VSRS sklep III Ips 41/2013

Jedro

Ob jasni pogodbeni prepovedi cediranja terjatev tistim, ki niso podizvajalci, kooperanti ali dobavitelji blaga, bi se tožena stranka svoje odgovornosti napram tožeči stranki lahko razbremenila le, če bi se pozanimala, ali je terjatev podizvajalca do cedenta poravnana. Šele v primeru pozitivnega odgovora bi bilo neokrnjeno upravičenje tožeče stranke, da sama terja plačilo za opravljeno delo neposredno od naročnika.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom od tožene stranke zahteva plačilo instalacijsko - prezračevalnih del, ki jih je kot podizvajalka opravila na O.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka kot investitor skladno z Uredbo o neposrednih plačilih podizvajalcev pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročilu (Uradni list RS, št. 66/2007, v nadaljevanju Uredba) tožeči stranki kot podizvajalcu zavezana plačati opravljena dela. Odločitev je utemeljilo tudi s tem, da je bil odstop terjatve izvajalcu del, ki mu je tožna stranka plačala 50.000,00 EUR, v nasprotju s pogodbo, ki sta jo sklenili pravdni stranki. S tem je tožena stranka oškodovala tožečo stranko, saj bi znesek morala plačati izvajalcu oziroma podizvajalcu.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožeča stranka toženo s svojo terjatvijo do izvajalca E. d.o.o., seznanila šele z dopisom dne 22. 2. 2010, potem ko je tožena stranka opravljene storitve poravnala izvajalcu ter prevzemniku terjatve, Poštni banki Slovenije. V času nakazila prevzemniku terjatve tožena stranka še ni razpolagala z dokumenti, na podlagi katerih bi lahko plačala terjatev neposredno podizvajalcu (tožeči stranki).

4. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 100/2012 z dne 12. 2. 2013 na predlog tožeče stranke dopustilo revizijo glede vprašanja:

„ali v okoliščinah konkretnega primera izvajanje plačila naročnika javnega naročila tretji osebi, ki ji je izvajalec odstopil svojo terjatev do naročnika, pomeni kršitev pravne norme in odškodninsko odgovornost naročnika (tožene stranke) do podizvajalca (tožeče stranke).“

5. Na podlagi navedenega sklepa je zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdi, podredno pa, da reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je predlagala njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje

7. Tožena stranka je po izvedenem javnem razpisu za izvedbo del dozidava in rekonstrukcija kuhinje v O. kot najugodnejšega ponudnika izbrala družbo E. d.o.o. in z njim 1. 6. 2009 sklenila Pogodbo o izvedbi javnega naročila št. 4 „Dozidava in rekonstrukcija kuhinje v O.“ (v nadaljevanju Pogodba JN). V 11. členu pogodbe se je izvajalec E. d.o.o. zavezal odstopiti svoje terjatve do naročnika (tožene stranke) v korist svojih podizvajalcev, kooperantov in dobaviteljev blaga. Pogodbeni stranki sta soglašali, da se izvajalec odpoveduje prenosu svojih terjatev na druge upnike, razen na svoje podizvajalce, kooperante in dobavitelje blaga.

8. 10. 6. 2009 sta tožeča stranka (kot podjemnik) in E. d.o.o. (kot naročnik) sklenila Podjemno pogodbo št. 5/2009 (v nadaljevanju podjemna pogodba), s katero se je tožeča stranka zavezala izvesti instalacijsko - prezračevalna dela, družba E. d.o.o. pa se je zavezala opravljena dela plačati. Tožena stranka je vedela, da je tožeča stranka podizvajalec.

9. Tožena stranka je izvajalcu E. d.o.o. dne 21. 9. 2009 plačala 111.745,86 EUR, od tega je 50.000,00 EUR nakazala P. kot prevzemniku terjatve izvajalca. Dne 23. 10. 2009 je tožena stranka izvajalcu nakazala še 18.395,90 EUR. Z izvedenima plačiloma je tožena stranka v celoti poravnala svojo obveznost do izvajalca po Pogodbi JN.

10. V času plačila opravljenih del izvajalcu in prevzemniku terjatve terjatev tožeče stranke do izvajalca še ni zapadla. Tožena stranka je bila z dejstvom, da izvajalec ni poravnal svojih obveznosti tožeči stranki, seznanjena z dopisom dne 22. 2. 2010.

Presoja utemeljenosti revizije

11. Revizija je utemeljena.

12. Tožeča stranka je odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljevala z navedbo, da je ta v nasprotju z 11. členom Pogodbe JN za opravljena dela plačala P., ki ji je terjatev odstopil izvajalec, E. d.o.o. Trdila je, da bi morala tožena stranka opravljena dela plačati njej oziroma neposredno izvajalcu.

13. Uredba, veljavna tudi v času, ko so bila sklenjena pogodbena razmerja in je tožena stranka plačala za opravljena dela izvajalcu in P.., v prvem odstavku 5. člena določa, da podizvajalec, skladno s sklenjeno pogodbo, po opravljenem delu ali dobavi blaga, izstavi glavnemu izvajalcu račun oziroma situacijo. Glavni izvajalec prejeto situacijo po pregledu potrdi ali zavrne v roku 15 dni od prejema. V takem primeru naročnik po določbi četrtega odstavka istega člena Uredbe izvede plačilo neposredno podizvajalcu na podlagi predloženih dokumentov, ki izkazujejo predložitev situacije ali računa glavnemu izvajalcu in potek roka za potrditev.

14. Drži sicer stališče pritožbenega sodišča, da v času, ko je tožena stranka poravnala svoj dolg izvajalcu in P., ni bilo (zadostne) pravne podlage, da bi tožena stranka poravnala terjatev, ki jo je imela tožeča stranka do družbe E. d.o.o., vendar pa je tožena stranka z izpolnitvijo svoje obveznosti izvajalcu del in P. tožeči stranki onemogočila, da bi kot podizvajalec uveljavljala upravičenje, ki ji ga dajejo določbe 5. člena Uredbe in Pogodba JN. V tem pogledu je bilo njeno ravnanje protipravno. Ni mogoče pritrditi stališču pritožbenega sodišča, ki se je oprlo zgolj na dejstvo, da je bila tožena stranka šele z dopisom, ki ga je prejela dne 22. 2. 2010, seznanjena, da izvajalec svoje obveznosti do podizvajalca ni poravnal, sama pa je medtem že poravnala svojo obveznost do izvajalca in prejemnika odstopljene terjatve. Ob jasni pogodbeni prepovedi cediranja terjatev tistim, ki niso podizvajalci, kooperanti ali dobavitelji blaga, bi se tožena stranka svoje odgovornosti napram tožeči stranki lahko razbremenila le, če bi se pozanimala, ali je terjatev podizvajalca do cedenta poravnana. Šele v primeru pozitivnega odgovora bi bilo neokrnjeno upravičenje tožeče stranke, da sama terja plačilo za opravljeno delo neposredno od naročnika.

15. Tožena stranka je v dosedanjem postopku, še posebej v pritožbenem, uveljavljala, da gredo upravičenja iz 5. člena Uredbe le „nominiranim“ podizvajalcem, s čimer ima v mislih le tiste podizvajalce, ki kot taki nastopajo s ponudnikom že v sami ponudbi. Tega ni mogoče sprejeti zaradi določbe 2. člena Uredbe, po kateri gre za podizvajalsko razmerje v vseh primerih, ko glavni izvajalec del ali celoto javnega naročila s pogodbo odda v izvajanje drugi osebi, to je podizvajalcu. Seveda pa je nujno, da naročnik za tako razmerje ve. V predmetni zadevi se je pokazalo, da je naročnik vedel za podizvajalsko razmerje med izvajalcem del in tožečo stranko.

16. Protipravnost ravnanja tožene stranke je le eden od elementov odškodninske odgovornosti. Z ostalimi se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. V ponovljenem postopku bo zato moralo presoditi še zlasti nastanek škode in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Samo na podlagi dejstva, da je tožena stranka plačala 50.000,00 EUR P. b. S. in 61.764,25 EUR izvajalcu, še ni mogoče prepričljivo zaključiti, da je tožeči stranka nastala škoda, katere povrnitev zahteva, prav zaradi ravnanja tožene stranke. Presoditi je treba celoten kontekst dogajanja v zvezi s poravnavo spornih terjatev.

17. Stroški, ki so nastali strankama v revizijskem postopku, so nadaljnji pravdni stroški (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

05.11.2014

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba Cpg 230/2017
• VSL sodba I Cpg 1019/2014
• VSL sodba I Cpg 1443/2015