VSRS Sodba I Up 276/2014

Jedro

Tožnik se je pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji nahajal v Bolgariji (podatki EURODAC), ki je tudi že odgovorila, da ga bo kot pristojna država članica obravnavala.

Ker pa je tožnik zatrjeval (in dokazoval) sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Bolgariji oziroma nečloveško in poniževalno ravnanje, bi se morala tožena stranka obrazloženo opredeliti do dokazov, ki jih je predložil, in odločiti v skladu s členom 3(2) Uredbe Dublin III oziroma v skladu s to določbo (ki je zavezujoča in ne gre za diskrecijsko pravico) ugotavljati odgovorno državo članico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (tožena stranka s pritožbo izpodbija samo sodbo – I. točko izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi zoper sklep, št. 2142-61/2014/7 (1313-05) z dne 26. 6. 2014, s katerim je tožena stranka odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Bolgariji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ga odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Istočasno je s sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe in odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu (kot že navedeno, tega sklepa tožena stranka s pritožbo ne izpodbija).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovila dejansko stanje in kršila pravila postopka. Poudarilo je, da tožena stranka napačno razlaga določbo drugega odstavka člena 3(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Ur. l. EU, št. 180/31 z dne 29. 6. 2013, v nadaljevanju Uredba Dublin III). Tožena stranka bi drugi odstavek člena 3(2) Uredbe Dublin III morala razlagati tako, da se mora uporabiti (in ne lahko uporabi) v primerih, kadar predaja prosilca ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilni postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožnik pa uveljavlja ugovor sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Bolgariji v smislu te določbe. Če tožena stranka v skladu s to določbo ugotovi, da predaja prosilca ni mogoča zaradi utemeljene domneve o sistemskih pomanjkljivostih, še ne nastopi obveznost, da sprejme pristojnost za odločanje, ampak mora najprej preučiti merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče kot odgovorno določiti drugo državo članico. Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi tožena stranka to storila. Njeno mnenje, da zaenkrat v Bolgariji ni sistemskih pomanjkljivosti in ni nevarnosti nečloveškega in poniževalnega ravnanja, je netransparentno in ni razvidno, na katere podatke se je pri tem oprla. Tožnik oziroma njegov pooblaščenec je natančno opisal bivanjske razmere v Bolgariji, katerim je bil podvržen, in ki se nanašajo na okoliščine, ki so bile relevantne tudi za Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji. S tem je opozoril, da gre za sistemski problem, predložil je tudi poročilo UNHCR iz januarja in aprila 2014, poročilo ECRE in Amnesty internacional (april 2014), poročilo Pro Asyl (junij 2014), poročilo Human Rights Watch (maj 2014) ter podatek, da sta Belgija in Danska prenehali z vračanjem prosilcev v Bolgarijo (sodišče pa dodaja, da tudi Nizozemska). Tu se je dokazno breme prevalilo na toženo stranko, ki bi morala ugotoviti dejansko stanje ter na podlagi izvedenih dokazov izvesti celovito in natančno dokazno oceno in odločiti o zadevi. Tožena stranka je sicer navedla, da noben evropski organ ni sprejel nobenih ukrepov v zvezi z mehanizmom za zgodnje opozarjanje in pripravljenost na krize v posameznih državah članicah ter njihovo obvladovanje v zvezi z Republiko Bolgarijo, določenim s členom 33 Uredbe Dublin III, čeprav je bila ves čas opazovana in spremljana z njihove strani. Vendar pa po presoji sodišča prve stopnje uvedba „preventivnega akcijskega načrta“ ni nujen pogoj za ugotovitev obstoja sistemskih pomanjkljivosti v smislu drugega odstavka člena 3(2). Poleg tega je splošno znano dejstvo, da v primeru Bolgarije ne gre zgolj za opazovanje in spremljanje, ampak je EASO z vlado Republike Bolgarije sklenil operativni plan za reševanje krize na področju azilnih postopkov, ki je še v teku, kar bistveno presega zgolj opazovanje in spremljanje stanja in tudi to bo morala tožena stranka upoštevati v ponovnem postopku. Tožena stranka je tako napačno uporabila določbo drugega odstavka člena 3(2) Uredbe Dublin III, torej je zmotno uporabila materialno pravo, posledično pa je kršila tudi načelo materialne resnice in proste presoje dokazov, zaradi česar so bila kršena pravila postopka in je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

3. Tožena stranka izpodbija navedeno sodbo (I. točka izreka) s pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi poudarja, kot je navedla že v izpodbijanem sklepu, da tožnik v Bolgariji ni zaprosil za mednarodno zaščito. To je razvidno tako iz njegovih izjav kot iz izpiska EURODAC. Zato je bil v času prebivanja v Bolgariji obravnavan kot tujec v postopku odstranitve iz države. Sodišče se do tega ni opredelilo, ampak je tožnikove izjave obravnavalo kot izjave osebe, ki je v Bolgariji zaprosila za mednarodno zaščito, zato je zelo pristransko in napačno ocenilo te izjave kot ključne pri presoji. Tudi ugotovitev o netransparentnosti je napačna, saj je tožena stranka odločila na podlagi poročil, ki jih je predložil tožnik in s katerimi je bilo seznanjeno tudi sodišče. Iz poročila UNHCR iz aprila 2014 namreč izhaja, da je od januarja 2014, ko je bil dan poziv, naj države prenehajo s predajo oseb Bolgariji po Dublinski uredbi, prišlo do številnih pomembnih izboljšav. Na tej podlagi je UNHCR ugotovil, da splošna ustavitev transferjev vseh oseb v Bolgarijo po Dublinski uredbi ni več upravičena in je zgolj pozval države članice, naj v Bolgarijo ne pošiljajo zgolj ranljivih oseb. Odločitev, da v Bolgariji ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev, je zato pravilna. Tožnik pa kot mlad, samski moški, brez zdravstvenih težav ni ranljiva oseba in se ga torej lahko v skladu z Dublinsko uredbo preda Bolgariji, ki je že sprejela odgovornost za njegovo obravnavo.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je bilo odločeno na podlagi Uredbe Dublin III. Ta v členu 3(1) določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

7. Kot izhaja iz podatkov v upravnem spisu in izpodbijanega sklepa tožene stranke je na podlagi podatkov iz baze EURODAC bilo ugotovljeno, da se je tožnik pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji nahajal v Republiki Bolgariji, kjer je nezakonito prestopil mejo in bil vnesen v sistem kot tujec, ki so ga pristojni nadzorni organi prijeli zaradi ilegalnega prečkanja meje, ko je prišel iz tretje države, in ga niso poslali nazaj. Uredba Dublin III v členu 13(1) določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22(3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Skladno s to določbo je tožena stranka zaprosila za ugotovitev pristojne države za obravnavo in Bolgarija je odgovorila, da bo tožnika obravnavala.

8. Vendar pa drugi in tretji odstavek člena 3(2) Uredbe Dublin III določata, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Kadar predaja v skladu s tem odstavkom ni mogoča v nobeno državo članico, določeno na podlagi meril iz poglavja III, ali v prvo državo članico, v kateri je bila vložena prošnja, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, postane odgovorna država članica.

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča iz zgoraj citirane določbe člena 3(2) ne izhaja diskrecijska pravica države, pač pa zaveza, da prosilca ne vrača v državo članico, v kateri obstajajo take sistemske pomanjkljivosti in taki pogoji za sprejem. Uredba Dublin II (št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003) je v členu 3(2) določala, da z odstopanjem od odstavka 1 lahko vsaka država članica obravnava prošnjo za azil, ki jo predloži državljan tretje države, tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo (v zadevi I Up 40/2014) gre za tako imenovano suverenostno klavzulo, to je diskrecijsko pravico države, da bo obravnavala prošnjo za azil in ji ni treba razlagati, zakaj se je odločila, da jo bo obravnavala kljub temu, da je po merilih za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica.

10. V obravnavani zadevi pa je podlaga za odločanje Uredba Dublin III (s katero je bila razveljavljena Uredba (ES) št. 343/2003 – Dublin II), ki zgoraj pojasnjeno „suverenostno klavzulo“ opredeljuje v členu 17 - Diskrecijske klavzule, kjer v prvem odstavku določa, da se z odstopanjem od člena 3(1) lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. Medtem pa pri uporabi drugega odstavka člena 3(2) Uredbe Dublin III ne gre za diskrecijsko pravico, pač pa ta določba nalaga državi obveznost, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

11. Za odločanje po zgoraj navedeni določbi člena 3(2) je torej treba najprej ugotoviti eventualen obstoj utemeljenih domnev, da v državi članici, ki je določena za odgovorno za obravnavo, obstajajo sistemske pomanjkljivosti oziroma pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Obstoj takih pogojev je tožnik zatrjeval ter v potrditev svojih trditev predložil še pred izdajo izpodbijanega sklepa tožene stranke dokazila - povzetke oziroma odlomke iz različnih poročil in člankov, ki se nanašajo na azilni sistem v Bolgariji.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka kršila pravila postopka s tem, ko se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelila do dokazov, ki jih je predložil tožnik oziroma njegov pooblaščenec. Tožena stranka se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicevala na stališča UNHCR, ni pa se opredelila do ostalih trditev, v podkrepitev katerih je tožnik predložil odlomke iz več poročil in člankov, iz katerih med drugim izhaja tudi, da sta tako Belgija kot Danska prenehali vračati prosilce na podlagi dublinske uredbe v Bolgarijo. Res je sicer, da je UNHCR omilil svoje stališče ter da predlaga (le) previdnost pri vračanju in individualno presojo posameznih primerov. Vendar pa tako Amnesty International, kot druge organizacije še vedno pozivajo k nevračanju.

13. Glede zatrjevanih razmer v Bolgariji, torej da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožene stranke na to, da je bil tožnik v času prebivanja v Bolgariji obravnavan kot tujec v postopku odstranitve iz države. Tožnik res ni bil obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, razmere, ki jih zatrjuje, pa dokazuje s predloženimi dokazili - povzetki oziroma odlomki iz različnih poročil in člankov, ki se nanašajo na azilni sistem v Bolgariji.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča je tako preuranjen zaključek tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da v Bolgariji ni sistemskih pomanjkljivosti in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja (kar je sicer dodatno utemeljevala v odgovoru na pritožbo). Za tak zaključek tudi ne zadošča zgolj ugotovitev (tožene stranke v izpodbijanem sklepu), da noben evropski organ ni sprejel nobenih ukrepov v zvezi z mehanizmom za zgodnje opozarjanje in pripravljenost na krize v posameznih državah članicah ter njihovo obvladovanje v zvezi z Bolgarijo, skladno s členom 33 Uredbe Dublin III. Zgolj to namreč ne zadošča za zaključek, da v Bolgariji ni niti sistemskih pomanjkljivosti niti nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Poleg tega je SEU v več svojih sodbah (na katere je opozorilo sodišče prve stopnje), navedlo, da domneva, da vse države članice, ki so vključene v dublinski sistem, spoštujejo temeljne pravice, ni neizpodbojna.

15. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava (določb Uredbe Dublin III) nepopolno ugotovila dejansko stanje. Iz izpodbijanega sklepa pa tudi ni razvidno, ali in kako je upoštevala dokaze, ki jih je predložil tožnik, saj se do njih ni opredelila.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

08.12.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 1306/2017-5
• UPRS sodba I U 1800/2014
• UPRS sodba in sklep I U 510/2017