poslovnega rezultata«.

29. Podlago posamezne pogodbe lahko sestavlja vrsta vzrokov in namenov, pri čemer za ničnost pogodbe iz razloga nedopustnosti podlage zadošča že nedopustnost enega od vzrokov ali namenov (19. točka obrazložitve sodbe VS RS III Ips 57/2009 z dne 29. 5. 2012). Nagib, ki ga je zatrjevala tožnica, pa je tudi po presoji revizijskega sodišča mogel vplivati na neveljavnost sklenjenih pogodb (drugi odstavek 40. člena OZ(3) v povezavi z drugim odstavkom 39. člena OZ(4)). Vendar pa se Vrhovno sodišče do zatrjevanega nagiba (zaradi nepravilne dopolnitve postopka pred sodiščem druge stopnje) zaenkrat ne more opredeliti.

30. Končno je revidentka vztrajala, da »računovodski izkazi obeh družb niso izkazovali resničnega in poštenega prikaza premoženja«, ker naj bi bile metode vrednotenja zemljišč izbrane »selektivno« glede na želene učinke in ker naj bi bil ključni pogoj za izvedbo očitane »računovodske mahinacije« »odsvojitev poslovnih deležev v prvo toženi stranki s strani družbe F. d.d. in tožeče stranke 3 dni pred rokom za podajo letnih poročil za leto 2007 in s tem izključitev prv[e] tožene stranke iz konsolidacije računovodskih izkazov skupine F., v kateri sta bili pred odsvojitvijo [27. 3. 2007] tako tožeča stranka kot prv[a] tožena stranka«.

31. Ta očitek je povezan s predhodnim očitkom in deli njegovo usodo. Vrhovno sodišče se namreč do tega očitka (zaradi nepravilne dopolnitve postopka pred sodiščem druge stopnje) zaenkrat ne more opredeliti. Poleg tega sodišče druge stopnje namena sklenitve spornih kupoprodajnih pogodb in njihove veljavnosti ni presojalo celovito glede na okoliščine konkretnega primera, tako glede na kršitev prisilnih predpisov oziroma morale kakor glede na intenzivnost posega v splošne in posamezne interese, čeprav iz njegove sodbe sicer izhajata dejanska podlaga in pravna utemeljitev sodne odločitve.

Odločitev o glavni stvari.

32. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile po njegovi pravni presoji bistvene za odločitev(5), oziroma na tiste, ki niso bile očitno neutemeljene ali nerelevantne(6). Odgovori kot celota pa so narekovali delno zavrženje revizije (I. točka izreka tega sklepa), v preostalem delu pa razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje (II. točka izreka tega sklepa).

Odločitev o stroških postopka.

33. Ker je Vrhovno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo (sodišča druge stopnje), je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridržalo za (novo) končno sodbo (III. točka izreka).

---.---

Op. št. (1):

Dopusten nagib, iz katerega je bila pogodba sklenjena, ne vpliva na njeno veljavnost (prvi odstavek 40. člena OZ), temveč le nedopusten, če je bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, drugi pogodbenik pa je za to vedel ali bi bil moral vedeti (drugi odstavek 40. člena OZ).

Op. št. (2):

Tudi 24. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (3):

Če .. je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, je pogodba nična.

Op. št. (4): Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.

Op. št. (5):

Glej sklep US Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točko njegove obrazložitve).

Op. št. (6): Glej odločbo US Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 (11. točko njegove obrazložitve).

Datum zadnje spremembe:

11.12.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 88/2018
• VSRS Sodba II Ips 246/2016
• Sodba II Ips 668/2009