VSRS sodba II Ips 126/2012

Jedro

Glavni namen 57. člena ZASP je preizkus delovanja naprav. Zato je za prosto uporabo bistveno, da se varovane vsebine (npr. glasba) ne priobčujejo javnosti zaradi uživanja njih samih, ampak samo zaradi preizkušanja naprav, pri čemer je trajanje omejeno na tolikšen obseg, kot je potreben za preizkus delovanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki plačati stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti v znesku 49,00 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8. 5. 2009 vzdržalo v veljavi glede plačila glavnice v višini 185,38 EUR in glede plačila izvršilnih stroškov, vse z obrestmi. Glede plačila glavnice v višini 107,12 EUR z obrestmi pa je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju tožilstvo) vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma navaja, da bo odločitev Vrhovnega sodišča prispevala k poenotenju sodne prakse glede vprašanja obsega dovoljene omejitve avtorske pravice v primeru preizkušanja naprav pri prodaji v korist trgovcev po 57. členu v zvezi s 46. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Ne sprejema stališča sodišč prve in druge stopnje, ki je omejilo obseg dovoljenega preizkušanja le na preizkušanje naprav ob prisotnosti konkretnega kupca, ki se zanima za nakup, in na dolžnost prodajalca, da takoj po odhodu kupca zvok utiša. Navaja, da je omejitev avtorske pravice predpisana v korist trgovcev za potrebe preizkušanja delovanja naprav, ki jih dajejo v promet. Sodišče je sicer dejanski stan konkretnega primera pravilno preizkusilo z vidika vseh štirih (kumulativno zahtevanih) kriterijev iz 46. člena ZASP, vendar je kljub načelnemu izhodišču, da je treba izjeme razlagati restriktivno, obseg dovoljenega trgovskega predvajanja v zvezi s preizkusom naprav razlagalo preozko, ko je zaključilo, da obseg uporabe v konkretnem primeru ni v zadostni meri v skladu z dobrimi običaji, in da ni izpolnjen kriterij, da obseg uporabe avtorskega dela ni v nerazumni meri v nasprotju z zakonitimi interesi avtorja. Gleda kriterija dobrih običajev meni, da je stroga omejitev preizkušnja samo na najkrajši možni tehnični preizkus s strani prodajalca in najkrajši možni čas predvajanja glasbe konkretnemu kupcu preozka in neživljenjska. Tako ozka razlaga spregleda potencialne kupce v trgovini, pri katerih odločitev za nakup še ni dosegla stopnje, ko bi se odločili za preizkus točno določenega aparata. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da se je glasba predvajala samo na aparatih, ki so bili hkrati tudi prodajni artikli, in da se je glasba slišala samo v trgovini. Glede kriterija, da obseg uporabe avtorskega dela ni v nerazumni meri v nasprotju z zakonitimi interesi avtorja, pa navaja, da predvajanje glasbe v trgovini ni bilo namenjeno uživanju glasbenih vsebin (kar je značilno za gostinske lokale), zato ne more konkurirati siceršnji eksploataciji varovanih pravic. Kupec v trgovino ne prihaja zaradi poslušanja in uživanja glasbe, temveč zato, da jo posredno ali neposredno kupi, kar pa je kvečjemu v korist imetnikov pravic, ne pa v nasprotju z njihovimi interesi. Sklicuje se tudi na zadevo VSL II Cp 2389/2011. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se sklep o izvršbi v celoti razveljavi.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena strankama postopka. Tožeča stranka je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila in predlagala primarno njeno zavrženje, podrejeno pa zavrnitev.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Tožilstvo sodišču prve in druge stopnje očita, da je preozko razlagalo obseg dovoljene vsebinske omejitve avtorske pravice v zvezi s preizkusom naprav pri prodaji s strani trgovca. Zavzema se za širšo razlago navedene dovoljene vsebinske omejitve avtorske pravice iz 57. člena ZASP.

7. Uvodoma ni odveč pojasniti, da mora trgovec pri prodaji naprav kupce seznaniti s ponudbo (s pravilnim delovanjem naprav), namen 57. člena ZASP pa je, da to z vidika veljavnih (avtorske in sorodnih) pravic olajša. Avtorska dela se v teh primerih ne uporabijo zaradi uživanja njih samih, temveč kot preizkusni objekt pri tehničnem in vsebinskem preizkusu naprav, imetniki pa pri takšni uporabi nimajo ekonomskega interesa, saj ne konkurira siceršnji eksploataciji njihovi del. Ozadje klavzule iz 57. člena ZASP za priobčitve v trgovinah je podpora gospodarskim poslom, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in prodajo naprav in nosilcev varovanih vsebin. Omejitve avtorske pravice se načeloma razlagajo ozko v korist avtorja, vendar tako, da se zagotovi učinkovitost posamične omejitve in njen namen. Dovoljeni obseg 57. člena ZASP pa je vseeno razumeti nekoliko širše, ker gre za vrsto proste uporabe, ki jo zakon uvaja tudi v interesu avtorjev (npr. od prodaje naprave za reproduciranje dobi avtor nadomestilo za privatno reproduciranje).(1)

8. V 57. členu ZASP je določeno, da lahko obrati in trgovine, ki proizvajajo ali dajejo v promet fonograme ali videograme, naprave za njihovo reproduciranje ali javno priobčitev ter naprave za sprejem oddaj, prosto reproducirajo in javno priobčujejo dela v obsegu, ki je potreben, da se preizkusi njihovo delovanje pri proizvodnji ali pri prodaji. V 46. členu ZASP (ki določa še splošne pogoje vsebinske omejitve avtorske pravice) pa je določeno, da so vsebinske omejitve avtorske pravice dopustne v primerih, ki so določeni v četrtem oddelku drugega poglavja ZASP, s tem, da je obseg take uporabe avtorskih del omejen glede na namen, ki ga je treba doseči, da je v skladu z dobrimi običaji, da ne nasprotuje običajni uporabi dela in da ni v nerazumni meri v nasprotju z zakonitimi interesi avtorja. Glavni namen 57. člena ZASP je torej preizkus delovanja naprav. Zato je za prosto uporabo bistveno, da se varovane vsebine (npr. glasba) ne priobčujejo javnosti zaradi uživanja njih samih, ampak samo zaradi preizkušanja naprav, pri čemer je trajanje omejeno na tolikšen obseg, kot je potreben za preizkus delovanja.

9. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da je tožena stranka v svojem 116 m2 velikem poslovnem prostoru javno predvajala avtorsko zaščitena glasbena dela. V poslovnem prostoru tožene stranke je bil običajno delujoč eden od aparatov, na katerem se je predvajala glasba ene od radijskih postaj. Radijski program je bil posredovan kontinuirano, ne glede na to, ali so bili kupci oz. koliko kupcev je bilo v poslovnem prostoru. Glasba ni bila predvajana izključno pri preizkušanju tehničnih naprav, ampak je tožena stranka vsaj del časa radijski program predvajala javnosti.

10. Upoštevajoč navedeno je za odločitev v konkretnem primeru bistvena dejanska ugotovitev, da je bil v poslovnem prostoru tožene stranke radijski program (ki je vključeval avtorsko varovana glasbena dela) posredovan kontinuirano oz. nepretrgano in ne samo z namenom preizkušanja naprav. Zato je materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da v konkretnem primeru uporaba oz. privilegij 57. člena ZASP ne pride v poštev. Ob tem velja še dodati, da je sicer pritrditi tezi tožilstva, da je podpiranje trgovanja z napravami v korist avtorjev in torej ni v nasprotju z njihovimi zakonitimi interesi, vendar pa pod privilegij 57. člena ZASP ni mogoče upravičiti priobčitve glasbe, ki želi ustvariti prijetno nakupovalno ozračje.

11. Ker razlogi, zaradi katerih je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

12. Izrek o stroških temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Zahtevi za varstvo zakonitosti ni bilo ugodeno, zato mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.

---.---

Op. št. (1):

Več o tem dr. M. Trampuž: Omejitev pravic v zvezi s tehnično in trgovsko priobčitvijo varovanih vsebin, Pravna praksa, 2014, št. 19, str. 22.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 50/2015
• VSL sodba II Cp 2389/2011
• VSL sodba I Cp 1771/2011