VSRS sklep II DoR 222/2014

Jedro

Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367.a člen ZPP, je Vrhovno sodišče tožnikov predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica (toženčeva teta) je s tožbo od toženca zahtevala povrnitev izdatkov, ki jih je imela s preživljanjem oziroma skrbjo za svojo mater M. L. st. (toženčevo babico), ki jih po njenem mnenju ne bi imela, če bi toženec izpolnil svojo obveznost dosmrtne brezplačne pomoči. Ker je bil toženec zaradi tega obogaten brez pravne podlage, tožnica pa prikrajšana, je zahtevek uveljavljala na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (190. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Zahtevala je tudi povrnitev odškodnine za pretrpljeni strah.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati 8.330,06 EUR in ji povrniti njene pravdne stroške, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti tožencu njegove odmerjene pravdne stroške. Ugotovilo je, da je toženec dolžan stari materi M. L. st. na podlagi sklepa o dedovanju U 166/74 z dne 28. 11. 1975 oziroma vanj povzetega dednega dogovora, ki predstavlja izročilno preužitkarsko pogodbo, v zvezi s sklepom o dedovanju D 299/2011 nuditi pravico brezplačnega užitka in gospodarstva nepremičnin (katerih lastnik je postal) ter pravico stanovanja in realno breme brezplačne oskrbe. M. L. st. ne more več skrbeti sama zase in velik del dogovorjenega užitka in gospodarstvo vsega premičnega in nepremičnega premoženja ter stanovanje v spodnjem delu hiše S. G. 37 ji toženec nudi. Brezplačne oskrbe pa ji ne nudi in ji nikoli ni nudil. M. L. st. je sicer toženčevo pomoč večkrat odklonila, zato mu ni mogoče očitati neizpolnjevanja obveznosti. Del oskrbe, ki jo rabi M. L. st., ji nudi tožnica (njena hči). Glede stroškov izdelave kopalnice in nakupa očal je zaključilo, da le-ti ne sodijo v okvir nudenja popolne oskrbe. Glede zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo za pretrpljeni strah pa je ocenilo, da tožničin strah, kako je poskrbljeno za njeno mater in da se je bo kaj zgodilo, ni takšne intenzitete, da bi privedel do pravice do denarne odškodnine, tožnica pa tudi ni dokazala, da bi bilo zaradi strahu porušeno njeno duševno ravnovesje.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo ter odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Navedlo je, da je tožnik dolžnik po izročilno preužitkarski pogodbi in je dolg dolžan na podlagi pogodbe izpolniti upnici, torej svoji babici M. L. st. Ker za njegovo obveznost obstoji pravna podlaga (pogodba), ne more za isto obveznost odgovarjati po pravilih o neupravičeni pridobitvi (enako: sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3318/2011 z dne 18. 4. 2012). V odnosu do tožnice je za skrb, ki jo ta nudi M. L. st. oziroma stroške, ki jih ima v zvezi s tem, obogatena kvečjemu M. L. st. Zahtevek tudi ni utemeljen po pravilih o nujni gestiji (197. člen OZ), saj je toženčeva obveznost pogodbena in ne zakonita. In ne gre za verzijo (133. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR), saj toženec ni preživninski zavezanec po določbah ZZZZDR (123. in 124. člen). Prav tako zahtevek ni utemeljen po 199. členu OZ (poslovodstvo brez naročila) saj tožnica ni trdila, da bi za toženca nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist, če se ne bi lotila njegovega posla.

4. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica. Predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vprašanj: 1) ali je materialnopravno pravilno stališče pritožbenega sodišča, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti pravil o neupravičeni pridobitvi, ker dolžnik po izročilno preužitkarski pogodbi proti tretji osebi za t. i. „isto obveznost“ ne more odgovarjati po pravilih o neupravičeni pridobitvi; 2) ali je materialnopravno pravilno stališče pritožbenega sodišča, da je bila za tožničino skrb in stroške (brez pravne podlage) obogatena M. L. st. in ne toženec; 3) ali je pravilo o verziji, določeno v 133. členu ZZZDR, mogoče uporabiti zgolj glede zakonite preživninske obveznosti ali tudi za primer pogodbene preživninske obveznosti; 4) ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo 199. člen OZ o poslovodstvu brez naročila glede „škode“ v konkretnem primeru in ali je sodba pritožbenega sodišča v zvezi s tem ustrezno obrazložena, da jo je mogoče preizkusiti, torej, ali ni zaradi pomanjkljive obrazložitve obremenjena z bistveno kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP); 5) ali je pritožbeno sodišče pravilno ocenilo tožničin odškodninski zahtevek iz naslova strahu kot zahtevek za plačilo odškodnine za strah za drugega; 6) ali obstoji procesna kršitev pritožbenega sodišča zaradi kršitve dolžnosti do opredelitve do navedb stranke v zvezi z izpostavljenimi pritožbenimi grajami, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo, in glede vprašanja utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti. Navaja, da glede prvih dveh vprašanj ni sodne prakse Vrhovnega sodišča, stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sodbi I Cp 3318/2011 z dne 18. 4. 2012 pa je osamljeno in napačno. V obravnavani zadevi je namreč mogoče uporabiti pravila o neupravičeni pridobitvi po 190. členu OZ. Iz narave in vsebine tožničinih del je očitno, da gre za dela in izdatke, ki bi jih sicer bil dolžan izvršiti toženec na podlagi izročilno preužitkarske pogodbe, zato je bil toženec s tem okoriščen brez pravne podlage, tožnica pa v prikrajšanje ni privolila. Pritožbeno sodišče je tudi zavzelo nepravilno stališče, da v obravnavani zadevi ne gre za nujno gestijo ali verzijo po 133. člen ZZZDR, ker toženec ni preživninski zavezanec po ZZZDR. Citirana določba ZZZDR govori zgolj o dolžnosti preživljanja, ki pa ima lahko podlago v zakonu ali pravnem poslu in bi jo zato pritožbeno sodišče moralo uporabiti. Tožnica je preprečevala grozečo škodo, ki je zanemarjanje ali celo njena smrt, zato je pritožbeno sodišče nepravilno očitalo tožnici, da ni zatrjevala, da bi v primeru, če se posla ne bi lotila, tožencu nastala škoda. Določba 199. člena OZ namreč ne govori o škodi, ki bi grozila neposredno tožencu, vsaj ne v tako ozkem pomenu besede, kot je to uporabilo pritožbeno sodišče. Tožnica v obravnavani zadevi ni vtoževala plačila odškodnine iz naslova strahu za drugega, ampak odškodnino za strah, ki ji ga je povzročal toženec z opustitvijo dolžnega ravnanja, s čimer jo je puščal v negotovosti. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o tožničinih pritožbenih navedbah in pritožbeno sodišče tožničinega zahtevka (razen v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo zaradi strahu) ni presojalo na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti. Priglaša tudi stroške postopka.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v tožničinem predlogu, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (376.c člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

05.11.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 579/2019
• VSL sodba I Cp 695/2011
• Sklep II DoR 383/2012