VSRS Sodba I Up 295/2014

Jedro

Tožnik,ki je v postopku predaje drugi državi članici EU, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje na podlagi Dublinske uredbe III in ki je potrdila njegov sprejem, ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost odločitve pristojne države za obravnavo njegove prošnje in na pravilnost uporabe dokazov in dokaznih standardov iz Dublinske uredbe III oziroma izvedbenih predpisov.

Obstoj okoliščine iz drugega odstavka 19. člena Dublinske uredbe III, da je prosilec zapustil ozemlje držav članic za obdobje najmanj treh mesecev ob zahtevi za (v tem primeru) ponovni sprejem prosilca, ugotavlja odgovorna država članica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijan sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-75/2014/8 (1313-05) z dne 26. 6. 2014, s sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa tožene stranke odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi 33. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ter prvim odstavkom 3. člena Uredbe (EU), št. 604/2013, Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju Dublinska uredba III) odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca F. M., rojenega ... v kraju Staro Selo, Bosna in Hercegovina, saj bo imenovani predan Republiki Franciji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošenje za mednarodno zaščito.

2. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Strinja se tudi z razlogi za sprejeto odločitev tožene stranke. Tožbene ugovore, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, zavrača kot neutemeljene.

3. Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo (I. točka sodbe in sklepa) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Ponovi tožbene navedbe in navedbe iz „replike“ na odgovor tožene stranke na tožbo in se nanje sklicuje. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na nekatere tožbene ugovore ni odgovorilo, ali pa je odgovorilo s protispisnimi zatrjevanji. Tožena stranka se je izognila izvedbi predlaganih zaslišanj, s katerimi je tožnik želel dokazati, da je bil pogoj trimesečne zapustitve območja držav članic EU izpolnjen. Sodišče ni sprejelo stališča v zvezi z razlago drugega odstavka 19. člena Dublinske uredbe III niti ni sledilo tožnikovemu predlogu za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU v zvezi z razlago drugega odstavka 19. in prvega odstavka 17. člena navedene uredbe. Predlaga, da predhodno vprašanje za razlago navedenih določb Dublinske uredbe III postavi Sodišču EU Vrhovno sodišče.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je zavrnilo tožbo in pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in da bo tožnika predala Republiki Franciji kot odgovorni državi članici EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito, pravilna in zakonita.

7. V obravnavani zadevi odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje temeljita na določbah Dublinske uredbe III. V prvem odstavku 3. člena Dublinska uredba III določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed držav članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. V točki d) prvega odstavka 18. člena Dublinska uredba III določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

8. Iz izpodbijane sodbe in podatkov v predloženih spisih izhaja: da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo ilegalno in je dne 25. 3. 2014 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji; da je tožena stranka iz Centralne baze EURODAC pridobila podatek, da je tožnikove prstne odtise vnesla v Centralno bazo EURODAC dne 24. 7. 2013 Republika Francija, kjer je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito.

9. Po izpeljanem postopku, ki ga predvideva Dublinska uredba III, je Republika Francija potrdila (10. 4. 2014), da je v skladu s točko d) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III odgovorna država za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in potrdila ponovni sprejem tožnika.

10. Dublinska uredba III ureja odnose med državami članicami za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (1. člen). Pravilno delovanje mehanizma določitve, ki ga nalaga navedena uredba, vpliva na države članice predvsem na izvajanje njihovih pristojnosti javne oblasti. Ta pooblastila se morajo izvajati ob izpolnjevanju obveznosti držav članic na področju pravice do azila, ki jo 18. člen Listine EU priznava ob upoštevanju pravil Ženevske konvencije (z dne 28. 6. 1951) in Protokola (z dne 31. 1. 1967) o statusu beguncev ter v skladu s Pogodbo o Evropski Uniji in Pogodbo o delovanju Evropske unije.

11. Uporaba Dublinske uredbe III zato, čeprav posredno, vpliva na temeljno pravico do azila. Za pravilno uporabo uredbe pa so zainteresirane predvsem države članice, prosilci za azil pa imajo po presoji Vrhovnega sodišča legitimni interes v zvezi z njeno pravilno uporabo samo v omejenem obsegu.

12. Bistvo temeljne pravice do azila, ki jo zagotavlja 18. člen listine EU, je zagotovljeno z vstopom na območje Evropske unije, tako, da imetnik te pravice ne more utrpeti nobene škodljive posledice na podlagi tega, da je za obravnavo njegove prošnje pristojna ena ali druga država članica. V vseh državah članicah je zagotovljeno pravilno izvajanje te pravice, ki jo lahko prizadeta oseba uveljavlja s pritožbo iz 27. člena Dublinske uredbe III.

13. Po mnenju Vrhovnega sodišča pa je obseg te pravice do pravnega sredstva omejen. Prosilec ima sicer interes za pravilno določitev države članice, vendar lahko glede predaje drugi državi članici uveljavlja le tiste razloge, ki se nanašajo na varstvo njegovih temeljnih pravic, na katerih temelji ureditev Evropske unije, torej v primerih, če prosilec utemeljeno ugovarja, da država članica EU, ki naj bi ji bil predan, iz kakršnihkoli razlogov ne bo spoštovala njegovih temeljnih pravic, ali zaradi nespoštovanja njegovih subjektivnih pravic, ki so prosilcu za azil posebej priznane z Dublinsko uredbo III. To pomeni, da tožnik (ki je v postopku predaje drugi državi članici EU, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje na podlagi Dublinske uredbe III in ki je potrdila njegov sprejem) ne more uspešno uveljavljati tožbenih ugovorov (ki jih ponavlja v pritožbi), ki se nanašajo na pravilnost odločitve pristojne države za obravnavo njegove prošnje in na pravilnost uporabe dokazov in dokaznih standardov iz Dublinske uredbe III oziroma izvedbenih predpisov. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbi I Up 244/2014 z dne 7. 8. 2014 in ni v nasprotju s stališčem v sodbi Sodišča Evropske unije C-394/12 z dne 10. 12. 2013 v zadevi Abdullahi (ki ga je Sodišče Evropske unije sicer sprejelo v zvezi z razlago določb Dublinske uredbe II).

14. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, kar potrjujejo podatki v predloženih spisih, pa tožnik niti v upravnem postopku niti v tožbi oziroma pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navajal nobenih razlogov, ki bi kazali na to, da Republika Francija kot odgovorna država za obravnavanje njegove prošnje ne bo spoštovala njegovih temeljnih pravic in svoboščin niti, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Franciji, in bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU).

15. Tožnikovi ugovori se nanašajo na sam postopek določitve odgovorne države, ki pa upoštevajoč navedeno, na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati.

16. Tožnik navaja, da bi morala tožena stranka opraviti predlagano zaslišanje prič, s katerim je želel dokazati, da je bil izpolnjen pogoj trimesečne zapustitve območja držav članic Evropske unije (drugi odstavek 19. člena Dublinske uredbe III) in, da se sodišče glede zatrjevane napačne uporabe drugega odstavka 19. člena Dublinske uredbe III ni opredelilo.

17. Vrhovno sodišče zadevni ugovor zavrača kot neutemeljen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (6. točka) izhaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da je breme dokazovanja glede ugotovitve, da je tožnik zapustil ozemlje držav članic za najmanj tri mesece (drugi odstavek 19. člena Dublinske uredbe III) na strani odgovorne države članice, v tem primeru Francije, in je s tem odgovorilo tudi na tožnikove ugovore, ki izhajajo iz njegovega napačnega stališča v zvezi z razlago te določbe.

18. Po mnenju Vrhovnega sodišča je določba drugega odstavka 19. člena Dublinske uredbe III jasna, zato za njeno razlago tudi ni postavilo predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije.

19. Drugi odstavek 19. člena Dublinske uredbe III (prvi pododstavek) določa, da obveznosti iz člena 18(1) prenehajo, kadar lahko odgovorna država članica ob zahtevi za sprejem ali ponovni sprejem prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) ugotovi, da je zadevna oseba zapustila ozemlje držav članic za najmanj tri mesece, razen če zadevna oseba poseduje veljavni dokument za prebivanje, ki ga je izdala odgovorna država. Drugi pododstavek drugega odstavka 19. člena te uredbe pa določa, da se prošnja, vložena po obdobju odsotnosti iz prvega pododstavka, šteje za novo prošnjo, ki zahteva začetek novega postopka določanja odgovorne države članice.

20. Po mnenju Vrhovnega sodišča obstoj okoliščine iz drugega odstavka 19. člena navedene uredbe (da je prosilec zapustil ozemlje držav članic za obdobje najmanj treh mesecev) ob zahtevi za (v tem primeru) ponovni sprejem prosilca, ugotavlja odgovorna država članica. Navedena določba je jasna, in ob upoštevanju VI. poglavje Dublinske uredbe III, ki med drugim določa tudi (22. člen), da država članica, na katero je zahteva za ponovni sprejem naslovljena, preveri vse potrebno in se o zahtevi za sprejem prosilca odloči v dveh mesecih od datuma, ko je prejela zahtevo, ne potrebuje dodatne razlage.

21. Tudi v obravnavanem primeru je pristojni organi Republike Francije po prejemu zahteve za ponovni sprejem tožnika sam presojal, ali so izpolnjeni pogoji iz Dublinske uredbe III, da bi Republika Francija prevzela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Republika Francija je v tem primeru, kot je že navedeno, odgovorna država članica, kot taka pa je tudi potrdila ponovni sprejem tožnika (točka d) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III).

22. Dublinska uredba III ima tudi t. i. suverenostno klavzulo, to je diskrecijsko pravico države, da bo obravnavala prošnjo za azil in ji ni treba razlagati, zakaj se je odločila, da jo bo obravnavala kljub temu, da je po merilih za obravnavo prošnje odgovorna druga država (enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v zadevi I Up 40/2014 v zvezi s suverenostno klavzulo v Dublinski uredbi II, in v zadevi I Up 276/2014). Diskrecijsko klavzulo Dublinska uredba III vsebuje v določbi prvega odstavka 17. člena, ki določa, da se lahko z odstopanjem od člena 3(1) vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe.

23. Glede na to, da je po mnenju Vrhovnega sodišča določba prvega odstavka 17. člena Dublinske uredbe III jasna, kar je navedlo tudi sodišče prve stopnje, ne potrebuje dodatne razlage s strani Sodišče Evropske unije. Zato Vrhovno sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za postavitev predhodnega vprašanja temu sodišču.

24. V obravnavanem primeru tožena stranka suverenostne klavzule ni uporabila. Odločitev, da tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bo tožnik predan Republiki Franciji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, je sprejela skladno s prvim odstavkom 3. člena Dublinske uredbe III.

25. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe res ni razvidno, da bi se sodišče prve stopnje opredelilo do ugovora, da je tožnik v Sloveniji bival pri bližnjih sorodnikih, katerih pomoč potrebuje zaradi slabega zdravja (iz izpodbijanega sklepa tožene stranke izhaja, da je tožnik prav tako tudi v času, ko je bil v Franciji, tam bival pri sorodnikih), vendar ta pomanjkljivost ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnik, kot izhaja iz podatkov v predloženih spisih, niti v tožbi niti v pritožbi ni zatrjeval, da mu v Franciji morebitna zdravstvena oskrba ne bo nudena oziroma, da mu bodo zaradi tega kršene njegove temeljne človekove pravice, in upoštevajoč že navedeno (glej točko 13 in 22 te obrazložitve) tudi tožnikove navedbe, do katerih se sodišče prve stopnje sicer ni posebej opredelilo, za odločitev v tej zadevi niso bistvene.

26. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.04.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Up 75/2015
• VSK Sklep I Kp 35130/2017
• sodba I U 1493/2013