VSRS Sklep I Up 217/2014

Jedro

V postopkih za priznanje mednarodne zaščite temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru (tretji odstavek 21. člena ZMZ) na izjavah prosilca, zato je odločitev pristojnega organa v takšnih primerih odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti prosilčevih izjav.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, I U 1474/2013-26 z dne 24. 4. 2014, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (I. točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnikovi tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo tožene stranke, št. 2142-62/2013/8 (1312-12) z dne 26. 8. 2013, odpravilo in prošnji za mednarodno zaščito prosilca A. A., rojenega ... v kraju Hasaka, državljana Sirske arabske republike, ugodilo ter mu priznalo status begunca. V II. točki izreka izpodbijane sodbe pa je odločilo, da sodna odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi prve alineje prvega odstavka 52. člena v povezavi s tretjim odstavkom 2. člena in v povezavi s tretjo alinejo 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) odločila, da se tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite ugodi in se mu prizna status subsidiarne zaščite (1. točka izreka odločbe ), ter v skladu z drugim odstavkom 91. člena ZMZ odločila, da ta odločba z dnevom vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določbami uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje tega statusa (2. točka izreka odločbe).

2. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo in je posledično nepopolno in nepravilno ugotovila dejansko stanje, zato je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter v sporu polne jurisdikcije (po opravljeni glavni obravnavi) odločilo o stvari, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Povzema obrazložitev izpodbijane odločbe (točke 2 - 36 obrazložitve sodbe) in tožnikovo tožbo zoper izpodbijano odločbo (točke 37 - 56 obrazložitve sodbe). Na podlagi tožnikovih izjav, ki jih je podal na glavni obravnavi (povzete v 61, 62. in 66. točki obrazložitve sodbe) in informacij o stanju v tožnikovi izvorni državi ocenjuje: da je ravnanje pripadnikov vojaške varnostne službe v času tožnikovega pridržanja v zaporu tožniku povzročilo fizično in psihično trpljenje, da je šlo za trpinčenje z namenom, da bi tožnik priznal določena dejanja, da je okoliščine tožnikovega pridržanja v zaporu šteti kot dejanje fizičnega in psihičnega nasilja v smislu prve alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ, da je bila podlaga za ugotovljeno preganjanje v političnem prepričanju tožnika v tem smislu, da je izkazana vzročna zveza med dejanji in tem razlogom preganjanja v smislu osmega odstavka 27. člena ZMZ (glej 63. in 64. točko obrazložitve sodbe). Po njegovi presoji ne obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se preganjanje tožnika ne bo ponovilo (deseta alineja 23. člena ZMZ). Ker se je tožnik kot vojaški obveznik izmikal vojaški službi je utemeljen njegov strah, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo preganjan ali ubit. Sklicuje se je na četrti odstavek 4. člena Kvalifikacijske direktive II, deseto alinejo 23. člena v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZMZ, peto alinejo 27. člena ZMZ, peto alinejo drugega odstavka 26. člena ZMZ v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZMZ in tretjo in peto alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo odpravi ter tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-62/2013 (1312-12) z dne 26. 8. 2013 zavrne, podrejeno pa, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Po ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite (prvi odstavek 2. člena). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek 2. člena ZMZ). Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev statusa begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega občasnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ (tretji odstavek 2. člena). V 28. členu ZMZ je določeno, da resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Na podlagi ZMZ prosilec vloži eno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, pristojni organ pa prošnji z odločbo ugodi, če ugotovi, da prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ali v obliki statusa begunca, ali v obliki subsidiarne zaščite.

7. Iz podatkov v predloženih spisih izhaja: da je tožnik zapustil izvorno državo (Sirija) dne 12. 11. 2012 in odšel v Turčijo, iz Turčije je dne 5. 3. 2013 z letalom pripotoval v Republiko Slovenijo (na listi potnikov je bil zabeležen pod drugimosebnim imenom kot je na potnem listu), da je v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito in kot razlog za zapustitev izvorne države navedel, da je v izvorni državi preganjan zaradi svoje kurdske narodnosti, zaradi dogodka, ki se je zgodil v letu 2010 (bil je zaprt, ker je organiziral študentski izlet samo za Kurde) in zaradi strahu pred preganjanjem, ker se ni odzval pozivu za služenje vojaškega roka.

8. V obravnavani zadevi je tožena stranka z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo tožniku priznala status subsidiarne zaščite, ker je ocenila, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje tega statusa zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali oboroženega spopada (tretja alineja 28. člena ZMZ). Po njeni presoji pa tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Tožnikove izjave glede zatrjevanih dogodkov v letu 2010 (organizacija izleta) je ocenila kot verodostojne, njegove izjave, da je zaradi tega dogodka v izvorni državi še vedno preganjan, pa za malo verjetne (stran 7 odločbe). Glede tožnikovih izjav v zvezi s služenjem vojaškega roka je ocenila, da so te v povezavi s pozivom za služenje vojaškega roka nasprotujoče in malo verjetne.

9. Tožnik je s tožbo v tem upravnem sporu izpodbijal navedeno odločbo tožene stranke le v delu, v katerem je odločeno, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Sodišče prve stopnje je, kot je že navedeno, z izpodbijano sodbo tožniku v sporu polne jurisdikcije priznalo status begunca. Po presoji Vrhovnega sodišča pa ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti in jo je treba razveljaviti.

10. V postopkih za priznanje mednarodne zaščite temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru (tretji odstavek 21. člena ZMZ) na izjavah prosilca, zato je odločitev pristojnega organa v takšnih primerih odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti prosilčevih izjav. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi subjektivne okoliščine, zaradi katerih bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozilo preganjanje, izhajale iz tožnikovih izjav ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, njegovih izjav na osebnem razgovoru v upravnem postopku in njegovih izjav na glavni obravnavi pred sodiščem (objektivne okoliščine pa iz razmer v tožnikovi izvorni državi, kakršne izhajajo iz proučenih informacij o tej državi).

11. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na to, da je tožnik v zvezi z vprašanji, ki so pomembna za odločitev v tej zadevi, v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru pri upravnem organu podal izjave, ki se razlikujejo od njegovih izjav, ki jih je podal na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje oziroma jih je na glavni obravnavi prvič podal. Iz podatkov v predloženih spisih izhaja, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito navajal, da ni član nobene stranke in ni politično aktiven, medtem ko je na glavni obravnavi zatrjeval, da je član politične stranke Yakiti, da je pisal v kurdskem jeziku za časopis Kurdski študent, ki ga je tudi razdeljeval, da je delil letake v spomin na žrtve kurdske vstaje v letu 2004 in da je bil aretiran tudi v času kurdske vstaje leta 2004, česar v upravnem postopku ni zatrjeval. Na glavni obravnavi je podal različne izjave kot v upravnem postopku o tem, za koga je organiziral izlet v letu 2010. Spreminjal je svoje izjave v zvezi z namenom obiska oborožene skupine „Shabihe“ in varnostne obveščevalne službe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo le na tožnikove izjave, ki jih je podal na glavni obravnavi, do razhajanj z njegovimi izjavami, ki jih je podal v upravnem postopku pa se ni v celoti opredelilo. Tako tudi ni bilo razjasnjeno, ali se vojaške obveznike v tožnikovi izvorni državi res najprej ustno pozove na služenje vojaškega roka, in kakšno vlogo je pri pozivih za služenje vojaškega roka sploh imela „Shabiha“. Sodišče prve stopnje je priznalo tožniku status begunca tudi zaradi okoliščin v zvezi s služenjem vojaškega roka, čeprav tožnik pisnega poziva na služenje vojaškega roka ni predložil, ampak je njegovo prejetje le zatrjeval, s tem, da je o tem podal različne izjave v upravnem postopku kot na glavni obravnavi. Tudi se ni opredelilo do okoliščine, da je bil tožnik na listi potnikov (let iz Turčije v Slovenijo) zabeležen pod drugimi osebnimi podatki, kot so v predloženem potnem listu.

12. Ker ima po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, je podana kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se po izrecni določbi tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 vselej šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj Vrhovno sodišče pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe iz navedenih razlogov ne more preizkusiti.

13. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo s tem sklepom razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene pomanjkljivosti in ponovno odločiti o zadevi.

14. Glede na to, da je Vrhovno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo, se ni opredelilo do pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo tudi na II. točko izreka izpodbijane sodbe.

Datum zadnje spremembe:

12.11.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Up 82/2015
• UPRS Sodba I U 101/2018-6
• UPRS sodba I U 179/2015