VSRS Sodba I Up 236/2014

Jedro

Če so izpolnjeni pogoji, predpisani v Dublinski uredbi, se prosilec preda v obravnavo pristojni državi, če ga ta sprejme, razen, če so podane okoliščine, zaradi katerih bi bile prosilcu v odgovorni državi kršene človekove pravice, pri čemer je trditveno in delno dokazno breme na prosilcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-125/2014/15 (1313-18) z dne 6. 6. 2014, s sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa tožene stranke odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi 33. člena v povezavi s 3. alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ter prvim odstavkom 3. člena Uredbe (EU), št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Dublinska uredba) odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca, ki trdi, da je M. H., roj. … v kraju Chichawatni, državljan Pakistana, saj bo imenovani predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za vsebinsko obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sledi utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta in se sklicuje na drugi odstavek 71. člena ZUS-1.

3. Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo (I. točka sodbe in sklepa) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje. Ponovi tožbene navedbe, da je pripadnik verske skupnosti Ahmadia, pripadniki te verske skupnosti pa so tarča napadov nekaterih muslimanov. Želel je v Italijo ali Nemčijo, ker je tam veliko pripadnikov verske skupnosti Ahmadia, ki bi ga lahko zaščitili in mu ponudili pomoč. Na Hrvaškem ni pripadnikov te verske skupnosti in bi lahko bil ogrožen, če bi za njegovo bivanje na Hrvaškem izvedeli tisti, pred katerimi beži. Na Hrvaško prihajajo tudi drugi prosilci za mednarodno zaščito iz Pakistana in tudi iz kraja, kjer je doma, tako bi se lahko razvedelo, kje se nahaja. Na Hrvaškem v postopku za mednarodno zaščito ni imel pravnega zastopnika. Imel je občutek, da ne bo obravnavan pravično. Meni, da bi njegova vrnitev na Hrvaško pomenila zanj življenjsko nevarnost in da mu tam ne bi bila zagotovljena poštena obravnava. S tem bi bili kršeni načelo nevračanja in njegove človekove pravice in temeljne svoboščine. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje temeljita na določbah Dublinske uredbe. V prvem odstavku 3. člena Dublinska uredba določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki vloži prošnjo na ozemlju katere koli izmed članic tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja uredbe. Po določbah prvega odstavka 17. člena navedene uredbe se lahko z odstopanjem od člena 3(1) vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je v njej vložil državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. V točki b) prvega odstavka 18. člena pa Dublinska uredba določa, da je odgovorna država po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

7. Iz ugotovljenega dejanskega stanja te zadeve izhaja, da je tožnik dne 5. 5. 2014 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, da je tožena stranka poslala prstne odtise tožnika v Centralno bazo EURODAC in da je iz centralne baze EURODAC dobila podatek, da so bili tožnikovi prstni odtisi vneseni v Centralno bazo EURODAC s strani Republike Hrvaške, kjer je tožnik 2. 5. 2014 zaprosil za mednarodno zaščito.

8. Iz podatkov v predloženih spisih je razvidno, da je po izpeljanem postopku, ki ga predvideva Dublinska uredba, Republika Hrvaška skladno s točko b) prvega odstavka 18. člena te uredbe potrdila ponovni sprejem tožnika ter odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

9. Če so izpolnjeni pogoji, predpisani v Dublinski uredbi, se prosilec preda v obravnavo pristojni državi, če ga ta sprejme, razen, če so podane okoliščine, zaradi katerih bi bile prosilcu v odgovorni državi kršene človekove pravice, pri čemer je trditveno in delno dokazno breme na prosilcu (I Up 275/2013, I Up 410/2013). Dublinska uredba prosilcu za mednarodno zaščito namreč ne daje pravice do izbire države članice, odgovorne za obravnavo njegove prošnje. V odnosu do vlagateljev prošnje za mednarodno zaščito je v postopku določitve države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, pomembno le, da jih država članica, v kateri je bila prošnja vložena, obvesti o tem, da ne bo obravnavala njihove prošnje, in o tem, da bodo predani v odgovorno državo članico (prvi odstavek 26. člena Dublinske uredbe). To pa je tožena stranka v obravnavanem primeru z izpodbijanim sklepom tudi storila.

10. V obravnavani zadevi tožnik zatrjuje, da so podane okoliščine, zaradi katerih mu bodo na Hrvaškem kršene človekove pravice. Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta presodila, da takšne okoliščine v tem primeru niso izkazane.

11. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje tožnik ne izpodbija okoliščin in ugotovitev, ki so bile podlaga za uporabo Dublinske uredbe, njegovih navedb, ki se nanašajo na kršitev človekovih pravic, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče upoštevati kot razlog, da se tožnika ne bi predalo Hrvaški, kot odgovorni državi za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

12. Tožnik je svojo bojazen pred vrnitvijo na Hrvaško utemeljeval s tem, da Hrvaška zaradi njegove verske pripadnosti zanj ni varna država, saj ga „tam lahko poiščejo tisti, pred katerimi beži“. Kot izhaja iz podatkov v predloženih spisih, tožnik ni predložil nobenih dokazov o tem, da tisti, ki ga domnevno preganjajo, vedo, kje se nahaja oziroma, da ga bodo iskali na Hrvaškem, razen tega pa je tudi po presoji Vrhovnega sodišča taka hipotetična možnost, da bi kdo iz Pakistana, ki preganja pripadnike verske skupnosti Ahmadia, lahko našel tožnika, obstaja lahko v katerekoli državi Evropske unije in glede tega ni podana večja verjetnost, da bi ga prav na Hrvaškem lahko ogrožali nasprotniki njegove verske skupnosti. Tožnik pa tudi ni predložil nobenih dokazov o tem, da ga hrvaške oblasti ne bi bile sposobne ustrezno zaščititi pred napadi nasprotnikov njegove vere. Njegova trditev, da na Hrvaškem v postopku za priznanje mednarodne zaščite ni imel pravnega zastopnika pa, kot izhaja iz podatkov v predloženih spisih, ni podprta z nobenimi dokazi. Vrhovno sodišče tudi ne dvomi o tem, da se v postopkih pred hrvaškimi pristojnimi organi spoštujejo človekove pravice prosilcev za mednarodno zaščito, tožnik pa, kot je že navedeno, kljub temu, da je dokazno breme glede okoliščin, ki naj bi to prepričanje sodišča omajale, v prvi vrsti na njem, tega prepričanja ni uspel omajati. Njegova navedba o tem, da ima občutek, da na Hrvaškem ne bi bil obravnavan pravično, pa je nekonkretizirana, zato ji tudi Vrhovno sodišče ne more slediti. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča pritožbeni ugovori, da bodo tožniku (zaradi navedenih razlogov) na Hrvaškem kršene človekove pravice in da bo v primeru njegove vrnitve v Republiko Hrvaško kršeno načelo nevračanja, na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati.

13. Vrhovno sodišče je na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

12.11.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 410/2013
• Sodba I Up 80/2013
• Sodba I Up 174/2013