VSRS sklep II Ips 76/2014

Jedro

Notarski zapis, ki vsebuje pogodbo o dosmrtnem preživljanju in zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet pogodbe, v korist preživljalca, pa so v njem posamezne nepremičnine prečrtane, po presoji Vrhovnega sodišča ustreza pogojem listine, ki je veljavna podlaga za vknjižbo po 2. točki prvega odstavka 148. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1 pri nepremičninah, ki niso prečrtane (34. člen ZN).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep pritožbenega sodišča spremeni tako, da se pritožba nasprotnih udeležencev zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. A. A. kot preživljanec in B. B. kot preživljalec sta 13. 6. 2012 sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju v obliki notarskega zapisa. Predmet pogodbe je bilo večje število nepremičnin. Preživljanec je 8. 7. 2012 umrl. Notar je 24. 7. 2012, torej po preživljančevi smrti, v notarskem zapisu prečrtal tri parcele, notarskemu zapisu pa dodal listino s pojasnilom, da je v skladu s 34. členom Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) notarski zapis pogodbe o dosmrtnem preživljanju popravlja tako, da izbriše tri (konkretno navedene) nepremičnine, ker so v notarskem zapisu zapisane pomotoma, saj niso last preživljanca in da vse ostale določbe ostanejo nespremenjene. Za tem je 7. 2. 2013 notar vložil zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice v korist preživljalca B. B. pri vseh nepremičninah iz notarskega zapisa pogodbe o dosmrtnem preživljanju, razen pri treh prečrtanih (izbrisanih) nepremičninah. Vpis je bil dovoljen(1), ugovor zoper sklep o dovolitvi vpisa pa je bil zavrnjen.(2) Zoper sklep zemljiškoknjižnega sodnika o zavrnitvi ugovora je bila vložena pritožba. Drugostopenjsko sodišče ji je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo in sklep zemljiškoknjižne sodnice spremenilo tako, da vpisa ni dovolilo.

2. Zoper sklep pritožbenega sodišča je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti glede pravnega vprašanja ali notarski zapis, v katerem je del besedila prečrtan ob uporabi 34. člena ZN, ustreza pogojem listine, ki je veljavna podlaga za vknjižbo po 2. točki prvega odstavka 148. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Ocenjuje, da bo odločitev Vrhovnega sodišča o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti in razvoj prava preko sodne prakse, še posebej, ker sodne prakse Vrhovnega sodišča o tem vprašanju še ni, Notarska zbornica Republike Slovenije pa je zavzela ravno nasprotno stališče od stališča, ki je zastopano v izpodbijanem sklepu. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki naj bi bila zagrešena, ker je pritožbeno sodišče štelo, da se zaznamek notarja, dodan notarskemu zapisu, sklicuje na 43. člen ZN, v resnici pa ga je notar utemeljil s 34. členom istega zakona. Nadalje zatrjuje, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ker je bila uporabljena določba sedmega odstavka 43. člena namesto določbe 34. člena ZN in ker je drugostopenjsko sodišče zmotno presodilo, da pogoji za dovolitev vpisa po 148. členu v zvezi s 40. členom ZZK-1 niso izpolnjeni. Trdi, da v obravnavanem primeru, vsebinsko gledano, ne gre za položaj iz sedmega odstavka 43. člena ZN, ki se nanaša na primere, ko se notarski zapis naknadno dopolni, popravi ali spremeni z drugim notarskim zapisom, torej ko pride do sprememb po volji pogodbenih strank ter se k notarskemu zapisu pogodbe zapiše in podpiše dodatek, novacija pogodbe in podobno. Gre za specialno izpeljavo splošnega pravila iz drugega odstavka 51. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o obličnosti sprememb in dopolnitev oblične pogodbe. To pa ne izključuje uporabe 34. člena ZN za primere, ko je potrebno v notarski listini (tudi v notarskem zapisu kot vrsti notarske listine) odpraviti pomote v besedilu s črtanem dela besedila. Prav to je bilo storjeno v konkretnem primeru. Prečrtanje dela besedila je bilo izvedeno strogo po določbah 34. člena ZN, po katerih se v notarski listini v fizični obliki ne sme ničesar izbrisati, če je treba del besedila prečrtati, mora biti to storjeno tako, da prečrtani tekst ostane čitljiv, na koncu pa mora biti označeno mesto in obseg besedila, ki je prečrtano. V konkretnem primeru s prečrtanjem nepremičnin, ki niso bile last preživljanca in zato sploh niso mogle biti predmet razpolagalnega posla, ni bil razširjen obseg razpolaganja preživljanca preko njegove pogodbene volje po njegovi smrti, zato soglasje njegovih univerzalnih naslednikov ni bilo potrebno: njihova upravičenja niso bila prizadeta preko volje njihovega pravnega prednika. Brez opore je tudi zaključek, da se zaradi črtanja treh nepremičnin izvirnik in odpravek notarskega zapisa ujemata, saj je bil zemljiškoknjižnemu predlogu priložen le odpravek notarskega zapisa, sodišče pa z izvirnikom sploh ni razpolagalo. Morebitne nepravilnosti pri sestavi notarske listine so lahko le predmet posebnega pravdnega postopka. Opozarja še, da je bilo za tiste parcele, ki v notarskem zapisu niso bile prečrtane, zemljiškoknjižno dovolilo sestavljeno v obliki notarskega zapisa, zato se šteje, da je podpis osebe, katere pravica se prenaša, pravilno overjen (prvi odstavek 41. člena ZZK-1) in ima kvaliteto listine, ki je podlaga za vpis po 2. točki prvega odstavka 40. člena ZZK-1. Ovire za vpis po 2. točki prvega odstavka 148. člena ZZK-1 torej ni bilo.

3. Nasprotna udeleženca sta na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila. Vrhovnemu sodišču sta predlagala, naj jo zavrne. Ključno stališče odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti je, da dodajanje ali črtanje parcel iz pogodbe pomeni njeno spremembo, to je spremembo vsebine pogodbe, za kar ne pride v poštev določba 34. člena ZN, po kateri lahko notar enostransko opravi popravke, ki so omejeni na formalne napake in ne vplivajo na vsebino pogodbe, pač pa je mogoče tako spremembo, kot je bila opravljena v konkretnem primeru, opraviti skladno z določbami 43. člena ZN, torej v enaki obliki, v kateri je bil sestavljen notarski zapis.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Eden od pogojev za dovolitev vpisa v zemljiško knjigo je, da listina, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis oziroma na podlagi katere zemljiškoknjižno sodišče o vpisu odloča po uradni dolžnosti, po vsebini in drugih lastnostih ustreza pogojem, ki jih ta zakon določa za listine, ki so podlaga za vpis (2. točka prvega odstavka 148. člena ZZK-1). V konkretnem primeru je predlagatelj predlagal vpis na podlagi notarskega zapisa pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pogoj, da je listina, sestavljena v obliki notarskega zapisa, podlaga za vpis, je, da vsebuje zemljiškonjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga (2. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1).

6. Argumenti pritožbenega sodišča, da notarski zapis pogodbe o dosmrtnem preživljanju, v katerem so tri nepremičnine prečrtane, ni listina, ki je lahko podlaga za vpis, ne drži. Ne drži zato, ker temelji na zmotnem izhodišču, da se izvirnik in odpravek notarskega zapisa (katerega del je zemljiškoknjižno dovolilo) ne ujemata, češ da je izvirnik tisti izvod listine, ki so ga pogodbene stranke podpisale in je bil torej sestavljen v njihovi navzočnosti, tako, da v njem ni bila prečrtana (izbrisana) nobena nepremičnina, zemljiški knjigi predložen odpravek notarskega zapisa pa je bil popravljen. Kriterij razlikovanja med izvirnikom in odpravkom notarskega zapisa je določen z zakonom: po določbi 57. člena ZN je izvirnik samo tisti izvod notarskega zapisa, ki ga hrani notar, ki ga je sestavil (po določbi prvih dveh odstavkov naslednjega člena istega zakona ga sme na podlagi pisne odredbe oziroma naloga izročiti samo sodišču ali Notarski zbornici Slovenije in sicer samo začasno) vsi ostali izvodi so odpravki notarskega zapisa. Odveč je poudariti, da je med izvirnikom in odpravki notarskega zapisa razlika le formalna in ne vsebinska.

7. Zmotno je tudi stališče, da je notarski zapis s tem, ko je notar v njem prečrtal (izbrisal) tri nepremičnine, izgubila kvaliteto listine, ki je lahko podlaga za vpis (2. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1). To kvaliteto je po razlogih izpodbijanega sklepa notarski zapis izgubil zato, ker prečrtanje (izbris) treh nepremičnin pomeni spremembo vsebine pogodbe, vsako popravo, dopolnitev ali spremembo notarskega zapisa pa je treba po določbi sedmega odstavka 43. člena ZN napraviti v obliki notarskega zapisa, torej ob sodelovanju vseh pogodbenih strank, kar se v konkretnem primeru ni zgodilo, saj je korekturo napravil notar sam po smrti odsvojitelja nepremičnin. Po presoji Vrhovnega sodišča je ključno, da je notar vpis lastninske pravice v korist preživljalca predlagal le pri tistih nepremičninah, glede katerih notarski zapis ni bil popravljen (povedano drugače: vpisa ni predlagal pri nepremičninah, ki jih je v notarskem zapisu po njegovi sestavi prečrtal). V tem delu je notarski zapis ohranil kvaliteto, ki jo mora imeti, da je lahko podlaga za vpis: vse nepremičnine, pri katerih je bil predlagan vpis, so ostale: niso bile prečrtane oziroma izbrisane ne v zavezovalnem pravnem poslu (pogodbi o dosmrtnem preživljanju), ne v razpolagalnem pravnem poslu (zemljiškoknjižnem dovolilu), ki je bil vnesen v notarski zapis (2. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1), zato se šteje, da je bil podpis odsvojitelja (preživljanca) na zemljiškoknjižnem dovolilu, ki je podlaga za vknjižbo, overjen (prvi in drugi odstavek 41. člena ZZK-1). Za odločitev o zemljiškoknjižnem predlogu ni pomembno, ali je bil „uradni popravek“ (črtanje oziroma izbris treh nepremičnin) opravljen po 34. ali po 43. členu ZN in ali je bil opravljen pravilno, ker se predlagani vpis ne nanaša na nepremičnine, ki so predmet poprave. Pravkar navedeno presojo utemeljuje tudi primerjava konkretne zadeve s položajem, ko notar ne bi ugotovil, da tri nepremičnine v notarskem zapisu niso last odsvojitelja in jih ne bi prečrtal ter bi vknjižbo lastninske pravice v korist pridobitelja predlagal pri vseh (tudi pri teh treh) nepremičninah, navedenih v notarskem zapisu: zemljiškoknjižno sodišče bi vpis pri nepremičninah, ki niso bile last odsvojitelja, zavrnilo oziroma bi odločilo, da ni dovoljen (151. člen ZZK-1). Eden od pogojev za dovolitev vpisa je tudi, da je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen (3. točka prvega odstavka 148. člena ZZK-1) in dovoljen je (le) proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica, glede katere je predlagan (prvi odstavek 150. člena ZZK-1). Vpis lastninske pravice pri spornih treh (sedaj prečrtanih) nepremičninah, ki v trenutku vložitve zemljiškoknjižnega predloga niso bile last odsvojitelja (preživljanca) bi oviralo načelo pravnega prednika.

8. Notarski zapis, ki vsebuje pogodbo o dosmrtnem preživljanju in zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet pogodbe, v korist preživljalca, pa so v njem posamezne nepremičnine prečrtane, po presoji Vrhovnega sodišča ustreza pogojem listine, ki je veljavna podlaga za vknjižbo po 2. točki prvega odstavka 148. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1 pri nepremičninah, ki niso prečrtane (34. člen ZN). Nasprotna odločitev pritožbenega sodišča je materialnopravno zmotna, zahteva za varstvo zakonitosti pa utemeljena. Vrhovno sodišče ji je ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je pritožbo zoper sklep zemljiškoknjižne sodnice o ugovoru zoper sklep o dovolitvi vpisa zavrnilo in s pritožbo izpodbijani sklep potrdilo (4. točka drugega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 161. člena ZZK-1).

---.---

Op. št. (1):

Sklep Dn 30552/2013 z dne 11. 3. 2013 Okrajnega sodišča v Domžalah.

Op. št. (2): Sklep Sdn 569/2013 z dne 4. 6. 2013 Okrajnega sodišča v Domžalah.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2016

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep CDn 47/2020
• VSK sklep Cp 1254/2008
• VSK Sklep CDn 214/2018