VSRS Sklep I Up 145/2014

Jedro

Nikomur ni mogoče zagotoviti življenja povsem brez tveganja; še posebej ne v situaciji oboroženega spopada; golo naključje ali zgolj verjetnost, da bo posameznik utrpel resno škodo, pa ne dosegata standarda prepričanja. O prepričanju lahko govorimo, kadar o udejanjanju možnosti, da bo prosilec izpostavljen grožnji samovoljnega nasilja, ne dvomi noben razumen človek. Utemeljeno tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje ali njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad (tretji odstavek 28. člena ZMZ oziroma 15.(c) člena Kvalifikacijske direktive), pomeni realno možnost (ne zgolj hipotetično - nahajati se ob nepravem času na nepravem mestu), da bo postal žrtev nediskriminatornega nasilja. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, določen v 15.(c) členu Kvalifikacijske direktive oziroma tretjem odstavku 28. člena ZMZ, je odvisna od različnih kriterijev (od primera do primera).

Izrek

Pritožbi se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 128/2014-11 z dne 5. 3. 2014 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo tožene stranke, št. 2142-253/2012/28 (1312-09) z dne 13. 12. 2013, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka v rednem postopku na podlagi druge alineje 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki jo je vložil tožnik, ki trdi, da je A. A., roj. leta ... v kraju ..., Baghlan, državljan Islamske republike Afganistan, zavrnila. Ugotovila je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite niti v obliki statusa begunca niti v obliki subsidiarne zaščite.

2. Po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka ni pravilno uporabila določb drugega odstavka 22. člena ZMZ. Kljub ugotovljeni splošni neverodostojnosti tožnika bi morala upoštevati informacije v zvezi s krvnim maščevanjem v tožnikovi izvorni državi. Napačno je uporabila tudi tretjo alinejo 28. člena ZMZ. Upoštevati bi morala navedbe iz vira „Baghlan na robu“, ki opisujejo razmere v tej provinci Afganistana, kjer je tožnik živel in kamor bi se moral vrniti. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 150/13-21 in sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Elgafaji (št. C-465/07). Tožena stranka bo v ponovljenem postopku poleg tega, da bo morala upoštevati poročila o izvorni državi tudi glede navedb, ki se nanašajo na status begunca, ponovno oceniti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz tretje alineje 28. člena ZMZ, upoštevaje tudi podatke o tem, ali se število civilnih žrtev v tožnikovi izvorni državi povečuje, ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih je mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno določene izbrane cilje, ali se povečuje število notranje razseljenih oseb, kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev za človeka vredno življenje.

3. Tožena stranka s pritožbo izpodbija navedeno sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Informacij, ki se nanašajo na krvno maščevanje v tožnikovi izvorni državi, ni proučevala, ker je ugotovila, da je tožnik splošno neverodostojen in mu ni bilo mogoče verjeti, da so se opisani dogodki res zgodili in da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi krvnega maščevanja. Tudi če bi proučila splošne informacije o pogostosti zemljiških sporov, paštunskem tradicionalnem pravu in krvnem maščevanju, to v obravnavanem primeru v ničemer ne bi spremenilo ugotovitve, da tožnikove izjave niso verodostojne. Ne strinja se s sodiščem prve stopnje, da ni pravilno uporabila tretje alineje 28. člena ZMZ. Na podlagi pridobljenih informacij o varnostni situaciji v Afganistanu ni mogla sprejeti ocene, da gre v predmetni zadevi za takšne izjemne okoliščine, ki presegajo običajno tveganje. Sodišče ni navedlo, zakaj se z njenimi utemeljitvami ne strinja oziroma, zakaj bi bila njena ocena napačna. Meni, da iz sodbe SEU C-465/07 izhaja, da 15.c člena Direktive 2004/83/ES ni mogoče razumeti na način, da stopnja nasilja, ki dosega prag resne škode, nastopi že v primeru, ko je kdorkoli lahko ubit, če se je znašel ob napačnem času na napačnem mestu. Tožnik ni navajal nobene posebne osebne okoliščine, ki bi zanj kazala na večjo nevarnost zaradi individualne grožnje v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ in bi tožnika postavila v slabši položaj kot ostale civilne prebivalce v Afganistanu. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo tožene stranke, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo, ki jo je vložil po svetovalki za begunce, meni, da pritožba ni utemeljena. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke, ker je menilo, da je tožena stranka pri presoji, ali tožnik izpolnjuje pogoje, da bi mu priznala mednarodno zaščito v obliki statusa begunca, zmotno uporabila določbe 22. člena ZMZ (zlasti drugega odstavka), ker pri odločanju ni upoštevala informacij o stanju v tožnikovi izvorni državi; oziroma da je pri presoji, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite v obliki subsidiarne zaščite, zmotno uporabila določbe 28. člena ZMZ (zlasti tretje alineje), in ji zadevo vrnilo v nov postopek, ki naj ga vodi v skladu z njegovo razlago navedenih zakonskih določb.

7. Vrhovno sodišče pa meni, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zmotno razlagalo določbe 22. člena ZMZ (zlasti drugega odstavka) in 28. člena ZMZ (zlasti tretje alineje) in da torej izpodbijana sodba temelji na zmotni uporabi materialnega prava, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca so predpisani v drugem odstavku 2. člena ZMZ (da je prosilca utemeljeno strah pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja izven izvorne države in da ne more oziroma zaradi takega strahu noče uživati varstva te države). Pri tem mora prosilec izkazati subjektivne okoliščine, to je okoliščine oziroma dejanja, ki so mu v izvorni državi pretile oziroma so že nastopile (zaradi razlogov iz drugega odstavka 2. člena ZMZ), in utemeljujejo njegov strah pred preganjanem, kar je urejeno v 21. členu ZMZ, k ima podnaslov „subjektivni element“. V 21. členu ZMZ je določeno, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem (prvi odstavek); v roku mora predložiti vso dokumentacijo in razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje prošnjo (drugi odstavek); če pa nima nobenih dokazov, je treba pri odločanju upoštevati naslednje pogoje: - da se je prosilec kar najbolj potrudil z utemeljevanjem svoje prošnje, - da je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov, - da so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom, - da je zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil, - da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost (tretji odstavek). Vendar za dodelitev mednarodne zaščite ni dovolj le subjektivni element, temveč mora biti podan tudi objektivni element, to so okoliščine v izvorni državi, ki utemeljujejo prosilčev strah pred preganjanjem zaradi njegovih subjektivnih okoliščin, kar pa organ ocenjuje na podlagi splošnih in specifičnih informacij v prosilčevi izvorni državi. ZMZ v 22. členu, ki ima podnaslov „preverjanje pristojnega organa - objektivni element“, določa, da v postopku za mednarodno zaščito pristojni organ po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje in izda zakonito in pravilno odločbo; v drugem odstavku pa določa, da pristojni organ preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami v izvorni državi iz osme in devete alineje 23. člena tega zakona (splošne in specifične informacije o izvorni državi prosilca).

9. Prav to, ali bi morala tožena stranka v obravnavnem primeru (ko sicer tožnik zatrjuje, da je njegova družina z njim kot majhnim otrokom pobegnila iz izvorne države zaradi strahu pred krvnim maščevanjem svojih sorodnikov, ker naj bi njegov oče ubil bratranca, in zaradi težkih razmer, v katerih je skupaj z družino živel po izselitvi iz domačega kraja, česar pa mu tožena stranka ne verjame; razloge za to pa obširno navaja v obrazložitvi svoje odločbe, in sicer od 7. do vključno 13. strani) pri svojem odločanju upoštevati informacije o stanju v tožnikovi izvorni državi glede na subjektivne okoliščine, ki jih glede svojega preganjanja v izvorni državi tožnik zatrjuje, pa je v tem primeru sporno. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhaja, da bi si tožena stranka za ta namen pridobila informacije oziroma se opredelila do morebitnih informacij o tožnikovi izvorni državi glede vzrokov in možnosti preganjanja oziroma utemeljenosti njegovega zatrjevanega strahu pred preganjanjem.

10. Prvostopenjsko sodišče je, ne da bi se opredelilo do tega, ali je stališče tožene stranke glede tožnikovega preganjanja oziroma utemeljenosti strahu pred preganjanjem iz razlogov, ki jih je zatrjeval, pravilno, odpravilo odločbo tožene stranke in kot razlog navedlo zmotno uporabo materialnega prava (drugega odstavka 22. člena ZMZ), ki naj bi bila v tem, da si tožena stranka ni pridobila in se ni opredelila do informacij o stanju v tožnikovi izvorni državi, ker da je to z zakonom predpisana obveznost tožene stranke tudi za tak primer, kot je obravnavani.

11. Vrhovno sodišče pa meni, da stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožena stranka pred odločanjem glede statusa begunca pridobiti in se opredeliti do informacij o stanju v prosilčevi izvorni državi tudi v tem primeru, ko tožniku ne verjame, da se je znašel v okoliščinah, ki bi lahko pomenile preganjanje oziroma bi bil njegov strah pred preganjanjem utemeljen, nima podlage v ZMZ, razen če sodišče tožnikovim navedbam verjame in meni, da tožniku v izvorni državi grozi preganjanje oziroma je njegov strah pred preganjanjem v izvorni državi utemeljen v smislu ZMZ. Tega pa prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo, saj se do tožnikovih navajanj in stališča tožene stranke, da niso verjetna, sploh ni opredelilo.

12. Določbe ZMZ o tem, v katerih okoliščinah oziroma primerih mora tožena stranka pri odločanju o statusu begunca upoštevati tudi splošne oziroma posebne informacije o stanju v prosilčevi izvorni državi, so vsebovane tako v drugem odstavku 22. člena (pristojni organ preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami v izvorni državi iz osme in devete alineje 23. člena tega zakona, to so splošne in specifične informacije o izvorni državi prosilca) kot tudi v tretji alineji drugega odstavka 21. člena (da so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom). Že besedna razlaga teh določb pokaže, da se te informacije pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ, torej kadar je podan subjektivni element. Če pa že ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, kot je v tem primeru sklenila in utemeljila tožena stranka, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnih pogoja. Iz splošnih in specifičnih informacij namreč v primerih, ko prosilec izkazuje specifične individualne okoliščine namreč tudi po presoji Vrhovnega sodišča praviloma ni mogoče dobiti podatkov, ki bi take specifične okoliščine (kot jih zatrjuje tudi tožnik, tožena stranka pa mu ne verjame) potrjevale.

13. Glede na navedeno je bilo treba izpodbijano sodbo v delu, v katerem se nanaša na odločitev glede mednarodne zaščite v obliki statusa begunca, razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem naj upošteva pravno mnenje glede uporabe materialnega prava iz tega sklepa.

14. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi očita toženi stranki tudi, da ni pravilno uporabila tretje alineje 28. člena ZMZ, ko je ugotavljala, ali bi tožniku ob vrnitvi v Afganistan grozila resna škoda v obliki resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Pri tem se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Up-150/13-21 in sodbo SEU v zadevi Elgafari (C-285/12).

15. Po tretjem odstavku 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Ta pa določa, da resna škoda zajema: - smrtno kazen ali usmrtitev; - mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; - resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

16. Vrhovno sodišče pa meni, da je materialno pravo zmotno uporabilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem postopku ugodilo tožnikovi tožbi in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, pri tem pa ni opravilo presoje, ki izhaja iz navedene odločbe Ustavnega sodišča in sodbe SEU, temveč je glede pojmov „samovoljno nasilje“ in „individualne grožnje“ postavilo svoj pravni standard, in sicer da čim obstaja na nekem območju možnost, da bi kdorkoli, ki bi se ob napačnem času znašel na napačnem kraju, lahko bil ubit, ker tam poteka oborožen spopad, s tem nahajanje na tem območju ustreza definiciji resne škode iz tretje alineje 28. člena ZMZ.

17. Po presoji Vrhovnega sodišča je razlaga sodbe SEU v zadevi Elgafaji, kot jo je podalo prvostopenjsko sodišče, napačna. Obstoj utemeljenih razlogov za prepričanje, da se bo prosilec že zaradi svoje navzočnosti na določenem kraju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, je SEU v zadevah Elgafaji in Aboubakar Diakitá povezalo z izjemnimi okoliščinami. Sodišče prve stopnje pa 15.(c) člen Kvalifikacijske direktive razlaga tako, da je prag resne škode dosežen že v primeru, ko vsem oziroma nobenemu civilistu ni mogoče zagotoviti, da ne bodo postali žrtve nasilja, oziroma v primeru, če je kdorkoli ubit, ker se je ob nepravem času znašel na nepravem mestu. Standard resne škode je sodišče prve stopnje spustilo na verjetnost oziroma naključje, kar pomeni, da so v primeru kateregakoli oboroženega spopada, ki poteka v določeni državi, izpolnjeni kriteriji iz 15.(c) člena Kvalifikacijske direktive, saj v situaciji oboroženega spopada vedno obstaja možnost, da se bo posameznik ob napačnem času znašel na napačnem kraju.

18. Iz sodbe SEU v zadevi Elgafaji (C-465/07) izhaja, da je člen 15.(c) Kvalifikacijske direktive v povezavi s členom 2.(e) iste direktive treba razlagati tako, da obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito ni odvisen od tega, da zadnji predloži dokaz, da ga posamično zadeva zaradi elementov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine; ter da se lahko obstoj te grožnje izjemoma šteje za dokaznega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoči oboroženi spopad, po presoji pristojnih nacionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo. V 44. točki obrazložitve sodbe v zadevi Elgafaji se SEU sklicuje na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) oziroma sodbo v zadevi NA proti Združenemu kraljestvu, predvsem točke od 115 do 117 te sodbe. V 116. točki sodbe NA proti Združenemu kraljestvu je ESČP sprejelo stališče, da se v izjemnih primerih prosilcu, ki je navajal, da je član skupine, ki je podvržena sistematičnemu trpinčenju, lahko prizna zaščita na podlagi 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), če je izkazal, da obstajajo resni razlogi, ki kažejo, da praksa sistematičnega trpinčenja obstaja in da je prosilec član preganjane skupine. V 117. točki te sodbe pa je ESČP sprejelo stališče, da zgolj možnost pridržanja in trpinčenja ne zadostuje za priznanje zaščite po 3. členu EKČP, temveč mora prosilec izkazati posebne okoliščine v lastnem primeru, zaradi katerih je mogoče predvideti, da se bo dejansko soočil s trpinčenjem oziroma ravnanjem v nasprotju s 3. členom EKČP.

19. Tudi v zadevi C-285/2012 (Aboubacar Diakité z dne 30. 1. 2014) je SEU glede priznanja subsidiarne zaščite na podlagi 15.(c) člena Kvalifikacijske direktive sprejelo stališče, da obstoj oboroženega spopada lahko vodi do priznanja subsidiarne zaščite zgolj takrat, ko je izjemoma treba šteti, da spopadi med vladnimi silami in eno ali več oboroženimi skupinami povzročajo resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito v smislu 15.(c) člena Kvalifikacijske direktive, ker samovoljno nasilje v teh spopadih doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo prosilec, če se vrne v zadevno državo ali zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno in individualno grožnjo.

20. Vrhovno sodišče meni, da nikomur ni mogoče zagotoviti življenja povsem brez tveganja; še posebej ne v situaciji oboroženega spopada; golo naključje ali zgolj verjetnost, da bo posameznik utrpel resno škodo, pa ne dosegata standarda prepričanja. O prepričanju lahko govorimo, kadar o udejanjanju možnosti, da bo prosilec izpostavljen grožnji samovoljnega nasilja, ne dvomi noben razumen človek. Utemeljeno tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje ali njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad (tretji odstavek 28. člena ZMZ oziroma 15.(c) člena Kvalifikacijske direktive), pomeni realno možnost (ne zgolj hipotetično - nahajati se ob nepravem času na nepravem mestu), da bo postal žrtev nediskriminatornega nasilja. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, določen v 15.(c) členu Kvalifikacijske direktive oziroma tretjem odstavku 28. člena ZMZ, je odvisna od različnih kriterijev (od primera do primera). Odgovor lahko podajo naslednje pomembne okoliščine, in sicer: ali je konflikt lokalen oziroma zajema območje celotne države, ali strani v oboroženem spopadu uporabljajo metode in taktiko vojskovanja, zaradi katerih obstaja nevarnost civilnih žrtev oziroma ciljno in neselektivno merijo na civilno prebivalstvo in ali so takšne metode in taktika razširjene oziroma predstavljajo način vojskovanja v konflikt vpetih strani. Prav tako je relevantno število ubitih, ranjenih in razseljenih oseb, kot posledica vojnega spopada (glej 241. točko sodbe ESČP, primer Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 11. 2011), ter zmožnost oziroma nezmožnost države, da prebivalcem zagotovi najbolj osnovna sredstva, kot so dostop do hrane, vode in zdravstvene pomoči. Humanitarne in socialno ekonomske razmere so za priznanje subsidiarne zaščite lahko relevantne le v primeru, če predstavljajo realno nevarnost, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, ali kaznovanju po 3. členu EKČP; če razmere ne dosegajo praga kršitve 3. člena EKČP, tudi po praksi ESČP ni ovir, da se prosilec ne bi vrnil v izvorno državo. Enako pravno stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v zadevah I Up 125/2014 in I Up 136/2014.

21. Zaradi napačne razlage 15.(c) člena Kvalifikacijske direktive v zvezi s sodbo SEU v zadevi Elgafaji se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejanskih ugotovitev tožene stranke v odločbi, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za podelitev subsidiarne oblike mednarodne zaščite. Posledično sodišče ni ugotovilo, ali samovoljno nasilje v prosilčevi izvorni državi oziroma v provinci, iz katere prihaja, kamor naj bi bil vrnjen, dosega takšno stopnjo (so podane take izjemne okoliščine), da bi za tožnika po prepričanju tožene stranke (oziroma vsakega razumnega človeka) v primeru vrnitve pomenilo resno in individualno grožnjo za njegovo osebnost ali življenje.

22. V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z razlago sodbo SEU, kot jo je podalo Vrhovno sodišče v tem sklepu, opredeliti do dokazne ocene tožene stranke v izpodbijani odločbi. Če bo presodilo, da je dokazna ocena tožene stranke napačna oziroma se z njo ne bo strinjalo, bo moralo jasno in določno obrazložiti, katere dejanske ugotovitve šteje za odločilne pri presoji, ali samovoljno nasilje v tožnikovi izvorni državi oziroma v njegovi provinci v primeru tožnikove vrnitve, lahko pomeni resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost, oziroma bo na podlagi izvedenih dokazov sprejelo svojo – drugačno oceno in jo ustrezno obrazložilo, oziroma, če bo menilo, da niso bili izvedeni vsi dokazi, bo lahko izvedlo dodatne dokaze na glavni obravnavi ter ustrezno uporabilo materialno pravo.

23. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Datum zadnje spremembe:

28.10.2019

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 125/2014
• UPRS Sodba I U 2596/2017-5
• sodba I U 250/2011