VSRS Sodba I Up 231/2014

Jedro

Čeprav se od osebe, ki zaprosi za združitev družine, pričakuje aktivno sodelovanje, na kar tožena stranka pravilno opozarja, pa to ne more biti razlog, da tožena stranka, ob neizkazanem vabilu na osebni razgovor in ob dejstvu, da CSD z njim ni uspel vzpostaviti stika, ne bi le-tega preložila in počakala na trenutek, da se tožnik v Republiko Slovenijo vrne oziroma na ustrezen način izkaže, da tega nima namen storiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo dopolnilno odločbo tožene stranke, št. 2142-27/2012/48 (1312-04) z dne 13. 3. 2014 in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Z navedeno dopolnilno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo, ki ima v Republiki Sloveniji od 4. 1. 2013 priznan status begunca, za združevanje družine, in sicer z mamo in očetom.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala vsaj preuranjeno, predvsem ob upoštevanju dejstva, da gre za mladoletnega tožnika. Tožena stranka bi pri pristojnih organih Finske morala preveriti navedbe Centra za socialno delo Ljubljana Moste-Polje (v nadaljevanju CSD) v prošnji za preložitev osebnega razgovora, in ugotoviti, ali obstaja opravičljiv razlog za to, da tožnik ne more priti v Slovenijo in se udeležiti osebnega razgovora. Tožena stranka bi morala tudi preveriti, ali je tožnik na Finskem res zaprosil za azil. Po presoji sodišča prve stopnje bi tožena stranka morala počakati, da se tožnik vrne v Slovenijo in glede na navedbe njegovega zakonitega zastopnika v obeh dopisih sama ugotoviti pri Finskih pristojnih organih, kje se nahaja tožnik in s kakšnim razlogom oziroma zakaj se ne vrne v Slovenijo.

3. Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da je potrebno tudi v primeru tožnika in ob upoštevanju načela največje otrokove koristi, najprej neizpodbitno ugotoviti sorodstvene in družinske vezi, česar pa v obravnavanem primeru ni bilo mogoče storiti. Ne glede na to, da je tožnik mladoletnik brez spremstva, je dokazno breme na strani osebe, ki vlaga prošnjo za združevanje družine. Ravnanje tožnika je že pred vložitvijo prošnje za združevanje družine kazalo na to, da Slovenija, kljub temu, da mu je priznala status begunca, ni država, v kateri želi uživati zaščito. Tožnik je že drugič po lastni želji odšel na Finsko. To nakazuje, da ne želi ostati v Sloveniji. Zato je vprašljiva tudi njegova prošnja za združevanje družine. Postopek za združevanje družine osebe, ki ima v Republiki Sloveniji priznano mednarodno zaščito, se lahko vodi samo za osebe, ki prebivajo in živijo v Republiki Sloveniji. Tožena stranka ne more upoštevati načela največje otrokove koristi, če tožnik niti ne želi aktivno sodelovati v postopku, ki se je začel na njegovo pobudo. Tožena stranka ne more zaradi tega, ker se tožnik svobodno sprehaja po Evropski uniji, odlašati z odločitvijo v postopku, ki se je začel na njegovo pobudo. Odločno zavrača stališče sodišča prve stopnje, da bi morala po uradni dolžnosti pri Finskih organih preveriti, kje se natančno nahaja tožnik in s kakšnim razlogom se ne vrne v Slovenijo. Kaj tožnik počne na Finskem je njegova stvar in ne stvar tožene stranke. Tožnik je bil na osebni razgovor preko zakonitih zastopnikov in pooblaščencev vabljen tri tedne pred razpisanim narokom. Tudi po tem, ko je bil narok ob njegovi odsotnosti odpravljen, se več kot mesec in pol ni vrnil v Republiko Slovenijo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožnika zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik je mladoletnik (brez spremstva), državljan Somalije in mu je od 4. 1. 2013 dalje priznan status begunca. Dne 9. 8. 2013 je vložil prošnjo za združitev družine, in sicer z naslednjimi družinskimi člani: mamo, očetom, štirimi brati in dvema sestrama. O prošnji tožnika za združevanje družine s štirimi brati in dvema sestrama je tožena stranka že predhodno odločila in prošnjo v tem delu zavrnila. S sedaj izpodbijano dopolnilno odločbo pa je tožena stranka odločila o njegovi prošnji za združitev družine z materjo in očetom.

7. Na podlagi drugega odstavka 17. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) lahko oseba s priznano mednarodno zaščito zaprosi za združevanje s svojimi družinskimi člani, določenimi v prvem in drugem odstavku prejšnjega člena; prošnja za združevanje družine, skupaj z dokazili, se vloži pri pristojnem organu. Na podlagi 7. točke prvega odstavka 16. b člena ZMZ so družinski člani, s katerimi lahko oseba s priznano mednarodno zaščito zaprosi za združevanje, med drugim tudi starši mladoletnika brez spremstva.

8. Tožnik ob vložitvi prošnje za združitev družine ni predložil nobenih verodostojnih listinskih dokazov o obstoju sorodstvenih vezi z osebami, s katerimi je zaprosil za združitev.

9. Tožena stranka je dne 5. 11. 2013 poslala vabilo na osebni razgovor, iz katerega izhaja, da je namen osebnega razgovora v postopku združevanja družine popolna ugotovitev dejanskega stanja (torej tudi, ali pa predvsem, glede družinskega statusa tožnika z osebami, s katerimi je zaprosil za združitev). V vabilu je tudi opozorilo, da če se na vabilo ne bo mogel odzvati, naj to sporoči v roku 3 dni organu, ki je vabilo poslal.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je pomembno dejstvo, da vabilo na osebni razgovor ni bilo poslano in seveda tudi ne vročeno tožniku, ampak CSD in Pravno informacijskemu centru nevladnih organizacij (v nadaljevanju PIC).

11. Kot izhaja iz upravnega spisa je bil tožnik v času, ko je tožena stranka poslala vabilo na osebni razgovor, in v času, ko naj bi se osebni razgovor opravil (28. 11. 2013) na Finskem. To je bil razlog, da je CSD toženo stranko zaprosil za preložitev osebnega razgovora (z dopisom z dne 11. 11. 2013). CSD je menil, da je glede na to, da je namen razgovora popolna ugotovitev dejanskega stanja udeležba mladoletnika na razgovoru nujna.

12. Tožena stranka je menila, da CSD ni navedel opravičljivega razloga za prestavitev osebnega razgovora, zato prošnji ni ugodila (z dopisom z dne 18. 11. 2013). Zato je CSD ponovno zaprosil za preložitev osebnega razgovora, pri tem pa kot razlog navedel, da se mladoletni tožnik nahaja na Finskem, kjer je stopil v kontakt z znancem, ki je njihov družinski prijatelj, dobro pozna njegove starše in naj bi mu pomagal pri pridobitvi dokumentacije, ki je pomembna za dokazovanje sorodstvenih vezi med mladoletnim tožnikom in njegovimi starši. Kljub tej prošnji tožena stranka osebnega razgovora ni preložila, ampak je ob tožnikovi neprisotnosti opravila narok samo s predstavnicama CSD (oziroma njegovo skrbnico) in PIC.

13. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka o tožnikovi prošnji za združitev družine, konkretno z materjo in očetom, odločila preuranjeno.

14. Tožnik prošnji za združitev družine res ni predložil nobenih dokazov, kar pa samo po sebi ni (in ne sme biti) ovira za ugoditev njegovi prošnji. Tudi iz Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. 9. 2003 o pravici do združitve družine namreč izhaja, da če je primerno, lahko države članice, da pridobijo dokaz o obstoju družinskega razmerja, s sponzorjem in njegovimi družinskimi člani opravijo pogovore in druga poizvedovanja, ki se jim zdijo potrebna. Če begunec ne more zagotoviti uradnih listinskih dokazov o družinskem razmerju, države članice upoštevajo druge dokaze o obstoju takšnega razmerja, ki se ocenijo v skladu z nacionalnim pravom; odločitev o zavrnitvi prošnje ne sme temeljiti samo na dejstvu, da ni takšnih listinskih dokazov.

15. Ker v obravnavanem primeru tožnik listinskih dokazov ni predložil, se je tožena stranka pravilno odločila, da z njim opravi osebni razgovor. Vabilo pa mu osebno ni bilo vročeno, saj je bilo vročeno samo njegovi skrbnici oziroma CSD in PIC. Kot je na osebnem razgovoru povedala njegova skrbnica s tožnikom, ki naj bi bil v tistem času na Finskem, niso bili v neposrednem kontaktu. Dobili so samo informacijo Finske interventne službe, da naj bi tožnik tudi na Finskem zaprosil za azil in da je z njim vse v redu. Drugih podatkov pa jim navedena finska služba ni posredovala.

16. Na podlagi navedenega je nerazumljivo, da se tožena stranka ni odločila za preložitev osebnega razgovora s tožnikom, saj je na osebnem razgovoru želela pridobiti ustrezne informacije v zvezi s tožnikovo prošnjo oziroma sorodstvenimi razmerji. Res je, da je dokazno breme v postopkih združevanja družine na strani osebe, ki zaprosi za združitev z družino. Res je tudi, da določene okoliščine, predvsem to, da naj bi tožnik za mednarodno zaščito (ki mu je že priznana v Republiki Sloveniji) zaprosil naknadno tudi na Finskem, kažejo na to, da tožnik zlorablja azilne postopke in da morda v Republiki Sloveniji niti nima namena uživati priznanega statusa, ter da je zato vprašljivo, na kakšen način in kje naj bi sploh prišlo do združevanja družine s tožnikom.

17. Vendar pa je potrebno tudi upoštevati, da tožniku, kot osebi s priznanim statusom begunca, obstoječa zakonodaja ne omejuje gibanja po Evropski uniji. S tem se načelom strinja tudi tožena stranka. Nesporno tudi je, da tožniku vabilo na osebni razgovor ni bilo vročeno. Čeprav se od osebe, ki zaprosi za združitev družine, pričakuje aktivno sodelovanje, na kar tožena stranka pravilno opozarja, pa to ne more biti razlog, da tožena stranka, ob neizkazanem vabilu na osebni razgovor in ob dejstvu, da CSD z njim ni uspel vzpostaviti stika, ne bi le-tega preložila in počakala na trenutek, da se tožnik v Republiko Slovenijo vrne oziroma na ustrezen način izkaže, da tega nima namen storiti. V obravnavanem primeru so zoper tožnika na Finskem „potekali“ določeni postopki, vsaj tako je na osebnem razgovoru navedla njegova skrbnica. Ti postopki pa bi lahko bili ovira za njegovo vrnitev v Slovenijo in za njegovo aktivno sodelovanje v obravnavnem postopku.

18. Zato bi tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka morala po uradni dolžnosti preverila, za kakšne postopke na Finskem gre in ali ti postopki ovirajo tožnikovo vrnitev v Republiko Slovenijo, predvsem ob upoštevanju dejstva, da je tožnik mladoletnik, ki ga poleg določb ZMZ varuje tudi Konvencija o varstvu otrokovih pravic.

19. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

12.11.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 644/2014
• VSRS Sklep I Up 325/2016
• UPRS sodba I U 616/2014