VSRS Sklep I Up 310/2014

Jedro

Sodišče prve stopnje je v nasprotju s toženo stranko ugotovilo, da se je situacija v vzhodnih delih Ukrajine poslabšala, ter je že mogoče govoriti o notranjem oboroženem spopadu, vendar so take razmere le v delu Ukrajine in tožnika bi brez nevarnosti lahko živela v drugem delu države.

S tem pa je sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo glavno obravnavo, ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, tožnikoma pa tudi ni bila dana možnost izjasniti se glede notranje razselitve. Tožena stranka namreč ni ugotavljala pogojev oziroma možnosti za notranjo razselitev, saj je ugotovila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bila tožnika ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1015/2014-7 z dne 25. 7. 2014 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (tožnikov) zoper odločbo, št. 2142-94/2014/10 (1312-15) z dne 29. 5. 2014, s katero je tožena stranka (s sklepom je postopka združila) zavrnila prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe ter se skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 sklicuje nanjo. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da opisanih dejanj ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, saj občasne verbalnih žaljivk s strani dveh moških ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Tožnika tudi nista izkazala, da jima izvorna država (Ukrajina), politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma jima nočejo nuditi zaščite. Pravilno je ugotovljeno, da ni bilo izkazano, zakaj bi tožnika zaradi članstva v stranki Batkivščina bila preganjanja. Glede udeležbe na protestih pa je prva tožnica odgovorila, da se ji tam ni nič posebnega zgodila in s policijo ni imela težav, drugi tožnik pa je omenil, da so ga enkrat udarili z leseno palico po hrbtu, vendar ni šel ne na policijo ne po zdravniško pomoč. Navedbe, da so bile grožnje tudi v smeri, da ju bodo obesili v bližnjem gozdu, pa so tožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati. Enako velja za trditve, da že posedovanje članske izkaznice politične stranke Batkivščina pomeni isto kot dovoljenje za usmrtitev. V zvezi s stanjem v državi pa je sicer težko natančno opredeliti, kdaj posamezni oboroženi incidenti prerasejo v tako stanje, da se le-to lahko imenuje notranji oborožen spopad. Trenutna situacija na delih vzhodne Ukrajine je taka, da je že mogoče govoriti o notranjem oboroženem spopadu. Vendar je treba upoštevati, da je bila odločba tožene stranke izdana 29. 5. 2014, se je pa situacija v tem delu Ukrajine zelo hitro spreminjala. Pravilnost izpodbijane odločbe se ocenjuje po času njene izdaje in ocena tožene stranke glede stanja v Vzhodni Ukrajini je bila pravilna. Tudi če izhaja iz stališča, da v delu Ukrajine poteka notranji oborožen spopad, pa se sodišče strinja z oceno tožene stranke, da bi lahko tožnika brez nevarnosti živela v kakšnem drugem delu Ukrajine.

3. Tožnika sta zoper navedeno sodbo vložila pritožbo ter Vrhovnemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da prošnjama za mednarodno zaščito ugodi ter jima podeli status begunca oziroma status subsidiarne oblike zaščite oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vsak posamezni dogodek, ki sta ga navedla, mogoče res ne dosega pravnega standarda preganjanja, vendar je treba presojati vse dogodke skupaj in v celoti, ugotoviti je treba verjetnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju ali da bi utrpel resno škodo. V dvomu pa je vedno treba odločiti v korist prosilca. Poleg tega pa so se razmere v izvorni državi po izdaji izpodbijane odločbe še poslabšale. Že sodišče prve stopnje je zaključilo, da je trenutna situacija v delih vzhodne Ukrajine taka, da je mogoče govoriti o notranjem oboroženem spopadu. Napačno pa je stališče, da je treba upoštevati, da je bila izdana izpodbijana odločba dne 29. 5. 2014 in da se pravilnost izdane odločbe ocenjuje v času njene izdaje. V primeru, da bosta tožnika vrnjena v izvorno državo, bosta dejansko podvržena resni škodi, kar pomeni kršitev tudi 3. člena EKČP. Po stališču ESČP je treba po uradni dolžnosti presojati vse okoliščine, ki obstajajo v času odločanja sodišča, zato je potrebna popolna in ex nunc presoja, saj se lahko razmere v izvorni državi spremenijo tekom časa. Torej mora presojo ex nunc opraviti tudi nacionalno sodišče in ne zgolj presojati, ali je izpodbijana odločba zakonita in pravilna glede na čas izdaje, ter tožnikoma prisoditi vsaj status subsidiarne oblike zaščite.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Po določbi 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

7. V obravnavani zadevi je tožena stranka z izpodbijano odločbo kot neutemeljeni zavrnila prošnji obeh tožnikov za priznanje mednarodne zaščite, ker je ugotovila, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje mednarodne zaščite (prva alineja 53. člena ZMZ).

8. Iz podatkov v izpodbijani odločbi in sodbi sodišča prve stopnje, kar potrjujejo podatki v upravnem in sodnem spisu, med drugim izhaja, da sta tožnika dne 28. 3. 2014 z vlakom odpotovala iz Donecka do Kijeva, iz Kijeva do Budimpešte in nato preko Hrvaške preko mejnega prehoda Dobova 30. 3. 2014 ob približno 1.00 uri v Slovenijo. Dne 1. 4. 2014 sta se javila na policijski postaji in zaprosila za mednarodno zaščito.

9. Tožnica je kot razlog za priznanje mednarodne zaščite navajala, da je imela v izvorni državi trgovino z igračami, na katero je obesila zastave Evropske unije in Ukrajine. Do trgovine sta prišla dva moška, jo zmerjala ter zahtevala, da zastavice umakne. Ko sta prišla ponovno, sta opazila, da je imela v trgovini različen propagandni material z obrazom Julije Timošenko, in grožnje so se ponovile. Potem sta se večkrat vrnila v njeno trgovino, kasneje pa so jo začeli klicati po telefonu in ji groziti. Ko so začeli omenjati še sina, je zaprla trgovino in začela pripravljati dokumente za odhod. Groženj policiji ni prijavila, ker se ji je to zdelo brez smisla. Hodila je tudi na proteste (v februarju 2014). Na vprašanje je odgovorila, da se ji tam ni nič posebnega zgodilo, s policijo ni imela težav, saj je ta proteste samo opazovala. Tudi 13. 3. 2014 sta šla na proteste, a ko so postali nasilni, sta odšla. Navedla je še, da jo preganjajo, ker je članica stranke Batkivščina, vendar pa ni pojasnila kako in na kakšen način ji grozijo oziroma ni znala konkretno obrazložiti, zakaj jo preganjajo oziroma ji grozijo, ker je članica navedene stranke.

10. Tožnik pa je v zvezi z razlogi navedel, da je zapustil izvorno državo, ker so grozili njegovi mami. Sam se s tema moškima ni nikoli pogovarjal, ju je pa slišal, ko sta se glasno in s kletvicami pogovarjala z mamo. Hodil je tudi na proteste, prvič je šel decembra 2013, in enkrat so ga udarili z leseno palico po hrbtu, vendar ni šel na policijo niti ni šel po zdravniško pomoč, ker ni bilo nič resnega, saj ni imel resne poškodbe. Sicer pa ni bil deležen nobenih nevšečnosti. Zadnjič je bil na protestu 13. 3. 2014. Tudi njega preganjajo zaradi članstva v stranki Batkivščina, v stranki je aktiven od 25. 11. 2013, včlanila sta se skupaj z mamo, vendar tudi tožnik ni neposredno odgovoril na vprašanje, naj pojasni, kako ga preganjajo. Če bi se moral vrniti domov, bi ga verjetno ubili, saj zdaj pobijajo mirne prebivalce. Tudi v drugem delu države ne bi mogel živeti, saj misli, da bo izbruhnila vojna, k očetu v Rusijo pa tudi ne more, ker z njim nima stika.

11. Vrhovno sodišče se sicer strinja z ugotovitvijo tožene stranke in sodišča prve stopnje, ki je to še dodatno poudarilo, da dogodki, ki sta jih tožnika opisala, ne dosegajo kriterijev preganjanja. V 26. členu ZMZ (lastnosti dejanj preganjanja) je določeno, da morajo biti dejanja preganjanja v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ni mogoče omejiti (prva alineja), ali morajo predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave, ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.

12. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča dogodki, ki sta jih tožnika opisala, ne dosegajo kriterijev preganjanja oziroma ne kažejo na preganjanje zaradi političnega prepričanja. Med razlogi preganjanja je tudi politično prepričanje (5. alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ), vendar pa ta razlog po določbi sedmega odstavka 27. člena ZMZ obsega zlasti imeti neko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja iz 24. člena tega zakona in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem tudi ravnal. V skladu s 24. členom ZMZ pa se kot subjekti preganjanja ali resne škode v postopku po tem zakonu lahko štejejo: država; politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnika pa, kot sta pravilno ugotovila tožena stranka in sodišče prve stopnje, nista izkazala, da jima država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite. Tožnika sta namreč izjavila, da se nista obrnila na policijo, tožnik niti ni šel po napadu nanj po zdravniško pomoč, prav tako ni bilo konkretno izkazano, zakaj bi bila tožnika preganjana zaradi članstva v stranki Batkivščina, tožena stranka pa je tudi pravilno ugotovila, da iz informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi se nemirna situacija z vzhoda države razširila čez celotno ozemlje Ukrajine.

13. Glede na navedeno torej Vrhovno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje in tožena stranka, meni, da tožnika nista izkazala izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je vsaj preuranjena odločitev glede izpolnjevanja pogojev za subsidiarno obliko mednarodne zaščite.

15. Status subsidiarne oblike zaščite se, kot je bilo že navedeno, prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnika z navedbami glede razlogov za zapustitev izvorne države (grožnje dveh moških, udeležba na protestih, članstvo v stranki Batkivščina) nista izkazala, da obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo bila soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo. Tožena stranka je nato pravilno še posebej ugotavljala stanje v izvorni državi glede na 3. alinejo 28. člena ZMZ ter na podlagi preučenih informacij o izvorni državi ugotovila, da v njej ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad.

16. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s toženo stranko ugotovilo, da se je situacija v vzhodnih delih Ukrajine poslabšala, ter je že mogoče govoriti o notranjem oboroženem spopadu, vendar so take razmere le v delu Ukrajine in tožnika bi brez nevarnosti lahko živela v drugem delu države.

17. S tem pa je sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo glavno obravnavo, ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, tožnikoma pa tudi ni bila dana možnost izjasniti se glede notranje razselitve. Tožena stranka namreč ni ugotavljala pogojev oziroma možnosti za notranjo razselitev, saj je ugotovila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bila tožnika ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ.

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in zaradi kršitev določb postopka v upravnem sporu na podlagi 77. člen ZUS-1 s sklepom sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek v katerem mora odpraviti očitane kršitve.

Datum zadnje spremembe:

08.12.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1689/2014
• UPRS sodba I U 1837/2011
• UPRS sodba I U 1848/2014