VSRS Sodba I Up 235/2014

Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi glede na citirane določbe 26. in 28. člena ZMZ niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca, prav tako pa tudi ne statusa subsidiarne oblike zaščite.

Dokazno breme v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito - še posebej, ko tožnika zastopa kvalificirani pooblaščenec - je deljeno med tožnikom (prvi in drugi odstavek 21. člena ZMZ) in toženo stranko (prvi odstavek 22. člena in peta alineja 23. člena ZMZ) in ga ne nosi samo tožena stranka.

Iz 22. člena Ustave ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je le sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. Tožnik tega s svojimi navedbami v konkretnem primeru ni izkazal, zato je sodišče prve stopnje odločilo brez glavne obravnave, na seji senata, ter s tem ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-114/2014/2 (1312-09) z dne 14. 5. 2014. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 1., 3. in 5. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka ni imela podlage za svojo odločitev v določbah 1. in 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, temveč le v določbi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Lastnosti dejanj preganjanja državnih oblasti na Kubi v tožnikovem primeru ne dosegajo ravni, ki jo določata prva ali druga alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ. Tožniku ob vrnitvi na Kubo ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Ker tožnik s svojimi navedbami ni izkazal, kako bi njegovo zaslišanje na obravnavi pomembno vplivalo na odločitev, sodišče prve stopnje glavne obravnave kljub tožnikovi zahtevi v tožbi ni opravilo.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je že v prošnji za mednarodno zaščito pojasnil, da v izvorni državi živi v nenehnem strahu, da bo pristal v zaporu, če bo izražal svoje mnenje. Policija ga je večkrat klicala na razgovore, ker se je družil z osebami, ki niso všeč oblastem in se je udeležil demonstracij, po katerih je bil tudi priprt. Izpostavlja negotovost v primeru vrnitve zaradi poteka veljavnosti potovalnega dokumenta in dejstva, da je bil v EU. Grozi mu mučenje, nečloveško oziroma poniževalno ravnanje in kazen v izvorni državi. Organ mora pridobiti točne in ažurne informacije o splošnih razmerah, ki vladajo v izvornih državah prosilcev. V konkretnem primeru odločitev ne vsebuje nobene informacije o izvorni državi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku. Pri tem se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je pravilna pravna podlaga za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito le 3. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ in ne tudi 1. in 5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ, kot je to v svoji odločbi navedla tožena stranka. Tožnik je namreč v svoji prošnji za mednarodno zaščito poleg ekonomskih navedel tudi druge razloge, za mednarodno zaščito pa je zaprosil v najkrajšem možnem času oziroma takoj po vstopu v Republiko Slovenijo (oziroma v EU). Sklicevanje tožene stranke na 1. in 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ zato v obrazložitvi njene odločbe ni utemeljeno.

7. Po določbi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ki je bila podlaga za odločitev tožene stranke v obravnavani zadevi, lahko pristojni organ v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona. Po določbi prvega odstavka 26. člena ZMZ morajo biti dejanja preganjanja v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti ali predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Po določbi drugega odstavka 26. člena ZMZ so dejanja preganjanja v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije predvsem: dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona; dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke. Po določbi 28. člena ZMZ resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

8. Kot izhaja iz predloženih spisov, je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je tožnik zapustil izvorno državo Kubo 5. 4. 2014 legalno z veljavnim potnim listom, izdanim za čas do 7. 2. 2020. Iz izvorne države je odpotoval z letalom v Moskvo, kjer je ostal do 18. 4. 2014, nato pa je odpotoval v Podgorico v Črni Gori in naprej v Slovenijo, kjer je na letališču zaprosil za mednarodno zaščito. Ciljne države ni imel, želel pa je priti v Evropsko unijo. Kubo je po lastnih navedbah zapustil, da bi si izboljšal ekonomsko stanje, da bi prišel do boljšega življenja in zaradi nenehnega strahu. Nikoli ni mogel izreči svojega mnenja, ker bi ga zaprli, njegova družina pa je nezaščitena, saj na Kubi dela le moški. Policija jih nenehno nadzoruje, plače na Kubi so izredno nizke in moraš imeti dodaten zaslužek, da lahko preživiš. V njegovem bloku v izvorni državi živi sosed, ki je pisatelj in piše v tujino. Oblasti ga nadzirajo in zaradi tega je tudi sam pod nadzorom oblasti. Sam direktnih kontaktov s pisateljem nima. Policija ga je večkrat povabila na razgovore, ker se je družil z osebami, ki niso bile všeč oblastem. Na Kubi obstaja gibanje „Dame v belem“, ki se ukvarja s promocijo pravice do svobode govora. Članice so samo ženske, ki so večinoma matere in žene zapornikov. Med njihovim protestiranjem se jim je enkrat pridružil, ker je njegova prijateljica članica tega gibanja, sedaj pa živi v ZDA. Takrat je bil zaprt in zaslišan. Če bi se vrnil nazaj na Kubo, bi po lastnih navedbah živel v nenehnem strahu in pod pritiskom.

9. Tožnik je bil ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZMZ opozorjen, da mora toženi stranki predložiti v roku 15 dni vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Tožnik razen osebnih dokumentov in letalskih vozovnic, ki so med upravnimi spisi, drugih dokazil toženi stranki pred njeno odločitvijo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ni dostavil. Tožnik prav tako niti v upravnem postopku in niti ob vložitvi tožbe v upravnem sporu ni predložil nobenih informacij o stanju v izvorni državi, ki bi jih bilo mogoče povezati z nevarnostjo, da bi tožnik utrpel resno škodo ob dejstvu, da tožena stranka ni pred izdajo izpodbijanega akta ugotavljala informacij o stanju v izvorni državi z vidika druge alineje 28. člena ZMZ.

10. Za izpolnjevanje pogojev za status begunca morajo biti kumulativno podani objektivni in subjektivni pogoji, torej dejanja preganjanja in utemeljen strah pred preganjanjem, pri čemer je mogoče presojati subjektivni pogoj strahu le ob obstoju relevantnega objektivnega dejanja preganjanja oziroma grozečih dejanj in nevarnosti preganjanja, na podlagi katerih obstaja tako utemeljen strah, da je oseba zapustila svoje ozemlje. Tožnik pa v obravnavani zadevi utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazal, saj ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ. Tožniku se namreč zaradi njegovega nezadovoljstva z državo ni zgodilo nič takega, kar bi bilo mogoče opredeliti kot preganjanje, kot ga določa 26. člen ZMZ, oziroma kar bi lahko bila podlaga za utemeljen strah pred preganjanjem v primeru njegove vrnitve na Kubo. V tožnikovem primeru ni prišlo do dejanj, ki bi lahko predstavljala hudo kršitev pravice do življenja, prepovedi mučenja, prepovedi suženjstva in prisilnega dela ter spoštovanja načela zakonitosti, kot je to določeno v prvem odstavku 26. člena ZMZ. Vabila na razgovore, ki jih je tožnik navedel kot nadlegovanje oblasti, pa ni mogoče šteti za dejanja preganjanja v smislu drugega odstavka 26. člena ZMZ. Tudi opisovanje gibanja „Dame v belem“, naključna udeležba na njihovih demonstracijah, ne izkazujejo tožnikove pripadnosti gibanju in njegove politične opredeljenosti. Njegove navedbe, da ga je policija vabila na razgovore zato, ker se je družil z osebami, ki niso bile všeč oblastem, pa so pavšalne. Tožnik je izpostavil še, da na Kubi ni mogoče potovati brez dovoljenja in da ni svobode. Kot izhaja iz upravnih spisov, je bil tožniku februarja 2014 izdan potni list z veljavnostjo do 7. 2. 2020. Tožniku je bilo torej omogočeno, da legalno zapusti državo, tudi dovoljenje za odhod iz države je dobil. Tožnik ni vedel povedati, kaj bi se mu zgodilo, če bi se vrnil po izteku dovoljenja, ki mu je bilo izdano. Dejstva, da bi bil ob vrnitvi zaslišan, ni mogoče šteti kot podlago za utemeljen strah pred preganjanjem. Prav tako ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da bi oblasti njegovo bivanje v Evropski uniji obravnavale kot upiranje vladi, saj mu v takem primeru ne bi izdali dovoljenja za zapustitev države.

11. V obravnavani zadevi tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Splošno znano je, da v tožnikovi izvorni državi ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi zaradi samovoljnega nasilja predstavljal resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v tožnikovi izvorni državi nedvomno poročali. Tudi tožnik ne zatrjuje, da bi mu ob prihodu v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev in druge posledice v smislu 28. člena ZMZ. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi glede na citirane določbe 26. in 28. člena ZMZ niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca, prav tako pa tudi ne statusa subsidiarne oblike zaščite. To je pravilno presodila tudi tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe, temu pa je pritrdilo sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbe.

12. Tožnik v pritožbi kot tudi v tožbi opozarja na opustitev osebnega razgovora (46. člen ZMZ), vendar tudi po presoji Vrhovnega sodišča ta opustitev v konkretnem primeru ne pomeni absolutne bistvene kršitve pravil postopka, ki jih določa Zakon o splošnem upravnem postopku (tretji odstavek 27. člena ZUS-1), saj je imel tožnik možnost podati pravno relevantna dejstva ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ko ga je zastopal pooblaščenec. Dokazno breme v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito - še posebej, ko tožnika zastopa kvalificirani pooblaščenec - je namreč deljeno med tožnikom (prvi in drugi odstavek 21. člena ZMZ) in toženo stranko (prvi odstavek 22. člena in peta alineja 23. člena ZMZ) in ga ne nosi samo tožena stranka.

13. Tožnik je v tožbi predlagal svoje zaslišanje in s tem posredno odločanje sodišča na podlagi glavne obravnave, vendar pa ni z ničemer utemeljil, kako bi lahko njegovo zaslišanje na glavni obravnavi pomembno vplivalo na odločitev, zato je sodišče prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča pravilno odločilo o zadevi na seji senata (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Pri tem se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-1055/2005 z dne 19. 1. 2006. Ustavno sodišče je v tej odločbi navedlo, da iz 22. člena Ustave ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je le sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. Tožnik tega s svojimi navedbami v konkretnem primeru ni izkazal, zato je sodišče prve stopnje odločilo brez glavne obravnave, na seji senata, ter s tem ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu.

14. Glede na navedeno so pritožbeni ugovori neutemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča.

15. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker ni razlogov, na katere bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Datum zadnje spremembe:

12.11.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 73/2015
• UPRS sodba I U 972/2014
• VSRS Sklep I Up 155/2016