VSRS sklep III Ips 72/2014

Jedro

Inštitut odškodninske odgovornosti pravne osebe je umeščen v sistem civilne nepogodbene odškodninske odgovornosti ter se zanj uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava, zlasti inštitut odškodninske odgovornosti za ravnanje drugega. Pri odškodninski odgovornosti članov uprave gre namreč za odškodninsko odgovornost v notranjem razmerju (v katerem člani uprave odgovarjajo družbi), za katero se uporabljajo posebna pravila korporacijskega prava (258. člen ZGD), medtem ko gre pri v pobot uveljavljani škodi, ki naj bi nastala zaradi ravnanj tožeče stranke po nezakoniti pridobitvi lastnih delnic, za škodo v zunanjem razmerju (v katerem družba odgovarja tretjim), kar posebej urejajo pravila obligacijskega prava (172. člen takrat veljavnega ZOR). Ravnanja organov pravne osebe so namreč dejanja same pravne osebe.

Ker je 172. člen ZOR določal le posebne predpostavka, na katerih temelji odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo je povzročil njen organ, se ostale predpostavke, na katere je takratni zakon vezal nastanek odškodninske odgovornosti, presojajo po splošnih načelih, kar pomeni, da je do povračila škode upravičen tisti, ki mu je škoda nastala.

Pobotni ugovor je ugovor materialnega prava, ki se nanaša utemeljenost tožbenega zahtevka, in sicer pravozatorni ugovor (ugovor ugasle pravice). To pomeni, da je pravica do plačila sicer nastala, da pa je lahko zaradi zatornega dejstva (pobota) ugasnila, zaradi česar (posledično) se tožbeni zahtevek (kot neutemeljen) zavrne.

Izrek

Revizija zoper I. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje, v zvezi s 4. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, se zavrže.

Reviziji zoper II. do IV. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje se ugodi, izpodbijana sodba se v tem delu razveljavi in se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za (novo) končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Stranki spora sta 3. 12. 2001 sklenili Pogodbo o prodaji delnic, na podlagi katere je tožeča stranka kupila, tožena stranka pa prodala 99.859 (navadnih, imenskih) delnic tožeče stranke (to je 89,7 % vseh delnic tožeče stranke). Tožeča stranka je delnice (ki so s prenosom na družbo postale njene lastne delnice) kupila za 1.474,018.699,00 SIT (po ceni 14.761,00 SIT za delnico). Tožena stranka je na tožečo stranko preknjižila le 79.859 delnic, medtem ko je nalog za preknjižbo preostalih 20.000 delnic deponiran pri notarju ...

2. Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je s sodbo V Pg 31/2003-36 z dne 26. 5. 2004 ugotovilo ničnost Pogodbe o prodaji delnic ter Pogodbe o priznanju in zavarovanju terjatev, obeh z dne 3. 12. 2001 (1. točka izreka). Posledično je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki iz naslova kupnine plača devetindvajset različnih zneskov (2.a točka izreka), iz naslova plačanih pogodbenih obresti petnajst različnih zneskov (2.b točka izreka) in iz naslova plačanih zamudnih obresti devet različnih zneskov (2.c točka izreka), vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je istočasno naložilo, da tožeči stranki vrne dvanajst bianco menic s podpisano menično izjavo (3. točka izreka).

3. Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je s sodbo I Cpg 831/2004 z dne 19. 1. 2006 zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka).

4. Vrhovno sodišče je s sklepom III Ips 112/2006-8 z dne 16. 10. 2007 razveljavilo sodbi sodišč nižjih stopenj in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Vrhovno sodišče je presodilo, da je bil pravni posel o pridobitvi lastnih delnic v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 240. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) ter posledično ničen (četrti odstavek 240. člena ZGD). Posledica ničnosti pa je, da morajo delničarji družbi vrniti plačila, ki so jih od nje prejeli iz ničnega pravnega posla (prvi stavek prvega odstavka 230. člena ZGD) (25. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da ZGD v prvem stavku prvega odstavka 230. člena(1) [pravilno četrtem odstavku 240. člena] določa le poseben (korporacijskopraven) razlog ničnosti, ki vsebinsko pomeni konkretizacijo prisilnih predpisov iz prvega odstavka 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), katerih kršitev ima za posledico ničnost pogodbe, kar pa ne pomeni, da na področju korporacijskega prava za ničnost pravnih poslov o pridobitvi lastnih delnic v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 240. člena ZGD velja drugačna ureditev od tiste, ki velja na področju obligacijskega prava, ko pri ugotavljanju utemeljenosti kondikcijskih (povračilnih) zahtevkov iz ničnih pravnih poslov prvega odstavka 104. člena ZOR ni mogoče uporabiti, ne da bi pri tem upoštevali njegov drugi in tretji odstavek. Posebna ureditev velja le, če so delničarji prejeli plačila kot dividende (drugi stavek drugega odstavka 230. člena ZGD), vendar pa v tem sporu ne gre za takšen primer (ko bi dolžnost vrnitve prepovedanih plačil veljala le, če bi delničarji vedeli ali bi morali vedeti, da do teh prejemkov niso bili upravičeni)(26. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče je še dodalo, da za odločitev o utemeljenosti povračilnega zahtevka tožeče stranke ni bistvenega pomena dobrovernost (»poštenost«) tožene stranke, čeprav je gleda na tretji odstavek 104. člena ZOR tudi pomembna pri odločitvi. Glede na drugi odstavek 104. člena ZOR je namreč za odločitev bistvena tudi »poštenost« tožeče stranke, ki uveljavlja povračilni zahtevek (27. točka obrazložitve).

6. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku (s sodbo V Pg 3513/2009-100 z dne 9. 6. 2010 in popravnim sklepom V Pg 3513/2009-103 z dne 21. 9. 2010) ugotovilo ničnost Pogodbe o prodaji delnic ter Pogodbe o priznanju in zavarovanju terjatev, obeh z dne 3. 12. 2001 (1. točka izreka). Posledično je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki iz naslova kupnine plača devetindvajset različnih zneskov (2.a točka izreka), iz naslova plačanih pogodbenih obresti petnajst različnih zneskov (2.b točka izreka) in iz naslova plačanih zamudnih obresti devet različnih zneskov (2.c točka izreka), vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je istočasno naložilo, da tožeči stranki vrne dvanajst bianco menic s podpisano menično izjavo (3. točka izreka). Dodatno pa je ugotovilo, da ne obstaja v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke (4. točka izreka) niti njena v podredni pobot ugovarjana terjatev (5. točka izreka).

7. Sodišče druge stopnje je tudi v ponovljenem postopku (s sodbo I Cpg 1257/2010 z dne 15. 6. 2011) zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

8. Vrhovno sodišče je s sklepom in sodbo III Ips 109/2011-5 z dne 28. 2. 2012 reviziji ugodilo glede tožbenega zahtevka za plačilo devetindvajsetih različnih zneskov iz naslova kupnine (iz 2.a točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), za plačilo petnajstih različnih zneskov iz naslova plačanih pogodbenih obresti (iz 2.b točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), za plačilo devetih različnih zneskov iz naslova plačanih zamudnih obresti (iz 2.c točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, in za vračilo dvanajstih bianco menic s podpisano menično izjavo (iz 3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter glede pobotnega ugovora (4. in 5. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), sodbo sodišča druge stopnje v I. točki izreka v tem delu razveljavilo ter zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, pred drugim senatom (I. točka izreka), medtem ko je revizijo zavrnilo glede tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodb (iz 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke za plačilo devetindvajsetih različnih zneskov iz naslova kupnine (iz 2.a točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), za plačilo petnajstih različnih zneskov iz naslova plačanih pogodbenih obresti (iz 2.b točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), za plačilo devetih različnih zneskov iz naslova plačanih zamudnih obresti (iz 2.c točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, in za vračilo dvanajstih bianco menic s podpisano menično izjavo (iz 3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) (III. točka izreka).

9. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev onega, kar je dala drugi stranki, če je sporna pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje prisilnim predpisom; da pa to ni nujno, predvsem če temu, tako kot v obravnavanem sporu, nasprotujejo konkretne okoliščine (nepoštenost obeh pogodbenih strank). Morebitna uporaba drugega in tretjega odstavka 104. člena ZOR bi namreč v tem sporu (zaradi neodstranitve škodljivih posledic pogodbe, ki je po svoji vsebini oziroma namenu nasprotovala prisilnim predpisom) zgrešila svoj cilj. Posledica njune uporabe bi bila gola ugotovitev, da je bila sporna pogodba nična, medtem ko bi njeni učinki v celoti ostali v veljavi. Tako bi ravno v primeru »kvalificirane« ničnosti (iz drugega odstavka 104. člena ZOR) obojestransko nepošteni pogodbeni stranki lahko dosegli prepovedani cilj (27. točka obrazložitve). Zaključilo je, da je utemeljen zahtevek tožeče stranke za vrnitev prepovedanih plačil, kateremu tožena stranka ni nasproti postavila zahtevka na odsvojitev oziroma vrnitev nezakonito pridobljenih lastnih delnic. Vendar pa je lahko izpodbijano sodbo glede tožbenega zahtevka iz 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdilo le v njegovem ugotovitvenem delu (za ugotovitev obstoja terjatve), ne pa tudi v dajatvenem delu (za plačilo terjatve), saj je tožena stranka zoper zahtevek tožeče stranke primarno ugovarjala v pobot škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanj tožeče stranke po sklenitvi ničnih pogodb in ki naj bi bila najmanj enaka višini tožbenega zahtevka; podrejeno (eventualno), v enaki višini, pa škodo iz naslova odškodnine oziroma neupravičene obogatitve (29. točka obrazložitve). V zvezi s posebno naravo zahtevka družbe za vrnitev prepovedanih plačil pa je dodalo, da bi se takšna posebna narava lahko kvečjemu upoštevala pri izključitvi pobotanja zahtevka družbe za vrnitev prepovedanih plačil z zahtevkom delničarke (družbenice) za vrnitev nezakonito pridobljenih lastnih delnic (če bi pri teh šlo za istovrstni terjatvi, za kar pa ne gre), ne pa tudi pri izključitvi pobotanja zahtevka družbe za vrnitev prepovedanih plačil z zahtevkom delničarke (družbenice) iz naslova odškodnine oziroma neupravičene obogatitve. Iz takrat veljavnega besedila ZOR namreč ne izhaja, da družbenica svojega morebitnega zahtevka po obveznostnem pravu ni mogla pobotati z zahtevkom družbe za vrnitev prepovedanih plačil (po 230. členu ZGD). Zakonodajalec namreč takšnega pobota ni izključil. To je storil šele z novelo ZGD-1B (Ur. l. RS, št. 68/2008), ko je z novim četrtim odstavkom 233. člena ZGD-1 določil: »(4) Svojega morebitnega obligacijskopravnega zahtevka delničar ne more pobotati s tem korporacijskopravnim vrnitvenim zahtevkom družbe.« Zato je bilo treba upoštevati veljavno zakonsko besedilo in v njem poiskati oporo za njegovo razumevanje. Pri novem četrtem odstavku 233. člena ZGD-1 namreč ni šlo za normo pojasnjevalne narave, saj zakonodajalec z njo ni razložil pravnih določb, temveč je vsebinsko dopolnil zakon. Z njo je določil vsebino, ki jo (ZGD niti) ZGD-1 ob svoji uveljavitvi ni imel. Zakonu je dal vsebino, ki iz razlaganih določb (ob uporabi uveljavljenih metod razlage zakonskega besedila) ni izhajala.

10. Sodišče druge stopnje je v drugič ponovljenem postopku (s sodbo I Cpg 374/2012 z dne 14. 10. 2013) delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in razveljavilo ugotovitev (iz 4. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), da v pobot ugovarjana terjatev ne obstaja (I. točka izreka), medtem ko je v preostalem delu pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v dajatvenem delu 2. točke izreka in v 5. točki izreka (II. točka izreka).

11. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z zavrnitvijo vseh toženih zahtevkov tožeče stranke, o katerih Vrhovno sodišče s svojima prejšnjima odločbama še ni odločilo. Podrejeno pa je predlagala njuno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom ali sodnico. Pri tem je priglasila stroške revizije.

12. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila. Kot neutemeljene je prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije. Pri tem je priglasila stroške revizijskega odgovora.

13. Sodba sodišča druge stopnje je bila toženi stranki (po odvetnikih) vročena 7. 11. 2013, kar pomeni, da je rok tridesetih dni za vložitev revizije potekel 7. 12. 2013. Zato revizijsko sodišče ni upoštevalo replike tožene stranke (z dne 23. 5. 2014) na odgovor na revizijo, niti priloženega dopolnilnega pravnega izvedenskega mnenja prof. dr. T. ... (z dne 11. 4. 2014), kot njenih strokovnih navedb. Dopolnilna pravna naziranja (k reviziji) bi namreč tožena stranka lahko podala le v roku za vložitev revizije.

Procesna zapleta.

14. Iz podatkov sodnega/poslovnega registra izhaja, da je bil nad prvo stransko intervenientko na strani tožeče stranke 5. 6. 2012 začet stečajni postopek (s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 542/2012). To je pred izdajo izpodbijane sodbe (14. 10. 2013). Z začetkom stečajnega postopka nad prvo stransko intervenientko je prenehalo pooblastilo odvetnika A. A. in prešla na stečajno upraviteljico B. B. (drugi odstavek 101. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 245. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), tudi v povezavi z drugim odstavkom 97. člena ZFPPIPP).

15. Vendar začetek stečajnega postopka nad prvo stransko intervenientko ni imel za posledico prekinitve postopka po 4. točki prvega odstavka 205. člena ZPP, saj se prekinejo samo pravdni postopki, v katerih je stečajni dolžnik pravdna stranka, medtem ko intervenient ni pravdna stranka, temveč le pomočnik stranke. Zato ne gre za okoliščino, zaradi katere bi prišlo do zastoja v postopku.

16. Iz podatkov sodnega/poslovnega registra izhaja, da je bil nad tretjo stransko intervenientko na strani tožeče stranke 4. 11. 2013 začet stečajni postopek (s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 764/2013). To je sicer po izdaji izpodbijane sodbe (14. 10. 2013), vendar pred njeno vročitvijo (7. 11. 2013). Z začetkom stečajnega postopka je prenehalo pooblastilo odvetnikov iz Odvetniške družbe D. in prešlo na stečajnega upravitelja C. C. (drugi odstavek 101. člena ZPP) in 245. člen ZFPPIPP, tudi v povezavi z drugim odstavkom 97. člena ZFPPIPP).

17. Vendar začetek stečajnega postopka nad tretjo stransko intervenientko ni imel za posledico prekinitve postopka po 4. točki prvega odstavka 205. člena ZPP, saj se prekinejo samo pravdni postopki, v katerih je stečajni dolžnik pravdna stranka, medtem ko intervenient ni pravdna stranka, temveč je le pomočnik stranke. Zato ne gre za okoliščino, zaradi katere bi lahko prišlo do zastoja v postopku.

Revizija delno ni dovoljena.

18. Iz uvoda revizije (na njeni 2. strani) izhaja, da jo je tožena stranka izrecno vložila zoper »celotno sodbo« sodišča druge stopnje. Torej tudi zoper I. točko njenega izreka (vsebinsko sicer sklep), s katero je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena v 4. točki izreka.

19. Ker je bila razveljavljena ugotovitev, da v pobot uveljavljana terjatev (tožene stranke) ne obstaja, kar je v korist tožene stranke, ki je podala pobotni ugovor, tožena stranka v tem delu nima pravovarstvene potrebe. Zoper sebe namreč v tem delu nima več neugodne odločbe.

20. Zato je Vrhovno sodišče revizijo zoper I. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje, v zvezi s 4. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP), ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (374. člen ZPP) – I. točka izreka.

Revizija je v preostalem delu utemeljena.

Izhodišča.

21. Iz sklepa iz I. točke izreka odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 109/2011-5 z dne 28. 2. 2012 izhaja, da je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo med drugim tudi glede tožbenega zahtevka za »vračilo dvanajstih bianco menic s podpisano menično izjavo« ter zadevo v razveljavljenem (to je dajatvenem delu, glej tudi 29. točko njene obrazložitve) vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, medtem ko iz sodbe iz III. točke izreka navedene odločbe izhaja, da je Vrhovno sodišče med drugim zavrnilo tudi revizijo glede tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja terjatve za »vračilo dvanajstih bianco menic s podpisano menično izjavo« (to je v ugotovitvenem delu, glej tudi 33. točko njene obrazložitve).

22. Ker je Vrhovno sodišče v izreku svoje odločbe odločilo tudi o reviziji glede tožbenega zahtevka (tako dajatvenega kot ugotovitvenega) za vrnitev dvanajstih bianco menic s podpisano menično izjavo (iz 3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) – pravnomočen pa postane izrek odločbe – pri čemer je v obrazložitvi navedlo razloge, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev, ni pravilen zaključek sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da Vrhovno sodišče ni pojasnilo, zakaj je revizija glede tožbenega zahtevka za vrnitev dvanajst bianco menic (s podpisano menično izjavo) »hkrati utemeljena in neutemeljena«. Posledično je napačen zaključek sodišča druge stopnje (iz 10.g.3. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), da »je ostala pravnomočna odločitev o odločitvi glede vrnitve menic«. Vendar pa tožena stranka sodbe sodišča druge stopnje ni izpodbijala iz tega razloga (prvi odstavek 371. člena ZPP).

23. Ker je revizijsko sodišče (po tretjem odstavku 370. člena ZPP) vezano na dejansko podlago sodb nižjih sodišč, ne more upoštevati revizijskih navedb, ki relativizirajo ugotovljeno dejansko stanje ali mu celo izrecno nasprotujejo, niti tistih revizijskih navedb, ki skušajo omajati dokazno oceno sodišč nižjih stopenj. Revizijski postopek namreč ni več tisti del pravdnega postopka, v katerem bi bilo mogoče izpodbijati posamezne dejanske ugotovitve kot sporne, ob sklicevanju na dokazne listine, pričanja in podatke spisa.

24. Obrazloženo velja za revidentkine navedbe, s katerimi pojasnjuje vzroke plačilne nesposobnosti tožeče stranke (v okviru revizijskega razloga pod črko B), vrednost nevrnjenih nezakonito pridobljenih lastnih delnic (v okviru revizijskih razlogov pod črkama B in E), »model« prodaje E. d. d., zaradi domnevno grozečega stečaja (v okviru revizijskega razloga pod črko F) ter okoliščine nemoralnega (venire contra factum proprium) ravnanja tožeče stranke (v okviru revizijskega razloga pod črko I).

25. Obrazloženo velja tudi za respondentkine navedbe, s katerimi pojasnjuje, kdo je (dejansko) sklenil pogodbo o odkupu lastnih delnic (I.1. in II.2. točka revizijskega odgovora), okoliščine nezakonitega odkupa lastnih delnic (II.1. točka revizijskega odgovora) in okoliščine grozečega stečaja (II.2. točka revizijskega odgovora), ter oporeka verodostojnosti listin, s katerimi revidentka dokazuje vrednost delnic po nevrnitvi kupnine (II.2. in II.3 točka revizijskega odgovora) in nasprotuje višini povzročene škode (II.3. točka revizijskega odgovora) oziroma obogatitve (II.3. točka revizijskega odgovora).

26. Pravno izvedensko mnenje (prof. dr. T., pravnega strokovnjaka evropskega korporacijskega prava) o zahtevkih in nasprotnih zahtevkih v tem gospodarskem sporu, povzeto v »pravnih argumentih« (na 54. do 76. strani revizije), pa je Vrhovno sodišče upoštevalo kot strokovne navedbe revidentke, v okviru uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in v okviru sicer podanih revizijskih navedb.

Revizijski razlogi.

27. Glede na obsežnost revizije (77 strani) je Vrhovno sodišče v nadaljevanju odgovarjalo na posamezne (s črkami A do I označene) vsebinsko strukturirane revizijske razloge tožene stranke (revidentke). Smiselno enako (po njihovem abecednem zaporedju) se je namreč nanje (v odgovoru na revizijo) odzvala tožeča stranka (respondentka). Vendar pa nanje ni odgovarjalo samo po njihovem abecednem, temveč tudi po vsebinsko logičnem zaporedju.

28. Vrhovno sodišče je na revizijske razloge odgovarjalo v dveh (revizijsko dovoljenih) sklopih. Najprej na revizijske razloge, ki zadevajo domnevne kršitve postopkovnih pravil; nato pa na revizijske razloge, ki zadevajo domnevno zmotno uporabo materialnega prava.

Postopkovne kršitve

»C. Sodišče druge stopnje je toženi stranki prekršilo pravico do izjavljanja« (22. do 23. stran revizije)

29. Revidentka je utemeljeno oporekala zaključku sodišča druge stopnje iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da v pritožbi ni uveljavljala »nobenega od dovoljenih pritožbenih razlogov«, saj je v točki Č pritožbe (z dne 24. 9. 2010) uveljavljala, da prvostopno sodišče (zaradi prepisa prejšnje razveljavljene prvostopne sodbe) »v sedanjem [to je ponovljenem] sojenju ni ugotovilo odločilnega dejstva, da je tožeča stranka ravnala nepošteno in deliktno zato, ker je prekršila s prvim odstavkom 243. člena ZGD predpisano dolžno ravnanje, da mora nepravilno pridobljene lastne delnice odsvojiti v enem letu po pridobitvi[,] in jih do 3. 12. 2012 ni pravočasno prodala«, kar pomeni, da je uveljavljala »tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu ZPP«.

30. Pri uveljavljanem nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju gre za dovoljen pritožbeni razlog (2. točka prvega odstavka 338. člena ZPP), glede katerega pa sodišče druge stopnje ni preizkusilo sodbe sodišča prve stopnje. Vendar pa to samo po sebi ne pomeni, da opisana kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje pomeni upošteven revizijski razlog (iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP). Ta kršitev namreč ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe, saj se sodišču druge stopnje in posledično Vrhovnemu sodišču glede na neizkazanost škode kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti (o tem glej v nadaljevanju) ni bilo treba opredeliti do zatrjevane protipravne opustitve tožeče stranke.

»F. Protispisnost« (29. do 37. stran revizije)

31. Protispisnost naj bi bila v tem, da se sodišče druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe »v svojih dejanskih ugotovitvah kot na odločilno dejstvo, zaradi katerega bi naj škoda ne nastala toženi stranki, sklicuje na dejstvo, da bi naj dne 3. 12. 2001 tožeči stranki grozil stečaj, kar da bi naj imelo podlago v podatkih spisa, pa tega dejstva v listinskem gradivu v spisu sploh ni« (37. stran revizije).

32. Vendar vsebinsko ne gre za očitek protispisnosti (iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), za sklicevanje na dejstvo, ki ga v listinskem gradivu sploh ni (strokovna mnenja se namreč lahko obravnavajo kot strokovne navedbe stranke spora), temveč (glede na revizijske navedbe) za izpodbijanje zaključka sodišča druge stopnje o nesklepčnosti »trdit[ev] tožene stranke o tem, da ji je z ravnanjem tožeče stranke nastala škoda« ((25. in) 26. točka obrazložitve njegove sodbe). Pri vprašanju sklepčnosti pa gre za vprašanje, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, torej za materialnopravno vprašanje, ki je predmet tega revizijskega preizkusa. Kot takšna dejstva pa se lahko upoštevajo tudi tista, zatrjevana s strani strokovnjakov, angažiranih s strani stranke v sporu (na primer o stečaju, grozečem tožeči stranki).

»Č. Glede ene od pobotnih terjatev postopek ni izčrpan« (23. do 24. stran revizije)

33. Sodišče prve stopnje je (tudi) v ponovljenem postopku ugotovilo, da ne obstajata v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke (4. točka izreka) in njena v podredni pobot ugovarjana terjatev (5. točka izreka), čemur je sodišče druge stopnje pritrdilo, vendar pa je mu Vrhovno sodišče zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje, nakar je sodišče druge stopnje razveljavilo ugotovitev sodišča prve stopnje (iz 4. točke izreka), da v pobot ugovarjana terjatev ne obstaja, in potrdilo njegovo ugotovitev (iz 5. točke izreka), da ne obstaja v podredni pobot ugovarjana terjatev. Sodišče druge stopnje je namreč sledilo pritožbeni navedbi, da je bil edini pobotni ugovor tožene stranke v tem postopku »eventualni pobotni ugovor« (ki ga je postavila v pripravljalnem spisu z dne 27. 3. 2008), na podlagi katere je zaključilo, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo pobotnega ugovora (z odločitvijo iz 4. točke izreka svoje sodbe) »prekoračilo« pobotni ugovor.

34. Vrhovno sodišče je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje V Pg 3513/2009-100 z dne 9. 6. 2010 (predzadnjega odstavka na njeni 10. strani) povzelo, da je tožena stranka zoper zahtevek tožeče stranke primarno ugovarjala v pobot terjatev za povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanj tožeče stranke po sklenitvi ničnih pogodb in ki naj bi bila najmanj enaka višini tožbenega zahtevka, podrejeno (eventualno), v enaki višini, pa terjatev iz naslova odškodnine oziroma neupravičene obogatitve (29. točka obrazložitve sklepa in sodbe III Ips 109/2011-5 z dne 28. 2. 2012). O takšnih nasprotnih terjatvah je sodišče prve stopnje tudi vsebinsko odločilo, kot to izhaja iz 4. in 5. točke izreka njegove sodbe v povezavi z njeno obrazložitvijo na 10. do 12. strani. Vendar pa je tožena stranka v nadaljnjem postopku v pritožbi z dne 24. 9. 2010 (v točki F) navedla, da je bil edini pobotni ugovor, ki ga je vložila, eventualni pobotni ugovor, medtem ko je v reviziji (v predzadnjem odstavku na njeni 4. strani) pojasnila, da je pobotni ugovor podala iz previdnosti, za primer, če bi sodišče ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke, ko bi v pobot uveljavljala svojo nasprotno terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti tožeče stranke oziroma njene neupravičene obogatitve, v višini tožbenega zahtevka (kar je tudi dejansko storila).

35. Ob upoštevanju navedenega se pokaže, da je odločitev o primarnem pobotnem ugovoru (iz 4. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) brezpredmetna, da pa zaradi kršitve postopka s strani drugostopnega sodišča (36. točka obrazložitve tega sklepa) ni bila preizkušena presoja prvostopnega sodišča o neutemeljenosti pobotnega ugovora iz naslova neupravičene obogatitve, ki je sicer vsebovana v odločitvi o neobstoju podrejenega (eventualnega) pobotnega ugovora (iz 5. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), katerega predmet je nasprotna terjatev tako odškodninske kot obogatitvene narave.

»H. Tožena stranka se je pritožila tudi zoper odločitev o pobotnem ugovoru iz naslova neupravičene obogatitve« (39. do 40. stran revizije)

36. Tožena stranka se je dejansko pritožila tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje iz 5. točke izreka njegove sodbe (da »se ugotovi, da terjatev[,] ugovarjana v podredni pobot[,] ne obst[a]j[a]«) (točka G njene pritožbe z dne 24. 9. 2010). Zato je nepravilna ugotovitev sodišča druge stopnje (v 30. točki obrazložitve njegove sodbe), da »[p]ritožni[ca] ne izpodbija presoje prvostopnega sodišča, da ni utemeljen pobotni ugovor iz naslova neupravičene obogatitve«, kar predstavlja revizijsko upoštevno postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Zaradi nepravilne ugotovitve namreč sodišče druge stopnje ni obravnavalo pritožbenega očitka tožene stranke glede neutemeljenosti pobotnega ugovora iz naslova neupravičene obogatitve.

37. Zato je Vrhovno sodišče reviziji zoper II. do IV. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP) – II. točka izreka.

Materialno pravo

»D. Tožena stranka je aktivno legitimirana za uveljavljanje odškodninskega zahtevka« (24. do 26. stran revizije)

38. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da revidentka pobotnega ugovora iz naslova odškodnine ni uveljavljala kot družba niti kot upnica, temveč kot delničarka oziroma bivša delničarka, zaradi česar naj bi po materialnem pravu (drugem in petem odstavku 258. člena ZGD) ne imela aktivne legitimacije za uveljavljanje (v pobot) odškodninskega zahtevka.

39. Revidentka je temu utemeljeno oporekala, saj je inštitut odškodninske odgovornosti pravne osebe umeščen v sistem civilne nepogodbene odškodninske odgovornosti ter se zanj uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava, zlasti inštitut odškodninske odgovornosti za ravnanje drugega. Pri odškodninski odgovornosti članov uprave gre namreč za odškodninsko odgovornost v notranjem razmerju (v katerem člani uprave(2) odgovarjajo družbi(3)), za katero se uporabljajo posebna pravila korporacijskega prava (258. člen ZGD), medtem ko gre pri v pobot uveljavljani škodi, ki naj bi nastala zaradi ravnanj tožeče stranke po nezakoniti pridobitvi lastnih delnic(4), za škodo v zunanjem razmerju (v katerem družba odgovarja tretjim), kar posebej urejajo pravila obligacijskega prava (172. člen takrat veljavnega ZOR(5)). Ravnanja organov pravne osebe so namreč dejanja same pravne osebe.

40. Ker je 172. člen ZOR določal le posebne predpostavka, na katerih temelji odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo je povzročil njen organ, se ostale predpostavke, na katere je takratni zakon vezal nastanek odškodninske odgovornosti, presojajo po splošnih načelih, kar pomeni, da je do povračila škode upravičen tisti, ki mu je škoda nastala. To je »tretji«(6) iz prvega odstavka 172. člena ZOR oziroma »drugi« iz prvega odstavka 154. člena ZOR; konkretno pa je to tožena stranka, ki je (kot oškodovanka) v pobot uveljavljala terjatev za povrnitev zatrjevane škode.

»B. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo« (14. do 22. stran revizije)

41. Obsežno obrazložitev revidentkine (v pobot) uveljavljane odškodninske terjatve je mogoče strniti v očitek, da naj bi tožeča stranka sama krivdno zagrešila nemožnost naturalne restitucije (vrnitve delnic toženi stranki), ker lastnih delnic ni odsvojila v enoletnem roku iz prvega odstavka 243. člena ZGD (to je do 3. 12. 2002), niti jih ni v skladu s tretjim odstavkom 243. člena ZGD umaknila (po 3. 12. 2002), kar naj bi imelo za posledico, da so te delnice, potem ko je bila tožeča stranka z njihovo vrnitvijo že v zamudi (četrti odstavek 262. člena ZOR), izgubile vso svojo vrednost. Zato naj bi bila tožena stranka upravičena do povračila tako nastale škode.

42. Sodišče druge stopnje je (nepravilno) zavzelo stališče, da »tožena stranka ni tista, ki bi lahko uveljavljala odškodninski zahtevek zoper tožečo stranko« (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar pa se je za vsak primer (obiter dictum) opredelilo do nekaterih predpostavk odškodninske odgovornosti (škode in vzročne zveze) (25. do 28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ne pa tudi do zatrjevane protipravne opustitve tožeče stranke. Ker odškodninske odgovornosti ni, če ni izpolnjena katera od štirih predpostavk (protipravno/škodno dejanje, škoda, vzročna zveza in krivda/odgovornost), je moralo Vrhovno sodišče v nadaljevanju preizkusiti argumentacijo pritožbenega sodišča glede neobstoja škode in vzročne zveze, da je lahko presodilo, ali je bila opredelitev sodišča druge stopnje do nepoštenega in deliktnega ravnanja tožeče stranke pomembna in potrebna za odločitev v sporu.

43. Sodišče druge stopnje je očitalo toženi stranki, da »v pobotnem ugovoru ni pojasnila, kaj je njena škoda« (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), in da »n[i] dokazala, da njena terjatev do tožeče stranke v resnici že obst[a]j[a]« (24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), kar posledično pomeni, da ni izkazala zatrjevane škode. Revidentka je temu oporekala, vendar neutemeljeno, saj je v pobotnem ugovoru (z dne 27. 3. 2008) navedla le višino v pobot uveljavljane odškodninske terjatve (6,150.893,00 EUR), ne pa tudi pravotvornih dejstev, iz katerih bi izhajalo prikrajšanje (zmanjšanje premoženja(7)), ki naj bi ji kot (bivši) delničarki tožeče stranke nastalo zaradi neodsvojitve nezakonito pridobljenih delnic in ki se je kazalo v »izgubi vrednosti nevrnjenih delnic« (21. stran revizije). Takšna (pravotvorna) dejstva ne izhajajo niti iz pripravljalnega spisa z dne 6. 3. 2008, na katerega se je tožena stranka sklicevala v reviziji (ne pa tudi v pritožbi, da bi očitek njihovega neupoštevanja zaradi perpetuiranja morebiti lahko bil predmet revizijskega preizkusa). Iz navedenega pripravljalnega spisa sicer izhaja opis nekih (poslovnih) dogodkov, ne pa tudi v pobot uveljavljana terjatev za povrnitev škode, prikrajšanje (bivše) delničarke tožeče stranke za kupnino, ki naj bi jo pridobila s prodajo delnic v enoletnem roku iz prvega odstavka 243. člena ZGD, prikrajšanje, ki ga je v svojem sklepu I Cpg 642/2008 z dne 9. 10. 2009 nekonsistentno omenilo tudi sodišče druge stopnje (nekonsistentno zato, ker se zaenkrat nanaša le na delniško družbo kot tako, saj ni pojasnjeno, kako naj bi prizadelo premoženjske pravice tožene stranke kot (bivše) delničarke).

44. Sodišče druge stopnje je (ob sklicevanju na vlogo z dne 23. 7. 2008) očitalo toženi stranki (večinski delničarki), da ni izkazala vzročne zveze, saj ni pojasnila, kako bi jo lahko tožeča stranka, kot od nje odvisna družba, prisilila v povratni nakup delnic, če bi se sama temu uprla; predvsem pa ni upoštevala, da bi smela tožeča stranka, tudi če bi se povratni nakup delnic opravil, toženi stranki kot svoji delničarki izplačati le dividendo, če bi bile prej v skladu z ZGD napolnjene vse različne vrste rezerv (28. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Vendar pa se Vrhovnemu sodišču glede na neizkazano škodo ni bilo treba opredeliti do vprašanja obstoja vzročne zveze.

»G. Nastanek škode toženi stranki je v direktni vzročni zvezi z nezakonito opustitvijo odsvojitve delnic, ki jo je zagrešila tožeča stranka« (38. do 39. stran revizije)

45. Revizijske navedbe v tej smeri so, glede na poprej obrazloženo, nerelevantne.

E. Tožena stranka ima zapadlo odškodninsko terjatev zato, ker tožeča stranka ne more izpolniti kondikcijskega (povračilnega) zahtevka (26. do 29. stran revizije)

46. Revidentka je v glavnem izhajala iz obogatitve, iz kondikcijskega zahtevka na vračilo delnic. Kolikor je izhajala iz odškodnine, pa je (v pobot) uveljavljala škodo zaradi ravnanj tožeče stranke po sklenitvi ničnih pogodb (prvi in tretji odstavek 243. člena ZGD v povezavi s tretjim odstavkom 258. člena ZGD), ne pa zaradi nezakonitega nakupa lastnih delnic (tretja alineja tretjega odstavka 258. člena ZGD). Vendar pa glede na doslej obrazloženo ni izkazala škodnih posledic zatrjevane protipravne opustitve tožeče stranke, zaradi česar so revizijske navedbe v tem pogledu nerelevantne.

»A. Višje sodišče v Ljubljani se je spet izognilo uporabi pravil kondiciranja pri vzajemnih izpolnitvah«( 11. do 14. stran revizije)

47. Vrhovno sodišče je sicer s sodbo III Ips 109/2011-5 z dne 28. 2. 2012 izpodbijano sodbo potrdilo v njenem ugotovitvenem delu (za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke za plačilo devetindvajsetih različnih zneskov iz naslova kupnine, za plačilo petnajstih različnih zneskov iz naslova plačanih pogodbenih obresti in za plačilo devetih različnih zneskov iz naslova plačanih zamudnih obresti), vendar pa s tem ni odločilo tudi o utemeljenosti terjatve, saj je tožena stranka zoper zahtevek tožeče stranke ugovarjala v pobot nasprotno terjatev iz naslova odškodnine (zaradi ravnanj tožeče stranke po sklenitvi ničnih pogodb) oziroma neupravičene obogatitve, (najmanj) v višini tožbenega zahtevka. Pobotni ugovor pa je ugovor materialnega prava, ki se nanaša utemeljenost tožbenega zahtevka, in sicer pravozatorni ugovor (ugovor ugasle pravice). To pomeni, da je pravica do plačila sicer nastala, da pa je lahko zaradi zatornega dejstva (pobota) ugasnila, zaradi česar (posledično) se tožbeni zahtevek (kot neutemeljen) zavrne. Vendar sodišče druge stopnje zaradi kršitve postopka (36. točka obrazložitve tega sklepa) zaenkrat ni preizkusilo presoje prvostopnega sodišča o neutemeljenosti pobotnega ugovora iz naslova neupravičene obogatitve.

»I. Sodišče zlorabi obligacijskih pravic ne nudi pravnega varstva« (40. do 41. stran revizije)

48. Te revizijske navedbe bo lahko sodišče druge stopnje upoštevalo, ko bo odgovarjalo na neodgovorjene pritožbene navedbe (iz točke G pritožbe tožene stranke z dne 24. 9. 2010).

Odločitev o glavni stvari.

49. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile po njegovi pravni presoji bistvene za odločitev(8), oziroma na tiste, ki niso bile očitno neutemeljene ali nerelevantne(9). Odgovori kot celota pa so narekovali delno zavrženje revizije (I. točka izreka tega sklepa), v preostalem delu pa razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje (II. točka izreka tega sklepa).

Odločitev o stroških postopka.

50. Ker je Vrhovno sodišče delno razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje, je na podlagi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP (ter ob smiselnem upoštevanju tretjega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP) odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridržalo za (novo) končno sodbo (III. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Obveznost vrnitve prepovedanih plačil.

Op. št. (2): Delniško družbo vodi uprava, v dobro družbe (prvi odstavek 246. člena ZGD).

Op. št. (3): Člani uprave solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti, ……..« (drugi odstavek 258. člena ZGD).

Op. št. (4): Ravnanja (iz tretjega odstavka 258. člena ZGD), zaradi katerih je določena odškodninska odgovornost članov uprave, so navedena le primeroma. Če so člani uprave dolžni povrniti škodo, ki je nastala zato, ker so v nasprotju z ZGD pridobili ali umaknili lastne delnice (tretja alineja), so (po presoji Vrhovnega sodišča) dolžni povrniti tudi škodo, ki je nastala zato, ker v skladu z ZGD niso odsvojili (prvi odstavek 243. člena ZGD) ali umaknili lastnih delnic (tretji odstavek 243. člena ZGD).

Op. št. (5): Pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij (prvi odstavek).

Op. št. (6): V tej določbi ni mogoče uporabiti izraza »drugi«, saj se določba že nanaša na dva subjekta, na »pravno osebo« in na »njen organ«.

Op. št. (7): Navadna škoda iz 155. člena ZOR.

Op. št. (8): Glej sklep US Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točko njegove obrazložitve).

Op. št. (9): Glej odločbo US Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 (11. točko njegove obrazložitve).

Datum zadnje spremembe:

06.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba III Ips 46/2015
• VSC Sodba Cpg 196/2017
• VSL sklep I Cpg 747/2002