VSRS sodba in sklep VIII Ips 42/2014


pomembnejša odločba

Jedro

Za prenos dela dejavnosti je treba šteti tudi prenos posameznih pogodb naročnikov, pri katerih storitev varovanja opravljajo posamezni delavci, tudi če skupine delavcev pri naročnikih niso formalno organizirane kot gospodarska enota.

V primeru prenosa le dela podjetja sprememba delodajalca velja le za delavce, ki pripadajo prenesenemu delu podjetja, torej v obravnavanem primeru za delavce, ki so delali za s strani drugotožene stranke prevzete naročnike.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se:

- sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se pritožba tožečih strank D. M. in S. M. zavrne in se potrdi III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje,

- sodba sodišča druge stopnje v II. točki izreka v delu, ki se nanaša na tožeči stranki B. K. in D. S. in sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka v delu, ki se nanaša na tožeči stranki B. K. in D. S. razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija (glede zavrnitve pritožbe zoper del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na tožečo stranko D. B.) zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki jih je prvotožena stranka podala prvim trem tožnikom in naložilo drugotoženi stranki, da jih pozove na delo pod pogoji iz nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi ter jim za čas od prenehanja do vrnitve na delo prizna vse pravice, vključno z obračunom in izplačilom zaostalih mesečnih plač, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevke četrtega tožnika in pete tožnice je zavrnilo. Ugotovilo je, da je prvotožena stranka prenesla del dejavnosti varovanja oziroma podjetja na drugotoženo stranko, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, zato je ta dolžna tožnike, ki so pri prvotoženi stranki delali kot varnostniki, pozvati na delo pod pogoji odpovedanih pogodb o zaposlitvi. Del dejavnosti se je v zmanjšanem obsegu ohranil vse do stečaja, ki je bil uveden nad prvotoženo stranko. Naloge, ki so še ostale, sta med drugim opravljala četrti tožnik (komercialni referent) in peta tožnica (poslovna sekretarka). Tožniki so nadaljevali z delom pri prvotoženi stranki, ki jim je 10. 10. 2012 odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi stečaja. Da je dejansko prišlo do prenosa dela dejavnosti, je po oceni sodišča prve stopnje dokazano s tem, da je od avgusta 2012 dalje drugotožena stranka prevzela postopoma 60% naročnikov prvotožene stranke, zaposlila je tudi del delavcev, in sicer tistih, ki so opravljali varovanje pri prevzetih naročnikih, enak princip pa je veljal tudi za komercialiste. Drugotožena stranka je kupila prvotoženkin poslovni prostor in nekaj avtomobilov ter druge opreme. Glede varnostnikov prevoznikov (na teh delih sta bila prva dva tožnika) je ugotovilo, da nekateri naročniki niso sklenili novih pogodb z drugotoženo stranko, ampak z drugimi ponudniki. Med njimi je bila tudi banka, ki je sicer potrebovala največ varnostnikov prevoznikov. Zaradi tega je od 20 voznikov prevoznikov ostalo potrebno delo le petih. Vseh drugotožena stranka ni mogla prevzeti. Prvo in drugotožena stranka sta se sicer dogovorili za prevzem večjega dela dejavnosti, vendar zaradi okoliščin, na katere nista mogli vplivati (izbira drugih ponudnikov), do tega potem ni prišlo. Ne glede na to pa je bila po oceni sodišča prve stopnje dolžnost drugotožene stranke, da zaposli tudi prva dva tožnika, ker je zaposlila Z. T., tudi varnostnika prevoznika, ki je delo pri prvotoženi stranki nastopil šele 10 dni pred uvedbo stečaja. Za tretjega tožnika je ugotovilo, da je bil na drugotoženo stranko prenesen del posla, pri katerem je tožnik opravljal konkretne naloge. Zahtevke zadnjih dveh tožnikov je zavrnilo, ker do prenosa dela dejavnosti, v kateri sta opravljala naloge, niso bile prenesene na drugotoženo stranko, ampak so se opravljale pri prvotoženi vse do stečaja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo drugotožene stranke zavrnilo, pritožbama četrtega tožnika in pete tožnice pa ugodilo in ugotovilo nezakonitost odpovedi njunih pogodb o zaposlitvi, drugotoženi stranki pa naložilo, da tudi ta dva tožnika vrne na delo in jima prizna vse pravice iz nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Presodilo je, da prenosa dejavnosti ni mogoče deliti glede na posamezna delovna mesta, temveč je treba ločiti med glavno in stransko dejavnostjo. Medtem ko je bila glavna dejavnost prvotožene stranke varovanje, so bile stranske vse, ki so omogočale delovanje glavne – med te so spadali tudi komercialni posli in opravila poslovne sekretarke.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo drugotožena stranka. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje brez obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot sodišče prve stopnje. Čeprav je pritrdilo ugotovitvi sodišča prve stopnje o prenosu dela dejavnosti in prevzemu dela delavcev ter opravljanju dejavnosti prvotožene stranke do stečaja, je v nadaljevanju v nasprotju s tem ugotovilo, da naj bi prvotožena stranka ne nadaljevala z opravljanjem dejavnosti do začetka stečaja. Tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo in tudi ne drži. Drugače je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede opravljanja dela v pisarnah drugotožene stranke. V dejansko stanje je sodišče druge stopnje poseglo in ga spremenilo na pritožbo četrtega tožnika in pete tožnice z zaključkom, da je bil cilj toženih strank prenehanje prvotožene stranke. Teh pritožbenih trditev sodišče ne bi smelo upoštevati, saj gre za pritožbeno novoto, za katero ni izkazan razlog, da ni bila navedena že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj so njegove ugotovitve drugačne od ugotovitev sodišča prve stopnje in na podlagi katerih dokazov je to storilo. Sodba v tem delu ni obrazložena. Če je menilo, da so pritožbene novote dovoljene, bi moralo razpisati obravnavo in izvesti dokaze za ugotovitev novih dejstev. Zaradi navedenih kršitev so določbe prve in pete alineje 358. člena in 347. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) nepravilno uporabljene, kar je vplivalo na odločitev ter pravilnost in zakonitost sodbe. V zvezi z očitkom zmotne uporabe materialnega prava navaja, da ni nepomembno, ali je prišlo do prenosa celotne dejavnosti ali le njenega dela. Do prenosa celotne dejavnosti nikoli ni prišlo, torej tudi ne more priti do obveznosti prevzema vseh delavcev. Na nobenega od tožnikov se prenos ni nanašal. Nevzdržno je stališče, da mora prevzemnik le dela dejavnosti prevzeti vse zaposlene; to vprašanje je za rešitev te zadeve bistveno. Praksa SEU in razlaga določb v smislu Direktive 2001/23/ES sta lahko pomembni le glede razjasnitve kriterijev in okoliščin, ki so pomembne za opredelitev prenosa (ali gre za prenos ali ne), zato za ta spor ne moreta biti relevantni. Ni namreč sporno, da je drugotožena stranka del dejavnosti res prevzela. Pomembno je, kateri del in kateri delavci so povezani s tem prevzetim delom. Kakšen je bil cilj (ki potem ni bil dosežen), ni pomembno. Pomembno je, kaj je bilo realizirano. Drugotožena stranka je prevzela 60% dejavnosti prvotožene stranke in 49% vrednosti vseh poslov. Zato ni podlage za prevzem kar vseh delavcev, saj je del dejavnosti z manjšim obsegom zaposlenih prvotožena stranka obdržala in jo opravljala do stečaja. Prevzem se lahko nanaša le na tisti del delavcev, ki so povezani z dejavnostjo, ki se je prenesla na drugotoženo stranko. Takšno je bilo nenazadnje osnovno izhodišče sodišča prve stopnje. Drugotožena stranka glede na navedeno predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožb četrtega tožnika in pete tožnice ter ugoditev njeni pritožbi tako, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni in se zahtevki tudi prvih treh tožnikov zavrnejo.

4. Tožniki v odgovoru na revizijo predlagajo njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje glede odločilnih dejstev ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot sodišče prve stopnje, pač pa je ugotovljena dejstva presojalo le v drugačni materialnopravni luči. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz ugotovitve, da je prvotožena stranka na drugotoženo prenesla približno polovico poslov in je v zmanjšanem obsegu nadaljevala z opravljanjem dejavnosti do uvedbe stečaja, zato je presodilo, da je obveznost prevzema delavcev nastala samo glede prvih treh tožnikov, glede dveh, ki sta nadaljevala z delom pri prvotoženi stranki, pa ne. Sodišče druge stopnje je izhajalo iz dogovora med toženima strankama, da se prenese na drugotoženo stranko večina poslov, kar naj bi ne glede na realizacijo dogovora, zlasti, če se je preneslo bistvo dejavnosti, pomenilo, da je bil izveden prenos v smislu 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) tako glede glavne kot glede stranskih dejavnosti.

8. Materialno pravo je delno zmotno uporabljeno.

9. Revizija utemeljeno opozarja na zmotnost materialnopravnega stališča, da za uporabo instituta spremembe delodajalca ni pomembno, kolikšen del dejavnosti se je prenesel na prevzemnika. Sodišče druge stopnje očitno zanika možnost delnega prenosa, če je bila na drugotoženo stranko prenesena samo polovica naročnikov. Šteje, da je prišlo do prenosa bistva prvotožene stranke in zato (celotne) dejavnosti, kar ima za posledico spremembo delodajalca za vse njene zaposlene.

10. Po 73. členu ZDR pride do spremembe delodajalca tudi v primeru prenosa le dela podjetja, to je prenosa gospodarske enote (entitete), ki ohrani svojo identiteto. Za prenos dela dejavnosti je treba šteti tudi prenos posameznih pogodb naročnikov, pri katerih storitev varovanja opravljajo posamezni delavci, tudi če skupine delavcev pri naročnikih niso formalno organizirane kot gospodarska enota. Dejansko gre za posamezne enote, ki jih SEU skozi svojo sodno prakso razlage Direktive Sveta 2001/23/ES imenuje „organiziran skupek virov“. Že v zadevi C-392/92: Schmidt proti Spar und Leichcasse je pojasnilo, da gospodarsko enoto definira minimalna stopnja organizacijske odvisnosti, ki lahko obstaja sama zase ali kot del večjega podjetja (1). Zato je lahko taka „enota“, pa čeprav bi jo sestavljal le en delavec, kot v primeru Schmidt, tudi skupina (ali posamezen varnostnik), ki izvaja storitev varovanja pri določenem naročniku.

11. Drugotožena stranka je prevzela polovico naročnikov, polovico delavcev in nekaj materialnih sredstev (poslovne prostore in nekaj avtomobilov ter druge opreme). Taka dejanska ugotovitev ne daje podlage za zaključek, da je bila prenesena celotna dejavnost oziroma da je prišlo do spremembe delodajalca za vse delavce prvotožene stranke. V primeru prenosa le dela podjetja sprememba delodajalca velja le za delavce, ki pripadajo prenesenemu delu podjetja, torej v obravnavanem primeru za delavce, ki so delali za s strani drugotožene stranke prevzete naročnike. Tako je odločilo SEU v zadevi C-186/83: Botzen in drugi proti Rotterdamsche Droogdok Maatschappij BV in še dodalo, da tak prevzem tudi ne velja za delavce v administrativnih službah, ki sicer opravljajo določene naloge v korist prenesenega dela podjetja, če te službe niso bile prenesene.

12. Tako za prevzem delavcev, ki so delali pri naročnikih, ki so sklenili pogodbe s tretjimi ponudniki ali pa do stečaja ostali pri prvotoženi stranki, ker „njihove“ službe niso bile prenesene, ni podlage. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevkov tožnika D. M. (komercialist) in tožnice S. M. (poslovna sekretarka) temelji prav na ugotovitvi, da službe, v katerih sta opravljala delo, niso bile prenesene. Oba sta kljub prenosu nekaterih naročniških pogodb svoje delo še naprej opravljala za prvotoženo stranko v njeni preostali dejavnosti. Sodišče druge stopnje je ob teh ugotovitvah del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na navedena tožnika, neutemeljeno spremenilo, saj je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, ko je njuna zahtevka zavrnilo. Zato je revizijsko sodišče v tem delu reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo tako, da je pritožbo tožnikov D. M. in S. M. zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka.

13. Sodišče druge stopnje se je nadalje sklicevalo na odločitev SEU v zadevi C-13/95: Süzen proti Zehnacker Gebäudereinigung GmbH Krankenhausservice, kjer se je izpostavilo vprašanje, kaj tvori gospodarsko entiteto. Odgovorjeno je bilo, da lahko gospodarsko entiteto tvorijo tudi samo delavci, ki so združeni v skupno aktivnost, brez materialnih ali nematerialnih sredstev. Citirana odločitev ne daje podlage za stališče, ki ga je zavzelo sodišče druge stopnje. Nasprotno: iz nje izhaja, da lahko prenos velja tudi le za del delavcev, če tvorijo skupino, ki se na prevzemnika prenese zaradi opravljanja enakega dela.

14. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik D. B., ki je bil varnostnik, delal na lokaciji Okrožno sodišče K. Prvotožena stranka je pogodbo o varovanju objekta Okrožnega sodišča K. prenesla na drugotoženo stranko, kar pomeni prenos dela dejavnosti, v katerem je tožnik D. B. organizirano izvajal storitev varovanja, in zanj posledično spremembo delodajalca. Nasprotovanje tej pravilni ugotovitvi nižjih sodišč je neutemeljeno, zato je vrhovno sodišče revizijo v tem delu na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

15. Za tožnika B. K. in D. S., ki sta bila varnostnika prevoznika, pa ni bilo ugotovljeno, da sta delala le za enega naročnika, in to naročnika, ki bi ga prevzela drugotožena stranka. Zaradi zmotne presoje, da je prišlo do prevzema celotne dejavnosti, je sodišče druge stopnje spregledalo, da je dejansko stanje glede tega, za katere naročnike sta delala, nepopolno ugotovljeno. Niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje nista ugotovili, ali je vse ali vsaj pretežni del naročnikov, za katere sta delala, prevzela drugotožena stranka. Ugotovljeno je le, da se je potreba po delu varnostnikov prevoznikov zmanjšala, ker banka, ki je bila največji naročnik teh storitev, ni sklenila pogodbe z drugotoženo stranko. Ali sta delala še za druge naročnike, kot sta trdila, ali samo za banko, kot je trdila drugotožena stranka, ni razčiščeno. Za odločitev pa je bistvenega pomena, ali se je delo, ki sta ga opravljala, v celoti preneslo na drugotoženo stranko, ali se je preneslo na druge naročnike ali pa je morda ostalo pri prvotoženi stranki. Ni pa tudi nepomembno (če bi se ugotovilo, da sta delala za različne naročnike), ali prevzeta kvota varnostnikov prevoznikov s strani drugotožene stranke ustreza kvoti prevzetih poslov. Šele po ugotovitvi teh relevantnih okoliščin bo možna presoja, ali je tudi za prva dva tožnika prišlo do spremembe delodajalca.

16. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, ki se nanašata na tožnika B. K. in D. S. razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dejansko stanje glede vprašanj, navedenih v prejšnji točki, razčistiti in o zahtevkih tožnikov B. K. in D. S. odločiti ponovno.

---.---

Op. št. (1): Podobno stališče je zavzeto tudi v zadevah C-466/07 z dne 12. 2. 2009: Klarenberg proti Ferrotron Technologies Gmb in C-458/12 z dne 6. 3. 2014: Amatori in drugi proti Telecom Italia SpA.

Datum zadnje spremembe:

08.12.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 29/2012
• VDSS sodba Pdp 198/2009
• VDSS sodba Pdp 373/2009