VSRS Sklep I Up 136/2014

Jedro

Utemeljeno tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje ali njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja v državi, v kateri poteka oborožen spopad (tretji odstavek 28. člena ZMZ oziroma 15.(c) člena Kvalifikacijske direktive), pomeni realno možnost (ne zgolj hipotetično - nahajati se ob nepravem času na nepravem mestu), da bo postal žrtev nediskriminatornega nasilja. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, določen v 15.(c) členu Kvalifikacijske direktive oziroma tretjem odstavku 28. člena ZMZ, je odvisna od različnih kriterijev (od primera do primera).

Izrek

Pritožbi se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 329/2014-12 z dne 26. 2. 2014 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi ter odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-296/2009/56 (1312-14) z dne 26. 9. 2013, in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 106. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje mednarodne zaščite v obliki subsidiarne zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da so za podaljšanje subsidiarne zaščite pravno pomembni vsi razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito, ne pa zgolj tisti, zaradi katerih je bila prosilcu subsidiarna zaščita priznana. Resna škoda v smislu tretjega odstavka 28. člena ZMZ je v skladu podana že v primeru, če na nekem območju, kjer poteka oborožen spopad, obstaja možnost, da bi bil kdorkoli, ki bi se ob napačnem času znašel na napačnem kraju, lahko ubit. Glede tega se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-150/2013-21 z dne 23. 1. 2014 in sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-465/07 v zadevi Elgafaji. Toženi stranki nalaga, da v ponovljenem postopku celovito upošteva stališča iz sodbe SEU v zadevi Elgafaji in ponovno odloči o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite iz tretje alineje 28. člena ZMZ.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in potrdi njeno odločbo oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zmotno razlagalo sodbi SEU v zadevah Elgafaji in Aboubakar Diakitá in 15. (c) člen Direktive sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito in vsebini te zaščite (v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva) in je standard resne škode spustilo na verjetnost oziroma naključje. To pa pomeni, da so v primeru kateregakoli oboroženega spopada, ki poteka v določeni državi, izpolnjeni kriteriji iz 15.(c) člena Kvalifikacijske direktive, saj v situaciji oboroženega spopada vedno obstaja možnost, da se bo posameznik ob napačnem času znašel na napačnem kraju.

4. Tožeča stranka v obširnem odgovoru na pritožbo izpodbija pritožbene navedbe in pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje ter predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V tej zadevi je sodišče prve stopnje že odločalo o tožnikovi pritožbi zoper izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 26. 9. 2013 in s sodbo I U 1585/2013 z dne 3. 1. 2014 ugodilo tožnikovi tožbi ter odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Vrhovno sodišče pa je na pritožbo tožene stranke s sklepom I Up 50/2014 dne 13. 2. 2014 navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče ponovno presodilo, da je tožba utemeljena in izpodbijani akt odpravilo, ker da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, zlasti člen 15 (c) Kvalifikacijske direktive in stališča SEU v zadevi Elgafaji. Ta odločitev je predmet tega pritožbenega postopka.

7. Vrhovno sodišče pa meni, da je očitek sodišča prve stopnje toženi stranki, da je zmotno uporabila materialno pravo, neutemeljen, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. V tej zadevi je Vrhovno sodišče že v sklepu I Up 50/2013 z dne 13. 2. 2014 presodilo, da je tožena stranka pravilno preverila obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere je bila tožniku priznana subsidiarna zaščita. Odločba tožene stranke je bila namreč izdana 26. 9. 2013, torej pred novelo ZMZ-D, s katero je bil prvi odstavek 106. člena ZMZ spremenjen. Ta novela je začela veljati 11. 1. 2014. Na osebnem razgovoru s tožnikom je uradna oseba tožene stranke sicer res navedla, da so za podaljšanje subsidiarne zaščite relevantni le razlogi, zaradi katerih je bila tožniku priznana subsidiarna zaščita, vendar se je v izpodbijani odločbi opredelila do vseh razlogov, navedenih v prošnji, zato navedba na osebnem razgovoru ni vplivala na zakonitost odločitve.

9. Prvotno je bila tožniku priznana subsidiarna zaščita zaradi njegove mladoletnosti in zatrjevanj, da v Afganistanu nima nikogar, zato bi bil kot mladoletnik brez podpore ožje ali širše družine v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ. Ob odločanju o podaljšanju subsidiarne oblike mednarodne zaščite pa je bil tožnik že polnoleten. Na osebnem razgovoru dne 1. 8. 2013 je tožnik na vprašanja svoje pooblaščenke odgovoril in predstavil razloge za podaljšanje subsidiarne zaščite v okviru razlogov, ki jih je navedel v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, med drugim je bilo ugotovljeno, da je njegov kraj Tamki v provinci Ghazni, v okraju Malistan. Za ta okraj pa iz informacij ne izhaja, da bi bila raven samovoljnega nasilja taka, da bi sama po sebi utemeljevala priznanje subsidiarne oblike mednarodne zaščite. Enako je tožena stranka ocenila tudi za Kabul, kamor bi bil tožnik najverjetneje vrnjen.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je razlaga sodbe SEU v zadevi Elgafaji, kot jo je podalo prvostopenjsko sodišče, napačna. Obstoj utemeljenih razlogov za prepričanje, da se bo prosilec že zaradi svoje navzočnosti na določenem kraju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, je SEU v zadevah Elgafaji in Aboubakar Diakitá povezalo z izjemnimi okoliščinami. Sodišče prve stopnje pa 15.(c) člen Kvalifikacijske direktive razlaga tako, da je prag resne škode dosežen že v primeru, ko vsem oziroma nobenemu civilistu ni mogoče zagotoviti, da ne bodo postali žrtve nasilja, oziroma v primeru, če je kdorkoli ubit, ker se je ob nepravem času znašel na nepravem mestu. Standard resne škode je sodišče prve stopnje spustilo na verjetnost oziroma naključje, kar pomeni, da so v primeru kateregakoli oboroženega spopada, ki poteka v določeni državi, izpolnjeni kriteriji iz 15.(c) člena Kvalifikacijske direktive, saj v situaciji oboroženega spopada vedno obstaja možnost, da se bo posameznik ob napačnem času znašel na napačnem kraju.

11. Iz sodbe SEU v zadevi Elgafaji (C-465/07) izhaja, da je člen 15.(c) Kvalifikacijske direktive v povezavi s členom 2.(e) iste direktive treba razlagati tako, da obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito ni odvisen od tega, da zadnji predloži dokaz, da ga posamično zadeva zaradi elementov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine; ter da se lahko obstoj te grožnje izjemoma šteje za dokaznega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoči oboroženi spopad, po presoji pristojnih nacionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo. V 44. točki obrazložitve sodbe v zadevi Elgafaji se SEU sklicuje na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) oziroma sodbo v zadevi NA proti Združenemu kraljestvu, predvsem točke od 115 do 117 te sodbe. V 116. točki sodbe NA proti Združenemu kraljestvu je ESČP sprejelo stališče, da se v izjemnih primerih prosilcu, ki je navajal, da je član skupine, ki je podvržena sistematičnemu trpinčenju, lahko prizna zaščita na podlagi 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), če je izkazal, da obstajajo resni razlogi, ki kažejo, da praksa sistematičnega trpinčenja obstaja in da je prosilec član preganjane skupine. V 117. točki te sodbe pa je ESČP sprejelo stališče, da zgolj možnost pridržanja in trpinčenja ne zadostuje za priznanje zaščite po 3. členu EKČP, temveč mora prosilec izkazati posebne okoliščine v lastnem primeru, zaradi katerih je mogoče predvideti, da se bo dejansko soočil s trpinčenjem oziroma ravnanjem v nasprotju s 3. členom EKČP.

12. Tudi v zadevi C-285/2012 (Aboubacar Diakité z dne 30. 1. 2014) je SEU glede priznanja subsidiarne zaščite na podlagi 15.(c) člena Kvalifikacijske direktive sprejelo stališče, da obstoj oboroženega spopada lahko vodi do priznanja subsidiarne zaščite zgolj takrat, ko je izjemoma treba šteti, da spopadi med vladnimi silami in eno ali več oboroženimi skupinami povzročajo resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito v smislu 15.(c) člena Kvalifikacijske direktive, ker samovoljno nasilje v teh spopadih doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo prosilec, če se vrne v zadevno državo ali zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno in individualno grožnjo.

13. Vrhovno sodišče meni, da nikomur ni mogoče zagotoviti življenja povsem brez tveganja; še posebej ne v situaciji oboroženega spopada; golo naključje ali zgolj verjetnost, da bo posameznik utrpel resno škodo, pa ne dosegata standarda prepričanja. O prepričanju lahko govorimo, kadar o udejanjanju možnosti, da bo prosilec izpostavljen grožnji samovoljnega nasilja, ne dvomi noben razumen človek. Utemeljeno tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje ali njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad (tretji odstavek 28. člena ZMZ oziroma 15.(c) člena Kvalifikacijske direktive), pomeni realno možnost (ne zgolj hipotetično - nahajati se ob nepravem času na nepravem mestu), da bo postal žrtev nediskriminatornega nasilja. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, določen v 15.(c) členu Kvalifikacijske direktive oziroma tretjem odstavku 28. člena ZMZ, je odvisna od različnih kriterijev (od primera do primera). Odgovor lahko podajo naslednje pomembne okoliščine, in sicer: ali je konflikt lokalen oziroma zajema območje celotne države, ali strani v oboroženem spopadu uporabljajo metode in taktiko vojskovanja, zaradi katerih obstaja nevarnost civilnih žrtev oziroma ciljno in neselektivno merijo na civilno prebivalstvo in ali so takšne metode in taktika razširjene oziroma predstavljajo način vojskovanja v konflikt vpetih strani. Prav tako je relevantno število ubitih, ranjenih in razseljenih oseb, kot posledica vojnega spopada (glej 241. točko sodbe ESČP, primer Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 11. 2011), ter zmožnost oziroma nezmožnost države, da prebivalcem zagotovi najbolj osnovna sredstva, kot so dostop do hrane, vode in zdravstvene pomoči. Humanitarne in socialno ekonomske razmere so za priznanje subsidiarne zaščite lahko relevantne le v primeru, če predstavljajo realno nevarnost, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, ali kaznovanju po 3. členu EKČP; če razmere ne dosegajo praga kršitve 3. člena EKČP, tudi po praksi ESČP ni ovir, da se prosilec ne bi vrnil v izvorno državo. Enako pravno stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v zadevi I Up 125/2014.

14. Zaradi napačne razlage 15.(c) člena Kvalifikacijske direktive v zvezi s sodbo SEU v zadevi Elgafaji se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejanskih ugotovitev tožene stranke v odločbi, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite. Posledično sodišče ni ugotovilo, ali samovoljno nasilje v prosilčevi izvorni državi, Kabulu oziroma kraju Tamki - okraju Malistan v provinci Ghazni, dosega takšno stopnjo (so podane take izjemne okoliščine), da bi za tožnika po prepričanju tožene stranke (oziroma vsakega razumnega človeka) v primeru vrnitve v katerega od navedenih krajev pomenilo resno in individualno grožnjo za njegovo osebnost ali življenje.

15. V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z razlago sodbo SEU, kot jo je podalo Vrhovno sodišče v tem sklepu, opredeliti do dokazne ocene tožene stranke v izpodbijani odločbi. Če bo presodilo, da je dokazna ocena tožene stranke napačna oziroma se z njo ne bo strinjalo, bo moralo jasno in določno obrazložiti, katere dejanske ugotovitve šteje za odločilne pri presoji, ali samovoljno nasilje v tožnikovi izvorni državi, v mestu Kabulu oziroma kraju Tamki, v primeru tožnikove vrnitve, lahko pomeni resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost, oziroma bo na podlagi izvedenih dokazov sprejelo svojo – drugačno oceno in jo ustrezno obrazložilo, oziroma, če bo menilo, da niso bili izvedeni vsi dokazi, bo lahko izvedlo dodatne dokaze na glavni obravnavi ter ustrezno uporabilo materialno pravo.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 79. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Datum zadnje spremembe:

28.10.2019

Podobni dokumenti:

• sodba I U 267/2014
• sodba I U 266/2014
• UPRS sodba I U 925/2014