VSRS sklep II Ips 115/2013

Jedro

V primeru, da je pogodba o prodaji nepremičnine veljavno nastala (in ni prenehala), mora sodišče dolžnika obsoditi na izpolnitev. Pogodba bi namreč veljavno nastala in bi prodajalca zavezovala, tudi če sam že v trenutku prodaje ne bi bil lastnik nepremičnine (primerjaj 460. člen ZOR oziroma 440. člen Obligacijskega zakonika).

Vprašanje, ali je toženka dejansko nezmožna izpolniti pogodbeno obveznost, ne more vplivati na presojo sodišča o tem, ali jo je dolžna izpolniti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice v korist tožnika na nepremičnini – stanovanje v izmeri 83,82 m2, posamezni del stavbe št. 4 v stavbi .., k. o. ... z ID znakom: ..., do celote, sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V razlogih obširno izraža nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega sodišča in pritožbenemu sodišču očita, da se ni opredelilo do vsake njegove pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega sodišča. Zatrjuje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede volje toženke ob sklenitvi spornih pogodb. Poudarja, da ni dovolj, da pritožbeno sodišče navede samo, da odgovori na posamezne pritožbene navedbe za odločitev niso potrebni, ker je za odločitev pomembna le razlaga 23. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), in da mu je bila zato kršena ustavna pravica do poštenega sojenja. V nadaljevanju trdi, da je pritožbeno sodišče materialnopravno zmotno razlagalo določbo 23. člena SPZ. Tožnik je namreč lahko zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine vložil le proti toženki kot prodajalki sporne nepremičnine (ker nepremičnina v času prodaje še ni bila vpisana v zemljiško knjigo in zato toženka tedaj ni mogla izstaviti ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila). Trdi tudi, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo določbo 973. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ker se je oprlo na prvi odstavek, moralo pa bi se na drugega. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila (s fikcijo) vročena toženki.

5. Revizija je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je v izpodbijani sodbi sprejelo stališče, da je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine mogoče materialnopravno utemeljeno vložiti le zoper tistega, ki je vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine. To stališče je materialnopravno zmotno.

7. V primeru, da je pogodba o prodaji nepremičnine veljavno nastala (in ni prenehala), mora sodišče dolžnika obsoditi na izpolnitev. Pogodba bi namreč veljavno nastala in bi prodajalca zavezovala, tudi če sam že v trenutku prodaje ne bi bil lastnik nepremičnine (primerjaj 460. člen ZOR oziroma 440. člen Obligacijskega zakonika). In nič drugače ni v primeru, kot je tu obravnavani, ko je toženka (kot prodajalka) v trenutku prodaje sicer bila lastnica nepremičnine, nato pa je lastništvo izgubila. Zato vprašanje, ali je toženka dejansko nezmožna izpolniti pogodbeno obveznost, ne more vplivati na presojo sodišča o tem, ali jo je dolžna izpolniti. Če je pogodba veljavna, zavezuje. Če zavezuje, jo je dolžnica dolžna izpolniti. Če je ne, lahko upnik zahteva sodno varstvo. Če ima pravico do izpolnitve, mora sodišče izdati obsodilno sodbo. Iz pojasnjenega torej izhaja, da je pritožbeno sodišče materialnopravno zmotno zavrnilo tožnikov zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

8. Ker v sodbi sodišča druge stopnje ni razlogov o (ne)veljavnosti pogodbe o prodaji nepremičnine, ki jo je v pritožbi izpodbijal tožnik, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tožnikovi reviziji ugodilo, drugostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, da odloči o utemeljenosti tožnikove pritožbe proti razlogom o (ne)veljavnosti pogodbe o prodaji nepremičnine.

9. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 641/2010
• Sklep II Ips 498/98
• Sodba II Ips 890/93