VSRS Sodba I Up 242/2014

Jedro

V obravnavanem primeru pa je tožena stranka odločila o tožnikovi prošnji v pospešenem postopku na podlagi 3., 4. in 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, torej bi morala glede na določbo druge alineje 46. člena ZMZ v tem primeru opraviti osebni razgovor vsaj v zvezi s 3. in 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, izpodbijano odločbo tožene stranke, št. 2142-116/2014/3 (1312-07) z dne 12. 5. 2014, odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 3., 4. in 5. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je treba tudi pri uporabi pospešenega postopka popolno ugotoviti dejansko stanje. Ker je tožena stranka kršila procesno določbo prve in druge alineje 46. člena v zvezi s 3. in 4. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ in je posledično nepopolno ugotovila dejansko stanje ter je nepravilno uporabila določbo 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

3. Tožena stranka vlaga obširno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožba zavrne, oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Pri dogodkih, kakor jih opisuje tožnik, gre za povsem zasebni spor oziroma maščevanje (česar ni mogoče opredeliti kot krvno maščevanje, kakor je tožena stranka obrazložila že v odgovoru na tožbo zoper izpodbijano odločbo). Institut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen reševanju takih zasebnih sporov oziroma prav vsakemu maščevanju, ki med osebami nastane zaradi kateregakoli razloga, ampak izključno težavam, ki so jih prosilci imeli v svoji državi zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik v svoji prošnji ni zatrjeval, da gre v njegovem primeru za krvno maščevanje. Kljub temu ga je uradna oseba eksplicitno vprašala, ali v njegovih krajih obstaja krvno maščevanje. Tožnik je na to vprašanje odgovoril le, da gotovo obstaja in da take primere osebno pozna tudi on sam. Ni pa navedel, da je izvorno državo zapustil iz tega razloga. Tožnik je šele v tožbi navedel, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil zaradi krvnega maščevanja. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno. Tožnikove izjave v zvezi z dogodki, zaradi katerih naj bi zapustil Kosovo, so kontradiktorne, zaradi česar jim ni bilo mogoče verjeti. Predložena sodba Okrajnega sodišča v Mitrovici ne izkazuje nobenega novega, dodatnega razloga v povezavi s tožnikovim odhodom s Kosova, ampak so v njej le podrobno opisani dogodki na dan, ko se je zgodil sporni dogodek (streljanje, razvoj dogodkov po samem streljanju ter izrečene kazni za vpletene). Tožena stranka je imela dovolj podlage za odločanje v skrajšanem postopku brez seznanitve tožnika z navedenimi ugotovitvami ob smiselni uporabi 2. točke prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z njegovo presojo, da je v obravnavanem primeru tožena stranka kršila postopkovno določbo 46. člena ZMZ v zvezi z odločanjem po prvem odstavku 55. člana ZMZ in da zaradi opustitve obveznega osebnega razgovora ni popolno oziroma pravilno ugotovila dejanskega stanja tako glede izpolnjevanja pogojev za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku kot tudi glede krvnega maščevanja oziroma da je obrazložitev njene odločbe najmanj pomanjkljiva, saj se ni opredelila do krvnega maščevanja, ki je omenjeno v tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite.

7. Po določbi 54. člena ZMZ lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena tega zakona, če so ti podani. Med drugim je v drugi alineji 23. člena ZMZ navedeno, da se pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito upoštevajo tudi informacije, pridobljene v osebnem razgovoru. Po določbi 45. člena ZMZ je v postopku v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito osebni razgovor obvezen, lahko pa se opusti le iz razlogov, navedenih v 46. členu ZMZ. V 46. členu ZMZ je med drugim določeno, da se v pospešenem postopku osebni razgovor lahko opusti le, če pristojni organ lahko odloči na podlagi 1., 2., 4., 6. in 13. točke 55. člena ZMZ.

8. V obravnavanem primeru pa je tožena stranka odločila o tožnikovi prošnji v pospešenem postopku na podlagi 3., 4. in 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, torej bi morala glede na določbo druge alineje 46. člena ZMZ v tem primeru opraviti osebni razgovor vsaj v zvezi s 3. in 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Ker ga ni, je kršila pravila upravnega postopka, poleg tega pa je (lahko) pomanjkljivo oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje.

9. Navedena kršitev postopka je kršitev iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, po katerem je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. V 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP pa je med absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka uvrščeno tudi: če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih z izdajo odločbe. Takšna možnost pa je prosilcu za mednarodno zaščito dana v osebnem razgovoru, ki je za primere, kot je obravnavani, glede na odločbo 46. člena ZMZ obvezen (razen za 4. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ).

10. Pravilna je torej opredelitev sodišča prve stopnje, da je v tem primeru podan tožbeni razlog iz 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, zaradi katerega je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek.

11. Ker osebni razgovor s tožnikom pred izdajo odločbe ni bil opravljen, pa je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je s tem prišlo do pomanjkljivo ali celo zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je kršitev iz 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pravilna.

12. Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na določbe 144. člena ZUP. ZUP se po določbi 30. člena ZMZ v postopkih za pridobitev mednarodne zaščite sicer uporablja, vendar le subsidiarno, torej le, če ZMZ glede posameznih vprašanj postopka nima posebnih določb. V tem primeru pa ima ZMZ v 46. členu posebno določbo, ki jo mora tožena stranka upoštevati.

13. Pritožbeni ugovor, da je tožnik krvno maščevanje kot okoliščino preganjanja, zaradi katere naj bi zapustil izvorno državo, sam izrecno prvič omenil v tožbi, je sicer utemeljen. Vendar pa to na pravilnost odločitve in razlogov, ki jih je v izpodbijani sodbi glede „krvnega maščevanja v zvezi s to zadevo“ navedlo prvostopenjsko sodišče, ne vpliva. Kot je razvidno iz tožnikove prošnje, ki je v predloženem upravnem spisu, je tožnika prav uradna oseba tožene stranke v zvezi z njegovim preganjanjem, ki ga je zatrjeval (sam izrecno ni zatrjeval, da gre v njegovem primeru za krvno maščevanje), sama vprašala, kako je s krvnim maščevanjem na Kosovu. Na to vprašanje je tožnik odgovoril, da na Kosovu krvno maščevanje gotovo obstaja, da sam pozna primere krvnega maščevanj itd. Vprašanje uradne osebe in tožnikov odgovor nanj je sicer tožena stranka v izpodbijani odločbi povzela v celoti, vendar pa se do teh navedb ni opredelila. Ni navedla niti, zakaj naj bi bilo to njeno izrecno vprašanje v obravnavani zadevi pomembno, niti, da v obravnavanem primeru ne more iti za krvno maščevanje, kot je to navedla v odgovoru na tožbo in to zdaj navaja v pritožbi.

14. Dejstvo je, da je tožena stranka v tej zadevi v upravnem postopku (delno) ugotavljala dejansko stanje glede krvnega maščevanja na Kosovu, ni pa niti takrat niti v izpodbijani odločbi navedla, zakaj je to v tej zadevi pravno pomembno; poleg tega dejanskega stanja te zadeve glede krvnega maščevanja niti ni ugotovila popolno; v izpodbijani odločbi se do krvnega maščevanja, glede katerega je sama začela postavljati vprašanja tožniku, ni opredelila. Glede na to je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je glede tega vprašanja dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da je glede tega obrazložitev izpodbijane odločbe nepopolna in da sta zato podani kršitvi iz 2. (dejansko stanje) in 3. (kršitve pravil postopka) točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe pa tožena stranka ne more odpraviti niti z odgovorom na tožbo niti z navedbami v svoji pritožbi zoper izpodbijano sodbo.

15. Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek že iz navedenih razlogov, Vrhovno sodišče ostalih pritožbenih ugovorov, ki na odločitev v tej stvari ne morejo vplivati, po vsebini ni presojalo.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

12.11.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1755/2015
• UPRS sodba I U 1766/2012
• UPRS sodba I U 885/2014